Jedro

Tožniku je bil pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zagovor omogočen. Vabilo na zagovor skupaj s pisno obdolžitvijo mu je tožena stranka pravilno osebno vročila. Tožnik je na dan zagovora poslal pisno opravičilo, da se zagovora ne more udeležiti, ker je v bolniškem staležu. Ker obvestilu ni priložil potrdila, iz katerega bi izhajalo, da so njegove zdravstvene težave takšne narave, da preprečujejo udeležbo na zagovoru, je tožena stranka utemeljeno štela, da niso podani pogoji za preložitev zagovora oziroma da tožnikova odsotnost z zagovora ni upravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče: ugotovi nezakonitost in razveljavi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 8. 2007; ugotovi, da tožeči stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni prenehalo s 14. 8. 2007; naloži toženi stranki priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja tožeči stranki iz pogodbe o zaposlitvi št. ... za čas od 14. 8. 2007 do 1. 2. 2008, jo za ta čas prijavi v pokojninsko, invalidsko ter zdravstveno zavarovanje ter plača tožeči stranki vse neizplačane plače v višini kot če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter od bruto plač obračuna vse predpisane davke in prispevke; naloži toženi stranki, da je dolžna priznati tožeči stranki vse pravice iz delovnega razmerja iz pogodbe o zaposlitvi št. ... za čas od 14. 8. 2007 do izdaje sodbe, jo za ta čas prijavi v pokojninsko, invalidsko ter zdravstveno zavarovanje ter plača tožeči stranki vse neizplačane plače v višini kot če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter od bruto plač obračuna vse predpisane davke in prispevke, ter da je nato dolžna pogodbo izpolnjevati do njenega preteka ter tožeči stranki izplačati odškodnino po 1. odstavku 118. člena ZDR v višini 12 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi; naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino iz naslova civilne odgovornosti v višini 10.000,00 EUR (1. točka izreka). Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno presojo. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da je bila odpoved podana v zakonskem prekluzivnem roku zato, ker je tožnik na dekana Fakultete ..., ki je v sestavu tožene stranke, naslovil zasebno pismo, v katerem je izrecno zapisal, da mu ne piše kot osebi, ki vodi neupravičen postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper njega, temveč kot dekanu Fakultete. Dopis ni bil zagovor, ampak zasebno pismo dekanu, poleg tega pa tožena stranka v vabilu tožnika ni opozorila na možnosti podaje pisnega zagovora, kar dodatno dokazuje, da dopis ni pisni zagovor. Tožeči stranki tako pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila dana možnost zagovora, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka navaja, da je iz dopisa izvedela za razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki so vplivali na odločitev, kar ne drži, saj v dopisu ni niti enega podatka, ki bi ga lahko tožena stranka štela za razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v njem pa je našteto nekaj razlogov, ki govorijo o lojalnosti tožnika do tožene stranke. Tožnik je bil od 7. 12. 2006 poškodovan, študijski proces pa zaradi tega ni trpel. V dopisu je tožnik toženi stranki pojasnil vse aktivnosti, ki jih je zanjo izvedel kljub bolniški, svojo lojalnost pa je dokazal tudi s tem, da je prevzel nosilstvo predmeta „mediji in demokracija“, ker tožena stranka drugače tega predmeta ne bi mogla izvajati. Tožena stranka je že v aprilu vedela za dejavnost tožeče stranke, saj je tožnik že v odgovoru na anonimno pismo tajniku Univerze smiselno priznal, da je opravljal delo na ... fakulteti, istočasno pa tudi na Fakulteti ... Z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi se je tožena stranka seznanila že aprila 2007, vendar vse do junija ni ukrenila ničesar in je z odpovedjo zavlačevala in jo podala šele v času počitnic, ko tožnika na fakulteti ni več potrebovala. Takšno ravnanje je v nasprotju z namenom instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pomeni zlorabo tega instituta. Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS stoji na stališču, da delodajalec, ki kljub obstoju razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tako, da pokaže interes za nadaljevanje, ravna v nasprotju z institutom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sodba opr. št. VIII Ips 565/2007). Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS zahteva, da zastaralni rok teče od dejanske seznanitve delodajalca z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Edino poizvedbo glede očitanega dela na Evropski pravni fakulteti je tožena stranka opravila šele 25. 10. 2007. Dejstvo je, da se z osebnim dopisom dekanu, četudi bi ga šteli za zagovor, tožena stranka ni seznanila z nobenim novim dejstvom, s katerim ne bi razpolagala že aprila. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je bil tožnik član sindikata, ki bi moral biti o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obveščen. Sodišče na 4. strani obrazložitve sodbe samovoljno spreminja razloge za odpoved. Šesta alinea 1. odstavka 111. člena ZDR je res širše napisana in vsebuje tudi kršitev nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika oz. zdravniške komisije, vendar tožena stranka tega tožniku nikoli ni očitala, saj bi bilo očitno, da je tožnik kršil to določbo tudi takrat, ko je opravljal predavanja in izpite za toženo stranko. Sodišče je prekoračilo svoje pristojnosti in samovoljno spreminjalo obdolžitev tožeče stranke, kar je pravno nedopustno. Sodišče še trdi, da bi morala tožeča stranka v primeru, če je bila za delo sposobna, najprej izpolniti vse svoje obveznosti do tožene stranke in šele potem opravljati pridobitno dejavnost drugje. Tožeča stranka je imela pretrgano Ahilovo tetivo, torej ni simulirala bolezni ali poškodbe. Tožnik ni bil sposoben opravljati dela in mu ga tudi ni bilo potrebno opravljati ne za toženo stranko ne za ... fakulteto, vendar je to vseeno storil iz lojalnosti in občutka dolžnosti. Sodišče prve stopnje je torej štelo, da bi tožnik edino pravilno ravnal, da bi osem mesecev ležal doma in prepustil svoje delodajalce usodi in iznajdljivosti. Nerazumljivo je stališče sodišča, da je tožena stranka pravilno upoštevala težo in posledice ravnanja tožeče stranke, ki je brez dvoma takšno, da onemogoča nadaljnje delo pri toženi stranki, saj ni jasno, na čem temelji. Vprašanje je, ali je to stališče rektorja ali tožene stranke, dekana ali fakultete. Tožnik je brez uspeha poskušal opozoriti sodišče, naj upošteva specifičnost poklica in zaposlitve tožnika, specifični razlog bolniške in to preizkusi s stališča lex causa. Tožena stranka je šele ob koncu oktobra 2007 iskala podatke na ... fakulteti o tem, ali in kdaj je tožnik delal na ... fakulteti, sicer pa v nobeni fazi postopka ni dokazala ali opozorila na konkretno kršitev in se sklicevala na datum kršitve, ko naj bi bil tožnik v ... in niti z enim dokumentom ni dokazala pridobitnega dela.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe. Navaja, da je tožena stranka dne 30. 7. 2007 prejela pismo tožeče stranke, ki ga je utemeljeno štela za njen zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, potem ko je bila tožeča stranka za dne 27. 7. 2007 povabljena na zagovor, ki se ga ni udeležila. V zagovoru se je tožeča stranka opredelila do očitanih kršitev tako, da je priznala opravljanje pridobitnega dela v času bolniškega staleža. Neresnična je trditev, da naj bi tožeča stranka že v odgovoru na anonimko smiselno priznala opravljanje dela drugje, saj je obtožbe označila za lažne in obrekljive in jih je torej zanikala. Zato je povsem utemeljen zaključek, da se je tožena stranka z vsemi okoliščinami primera seznanila šele 30. 7. 2007, ko je prejela dopis, ki ga je treba šteti kot zagovor, zaradi česar je tega dne tudi začel teči 15-dnevni odpovedni rok. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila zato, tudi in predvsem upoštevajoč sodno prakso, ki izhaja iz sodbe opr. št. VS RS VIII Ips 190/2006, pravočasna. Argumenta, da je šlo za osebni dopis in ne za zagovor v smislu ZDR, ni mogoče podpreti z ničemer, saj je vsebina nedvoumna in jasna. Tožeča stranka v zvezi z obdolžitvami sicer navaja več dejstev, s katerimi poskuša svoje ravnanje opravičiti, druge vsebine pa pismo nima, cilj dopisa pa je poziv dekanu, naj postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ustavi. Nova pritožbena argumenta, češ da tožeča stranka nima posebnih znanj iz delovnega prava in da v vabilu na zagovor ni bila poučena o zakonskih možnostih podaje pisnega zagovora, sta prepozna in tudi sicer nimata posebne teže. Gre za sprenevedanje tožeče stranke, ki je v času, ko je pisala dopis, tudi sama že angažirala odvetnika, pa tudi sicer kot doktor pravnih znanosti ni docela prava neuka stranka, kot poskuša to prikazati v pritožbi. Tožeča stranka je v času bolniškega staleža opravljala pridobitno delo, to pa je priznala v pisnem zagovoru z dne 30. 7. 2007 in tudi večkrat tekom postopka, šele v ponovljenem postopku pa je svoj zagovor spremenila. Da naj dela ne bi opravljala pridobitno, pa navaja šele v pritožbi, kar je v vsakem primeru prepozno. Jasno je, da je tožeča stranka v času odsotnosti z dela zaradi poškodbe opravljala pridobitno delo in je podan poseben razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 111. člena ZDR. Gre celo za dejstvo, ki med strankama niti ni bilo sporno. Izpolnjen pa je tudi splošni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Okoliščine, da je bila tožeča stranka zmožna in pripravljena delo opravljati na štirih različnih institucijah na popolnoma različnih koncih Slovenije (...), a obenem nesposobna izpolniti svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi do delodajalca, ni mogoče razlagati drugače kot nelojalnost. Če je tožeča stranka takega dela sposobna, ni razlogov za bolniško odsotnost in tudi ni razlogov, da tožeča stranka svojih delovnih obveznosti ne bi opravila v celoti, vendar je opravljala le tisto, za kar se je samovoljno odločila, ker ji je to omogočalo pridobivanje največjih koristi. Tožeča stranka se je bila pripravljena izpostavljati dolgotrajni vožnji v avtomobilu, ki je zdravnik ne priporoča, ni pa bila pripravljena na petminutno hojo z berglami do prostorov tožene stranke, pri čemer je izvedenec zdravnik izpovedal, da je hoja z berglami terapevtske narave in se priporoča. Če bi morala izpolnjevati vse svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko, ki znašajo tedensko 22 ur, tožeča stranka ne bi mogla opravljati svojih dejavnosti drugod, česar ni mogoče opredeliti drugače kot skrajno nelojalnost, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba. Okoliščina, da naj bi bil tožnik član sindikata, je nepomembna in ne more vplivati na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je obvestilo o tem, da je tožeča stranka od 23. 4. 2007 dalje član sindikata, prejela 26. 7. 2007, kar kaže na to, da je prirejeno potrebam tožeče stranke v tem postopku. Podobno velja za polemiziranje tožeče stranke o zavlačevanju tožene stranke z odpovedjo, ki ne drži. Dekan Fakultete ... dr. I.T. je bil z zadevo seznanjen v začetku junija 2007, ko je od Univerze prejel pooblastila, da zadevo razišče, to pa je bilo potem, ko je tožeča stranka poslala dopis, v katerem je anonimko označila za žaljivo in obrekljivo (23. 5. 2007). Dr. I.T. je nato potreboval določen čas, da se z zadevo seznani v okviru Fakultete ..., pri drugih vpletenih, posvetuje s strokovnimi službami in sprejme ustrezne ukrepe, vse to pa je potekalo brez odlašanja in ne glede na siceršnji delovni in študijski proces. Nove pritožbene trditve tožeče stranke, da naj bi šlo za zavlačevanje ali špekulacijo, so zato v celoti izmišljene in nepomembne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imela tožeča stranka s toženo stranko sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi – eno za obdobje od 1. 12. 2006 do 30. 9. 2008 za 10 % delovnih obveznosti in drugo za obdobje od 2. 2. 2007 do 1. 2. 2008 s polovično delovno obveznostjo. Tožnik je bil od 7. 12. 2006 dalje vse do izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi v bolniškem staležu zaradi poškodbe, saj si je dne 5. 12. 2006 poškodoval Ahilovo tetivo desne noge, ter ponovnih poškodb v času razgibavanja po poškodbi dne 6. 1. 2007 in 14. 3. 2007, to je dveh ruptur iste tetive, ki sta se zdravili operativno. Po poškodbi in obeh operacijah tožeča stranka ni smela obremenjevati noge, dobila je imobilizacijo, pri hoji je uporabljala bergle, priporočen je bil počitek, zlasti v začetnem obdobju po vsakokratni poškodbi. Tožena stranka je tožniku dne 13. 8. 2007 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 6. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ker je tožeča stranka v času bolniškega staleža opravljala pridobitno delo na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici, kjer je predavala in vodila izpite.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 110. in 111. člena ZDR. Pri tem je izpostavilo določbo 110. člena ZDR, ki v prvem odstavku določa, da lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, v drugem odstavku pa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pravilno je navedlo, da je subjektivni rok 15 dni za podajo odpovedi prekluzivni materialni rok, ter da s potekom tega roka pravica stranke, da pogodbo o zaposlitvi izredno odpove, ugasne. Ugotovilo je, da med strankama ni sporno, da je bil zagovor predviden dne 27. 7. 2007, da se ga tožeča stranka ni udeležila, ter da je po predvidenem zagovoru dne 30. 7. 2007 toženi stranki posredovala pisni zagovor. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da se tožena stranka z razlogi za odpoved ni seznanila na dan neuspelega zagovora, ker na ta dan ni izvedela ničesar novega, temveč da se je z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila šele dne 30. 7. 2007, ko je prejela pisni zagovor tožeče stranke (datiran z datumom 27. 7. 2007). To pa pomeni, da je bila obravnavana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 8. 2007 podana pravočasno. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je dne 13. 8. 2007 podal dekan Univerze v ..., Fakultete ... prof. dr. I.T. na podlagi pisnega pooblastila rektorja Univerze v ... prof. dr. I.R. z dne 4. 6. 2007. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s pravočasnostjo podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zlasti s presojo o začetku teka prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu citirane določbe 2. odstavka 110. člena ZDR. Neutemeljene so navedbe pritožbe, da dopis tožnika toženi stranki z dne 27. 7. 2007, ki ga je tožena stranka prejela 30. 7. 2007, ni pisni zagovor, ampak zasebno pismo dekanu, kar naj bi izhajalo že iz uvodnega dela dopisa, v katerem je izrecno zapisano, da dekanu ne piše kot osebi, ki zoper njega vodi neupravičen postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak kot dekanu Fakultete, ter iz dejstva, da tožena stranka v vabilu na zagovor tožnika ni opozorila na možnost podaje pisnega zagovora. Nobenega dvoma namreč ni o tem, da gre za pisni zagovor. To potrjuje vsebina dopisa, ki je tudi datiran prav na dan 27. 7. 2007, ko je bil predviden zagovor tožnika pri toženi stranki. Pri tem ni odločilno, da tožnik v vabilu na zagovor, ki ga je prejel skupaj s pisno obdolžitvijo v smislu 1. odstavka 177. člena ZDR, ni bil opozorjen na možnost pisnega zagovora. Glede na tožnikovo izobrazbo in dejstvo, da je v postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi angažiral pravnega zastopnika – odvetnika, je povsem nesprejemljivo stališče tožnika, da zaradi opustitve tega opozorila tožnikov dopis nima narave pisnega zagovora (ker naj bi bilo izrecno opozorilo potrebno zato, ker tožnik nima posebnih znanj s področja delovnega prava). Tožniku je bil zagovor vsekakor omogočen. To potrjuje tudi zapisnik o zagovoru (priloga B 5), iz katerega izhaja, da tožnik na zagovor ni pristopil, da mu je bilo vabilo na zagovor skupaj s pisno obdolžitvijo v smislu 1. odstavka 177. člena ZDR osebno pravilno vročeno 25. 7. 2007 in da je na dan zagovora delodajalcu poslal pisno opravičilo, da se zagovora ne more udeležiti, ker je v bolniškem staležu, ne da bi obvestilu priložil potrdila, iz katerih bi izhajalo, da so njegove zdravstvene težave takšne narave, da mu preprečujejo udeležbo na zagovoru. Tožena stranka je glede na navedeno utemeljeno štela, da za preložitev zagovora niso podani pogoji in da tožnikova odsotnost ni opravičena. V celoti je upoštevala zakonske določbe o postopku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, to je 2. odstavek 83. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in drugi odstavek 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Pritožbene navedbe, da naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker toženi stranki ni bila dana možnost zagovora, so zato povsem neutemeljene.

Isto velja za navedbe tožnika, da naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno zato, ker naj bi se tožena stranka že v aprilu 2007 seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri presoji pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, kdaj se z odpovednimi razlogi seznani oseba, ki je v imenu delodajalca pristojna za odločitev o odpovedi, to pa je v obravnavanem primeru dekan Fakultete ... prof. dr. I.T., ki je bil na podlagi pisnega pooblastila rektorja Univerze v ... prof. dr. I.R. z dne 4. 6. 2007 pooblaščen za izvedbo postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika. Skladno s 1. odstavkom 18. člena ZDR namreč v primeru, če je delodajalec pravna oseba, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Korespondenca med toženo stranko in tožnikom v zvezi z anonimno prijavo z dne 10. 4. 2007 zoper doc. dr. R.L. (B10), to je med glavnim tajnikom Univerze v ... doc. dr. B.B. in tožnikom, ki je razvidna iz sodnega spisa, je sicer res potekala v aprilu in maju 2007, vendar iz nje ne izhaja, da bi se tožena stranka že v aprilu 2007 v celoti seznanila z vsemi okoliščinami primera, ki predstavljajo razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V dopisu tožnika, naslovljenem na g. B.B., z dne 22. 5. 2007, je tožnik toženo stranko le obvestil, da je na Fakulteti ... pri predmetu medijsko pravo izvajal pedagoške obveznosti in govorilne ure, ter da predavanja le 13. marca, ko je bil operiran, niso bila izvedena, oziroma jih je izvajala asistentka ga. Ž., ter toženi stranki poslal kopije zapiskov študentov, ki potrjujejo, da je svoje obveznosti opravljal tudi v tem tednu, kar naj bi, kot izhaja iz dopisa, dokazovalo, da je anonimna obtožba lažna in obrekljiva. Sledilo je pisno pooblastilo dekanu Fakultete ... (6. 4. 2007) in izvedba postopka pred odpovedjo, kot je že opisana, zato so tudi pritožbene navedbe, da naj bi šlo za načrtno zavlačevanje postopka, neutemeljene. Šele v pisnem zagovoru z dne 27. 7. 2007 je tožnik podal natančnejša pojasnila o spornih predavanjih pri drugem delodajalcu in pojasnil, da je (v spornem času) opravljal predavanja na ... fakulteti v ... na podlagi dovoljenja dekanje ..., pri katerem je tožnik zaposlen polovico delovnega časa za nedoločen čas, torej s soglasjem delodajalca, saj je bil na podlagi dogovora med Fakulteto ... in ... slednji določen kot glavni delodajalec, ki mu je izdal dovoljenje, na podlagi katerega sme predavati dopolnilno na ... fakulteti v ... V zagovoru pa je tudi navedel, da je v drugem semestru (l. 2007) opravil vse obveznosti na Fakulteti ..., to je predavanja pri predmetu „medijsko pravo“, izpite in konzultacije, čeprav je bil v tem času v bolniškem staležu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je tožena stranka šele s prejemom pisnega zagovora dne 30. 7. 2007 seznanila z vsemi okoliščinami primera oz. z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa že prej.

Po 6. alinei 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Tožniku je bila, kot izhaja iz same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana, ker je v času bolniškega staleža opravljal pridobitno delo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje samovoljno spreminjalo razloge za odpoved, prekoračilo svoje pristojnosti in samovoljno spreminjalo obdolžitev tožeče stranke, saj to iz izpodbijane sodbe ne izhaja.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki podan, ker je tožnik, kot izhaja iz dopisa ... fakultete z dne 25. 10. 2007 (priloga B8), v obdobju od 1. 12. 2006 do 1. 8. 2007 opravil 36 ur pedagoških predavanj na tej fakulteti, vodil izpite ter predaval 3 ure na podiplomskem programu Pravo 2. stopnje. Da je v času bolniškega staleža predaval na tej fakulteti, pa izhaja tudi iz tožnikovega pisnega zagovora, v katerem opravljanje dela na ... fakulteti priznava. Dejstvo, da je tožena stranka šele ob koncu oktobra 2007 iskala podatke na ... fakulteti o tem, ali in kdaj je tožnik delal na ... fakulteti, ki ga izpostavlja tožeča stranka v pritožbi, ni relevantno, saj je dokaze, ki dodatno (poleg tistih, ki jih je uporabila v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) utemeljujejo razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vključno z omenjenim dopisom, v sodnem postopku pravočasno predložila. Prav tako ni sprejemljivo stališče pritožbe, da naj tožena stranka v nobeni fazi postopka ne bi dokazala ali opozorila na konkretno kršitev in se sklicevala na datum kršitve, ko naj bi bil tožnik v ... in da niti z enim dokumentom ni dokazala pridobitnega dela. Tožnik je namreč v svojem pisnem zagovoru, kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, priznal, da je v času bolniškega staleža opravljal pridobitno delo kot predavatelj na ... fakulteti, da je sporno opravljanje dela pri drugem delodajalcu v drugem semestru v letu 2007 pa tudi ni nobenega dvoma, saj to potrjujejo listinski dokazi. Pritrditi pa je potrebno tudi presoji sodišča prve stopnje, da tožnik v času, ko je bil v bolniškem staležu, ne bi smel opravljati pridobitnega dela za drugega delodajalca, če pa je bil za delo sposoben, bi moral najprej izpolniti vse svoje obveznosti do tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom, da je izpolnjen splošni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, ki ga je ustrezno utemeljila tožena stranka že v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter s tem v zvezi reparacijski in odškodninski zahtevek zavrnilo, je zato pravilna in zakonita, saj temelji na pravilni dejanski in pravni presoji.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela, izrek o pritožbenih stroških tožene stranke pa je odpadel, saj niso bili priglašeni (165., 154. člen ZPP).