Jedro

Za izdajo izpodbijanega sklepa je bistvena ugotovitev, da je bilo storilcu izrečenih skupno 32 kazenskih točk s pravnomočnima plačilnima nalogoma, ne more pa v okviru predmetnega postopka sodišče presojati, ali plačilna naloga, na katera se opira izpodbijani sklep, vsebujeta dokaze o hujšem ogrožanju javnega prometa ali poškodovanja zavarovane pravne dobrine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan 22. 2. 2020, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel in presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti in ustavitev postopka za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah, da je bilo storilcu kot vozniku motornega vozila B kategorije izrečenih 16 kazenskih točk za prekršek storjen 8. 6. 2019 s plačilnim nalogom Policijske postaje Š. z dne 8. 6. 2019, ki je postal pravnomočen 18. 6. 2019, ter 16 kazenskih točk za prekršek storjen 22. 2. 2020 s plačilnim nalogom Policijske postaje C. z dne 22. 2. 2020, ki je postal pravnomočen 13. 4. 2021. Ker je torej storilec v obdobju krajšem od dveh let dosegel skupno 32 kazenskih točk, mu je sodišče utemeljeno in zakonito izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel veljavno vozniško dovoljenje na dan 22. 2. 2020, saj je tega dne storil prekršek, s katerim je dosegel in presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Tako posledico namreč določa tretji odstavek 22. člena ZP-1. 5. Uvodoma je potrebno v zvezi s storilčevimi pritožbenimi navedbami glede uporabe izrazov storilec in kršitelj poudariti, da sodišče uporablja izraz storilec skladno s 3. alinejo 48. člena ZP-1, ki določa, da izraz „storilec“ označuje storilko ali storilca in je splošni izraz za kršitelja, obdolženca in osebo, ki ji je bila izrečena sankcija za prekršek, medtem ko je v skladu s 1. alinejo 48. člena ZP-1 kršitelj tisti, zoper katerega je začet postopek o prekršku pred prekrškovnim organom. Sodišče prve stopnje je z uporabo izraza storilec nikakor ne omalovažuje osebnosti in dostojanstva posameznika, kot to zmotno dojema pritožnik, temveč uporablja zakonsko terminologijo.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se izdani sklep opira na dva prekrška zoper kršitev zakonitega predpisa brez predložene meritve koncentracije alkohola v izdihanem zraku iz ust in da očitana prekrška predstavljata zgolj kršitev zakonitega predpisa, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da postopek za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni postopek o prekršku, v katerem bi sodišče odločalo o odgovornosti za storjene prekrške in odmerjalo sankcije zanj, temveč poseben postopek, v okviru katerega sodišče ugotavlja le, ali je bilo storilcu v obdobju dveh let s pravnomočnimi plačilnimi nalogi, odločbami ali sodbami o prekrških izrečenih toliko kazenskih točk, da njihov seštevek dosega ali presega 18 kazenskih točk in v kolikor so ti pogoji izpolnjeni, je sodišče dolžno izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pri odločanju sodišče upošteva le pravnomočne plačilne naloge, odločbe in sodbe o prekršku, na katere je zaradi učinka pravnomočnosti vezano in v okviru predmetnega postopka ne more presojati pravilnosti in zakonitosti teh odločb. Za izdajo izpodbijanega sklepa je torej bistvena ugotovitev, da je bilo storilcu izrečenih skupno 32 kazenskih točk s pravnomočnima plačilnima nalogoma, ne more pa v okviru predmetnega postopka sodišče presojati ali plačilna naloga, na kateri se opira izpodbijani sklep, vsebujeta dokaze o hujšem ogrožanju javnega prometa ali poškodovanja zavarovane pravne dobrine, kot zmotno meni pritožnik. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da s plačilnima nalogoma ni izkazano, da naj bi storilec storil prekrške zoper varnost cestnega prometa, ker je zgolj kršil zakoniti predpis, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da prekršek v skladu s definicijo iz 6. člena ZP-1 predstavlja dejanje, ki pomeni kršitev zakona, uredbe vlade, odloka samoupravne lokalne skupnosti, ki jo kot tako določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija za prekršek, vse kršitve pravil oziroma zakonov, ki urejajo pravila cestnega prometa, pa predstavljajo prekrške zoper varnost cestnega prometa, pri čemer ni potrebno, da se ogrožanje varnosti cestnega prometa tudi manifestira v konkretni ogrozitvi ali poškodbi zavarovane pravne dobrine.

7. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da izpodbijani sklep sodišča predstavlja odločbo o izrečeni pravni sankciji zoper pritožnika, za katero ne obstoji opis izvršitvenega dejanja z navedbami konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek ter da izpodbijani sklep temelji na sistemski kršitvi materialnih določb ZP-1. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, v predmetni zadevi ne gre za odločanje o odgovornosti za storjeni prekršek kot historičnemu dogodku, ki predstavlja kršitev določenega predpisa, temveč za izrek zakonsko predpisane posledice na podlagi dejstva, da je storilec v obdobju dveh let dosegel ali presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Zato izpodbijani sklep ne more vsebovati konkretiziranega opisa izvršitvenega dejanja z navedbami konkretnih okoliščin.

8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.