Jedro

Idealni delež na skupnih prostorih v večstanovanjski hiši in na funkcionalnem zemljišču k tej hiši, ki je bil lastnikom nacionaliziran, ne more biti predmet denacionalizacije, ker so bivši lastniki na tem deležu že postali lastniki na podlagi 12. člena stanovanjskega zakona. Nepremičnina, ki v času nacionalizacije ni bila v lasti in posesti upravičenca (ker ni navedena v kupoprodajni pogodbi), ne more biti predmet denacionalizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo podržavljenega dela hiše, stoječe na parc. št. 146/1, in zemljišča, kar v naravi predstavlja del podstrešnega prostora v izmeri 71 m2, drvarnico v kleti v izmeri 28 m2 in del dvorišča v izmeri 50 m2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da sta bila v času podržavljenja J.B. in A.B. solastnika nepremičnine, vsak do 47/800, kar v naravi predstavlja petsobno stanovanje v III. nadstropju z vhodom desno od stopnišča, kletni in podstrešni prostor s souporabo dvorišča, uvoza, umeta za gorivo, hodnika do kleti ter stopnišča. Hiša je bila nacionalizirana J.B. in A.B. z odločbo komisije za nacionalizacijo z dne 7.10.1960. Na podlagi odločbe komisije za nacionalizacijo z dne 31.1.1961, potrjene z odločbo komisije za nacionalizacijo pri OLO Ljubljana, je bilo stanovanje v III. nadstropju izvzeto iz nacionalizacije. J.B. in A.B. so bili tako podržavljeni samo pomožni prostori v kleti in delež na skupnih delih stavbe ter na stavbnem zemljišču. Na skupnih delih hiše in stavbnem zemljišču pa sta v skladu z določbami zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) J.B. in A.B. zadržala pravico uporabe, ki je prešla tudi na njune pravne naslednike. Prvostopni organ je z ogledom na kraju samem ugotovil, da je podstrešje hiše neizdelano in skupno in da ima tožnik v posesti pomožni kletni prostor v severnem delu hiše. Predmet denacionalizacijske zahteve pa je kletni prostor v jugovzhodnem delu hiše na dvoriščni strani, srednji vhod s hodnika levo. Svoj denacionalizacijski zahtevek je tožnik utemeljil z dejstvom, da je zahtevani kletni prostor (drvarnica) naveden v cenitvi ing. V.A. z dne 13.5.1955 kot predmet nakupa v sklopu stanovanja. V cenitvi je tudi naveden podstrešni prostor v izmeri 71 m2, ki ga sme kupec s štaketnimi pregradnimi stenami oddeliti od ostalega odprtega prostora. Prav tako je tožnik tudi na ustni obravnavi z dne 28.6.1993 pojasnil, da zahtevani kletni prostor pred podržavljenjem ni bil v posesti upravičencev, ker jima je prodajalka izročila drug kletni prostor, katerega imajo še sedaj tožnik in ostali solastniki stanovanja. Iz navedenega izhaja, da je tožnik zahteval fizični del podstrešja, ki je nerazdeljeno in kot tako nesporno predstavlja skupni del hiše ter del dvorišča, ki pripada k hiši. V skladu s 3. odstavkom 12. člena stanovanjskega zakona so skupni prostori, deli, objekti in naprave v večstanovanjski hiši ter funkcionalno zemljišče v solastnini vseh etažnih lastnikov, pri čemer je solastniški delež vsakega etažnega lastnika sorazmeren vrednosti njegovega stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši. V konkretnem primeru so J.B. in ostali solastniki iz nacionalizacije izvzetega stanovanja, že lastniki ustreznega idealnega deleža podstrešja in stavbnega zemljišča. Način razdelitve solastniških deležev na skupnih prostorih in funkcionalnem zemljišču pa ureja 13. člen stanovanjskega zakona in zato ni predmet postopka denacionalizacije. Zato tožena stranka ni sledila pritožbeni navedbi, da je prvostopni organ prezrl zahtevek za vzpostavitev lastninske pravice na pripadajočem stavbnem zemljišču v skladu z zakonom o denacionalizaciji v korist J.B., sorazmerno njegovemu deležu. Pri pomožnem prostoru, ki ga zahteva tožnik, gre za vprašanje, ali je v času podržavljenja pripadal stanovanju, ki je bilo izvzeto iz nacionalizacije. V cenitvenem poročilu z dne 13.5.1955 je ta prostor res naveden, vendar ni konkretiziran v kupni pogodbi z dne 20.6.1955. Tako je nesporno, da sta kupca dobila od prodajalke v posest drug kletni prostor, česar takrat tudi nista izpodbijala. Zato tožena stranka pritrjuje ugotovitvi prvostopnega organa, da zahtevani kletni prostor ni bil predmet nakupa in v času podržavljenja ni bil v lasti in posesti J.B. in A.B. in kot tak ne more biti predmet denacionalizacije. Tožena stranka tudi ne more slediti pritožbeni navedbi, da je glede opredelitve kleti merodajna samo cenitev. Navedbe v cenitvi, na katero se sklicuje tožnik, ni mogoče šteti za dokaz, da je bil kletni prostor, ki je opredeljen v zahtevi za denacionalizacijo, v resnici predmet kupoprodajne pogodbe. Cenitve, ki jih opravijo izvedenci, opredeljujejo le vrednost nepremičnin, nikakor pa ni mogoče na osnovi navedb v priloženi cenitvi nedvomno ugotoviti, katera nepremičnina je bila v konkretnem primeru predmet nakupa in prodaje. Za to presojo je merodajna samo pogodba, v kateri pa kletni prostor ni natančno konkretiziran.

Tožnik izpodbija odločbo, ker se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Glede podstrešja meni, da bi na sorazmernem deležu, ki je bil kupljen po ocenitvi, organ moral odločiti, da se na njem vzpostavi solastninska pravica v korist vlagateljev v sorazmernem deležu, saj zgolj sklicevanje na stanovanjski zakon ni zadostno in utemeljeno. Upoštevati je treba pravice, ki jih imajo oziroma nimajo na podstrešju ostali solastniki spornega objekta, upoštevati pa je tudi potrebno, da gre za del objekta, ki ga je moč preurediti, fizično razdeliti in v njem zgraditi ločene stanovanjske enote. Stvar je treba vrniti na isti način, kot je bila odvzeta. Enako velja tudi za zemljišče, zlasti v korist J.B. bi morala biti vzpostavljena lastninska pravica, ki mu gre po zakonu o denacionalizaciji (ZDen). Sama klet, ki jo tožnik zahteva, je bila kupljena, saj je sestavni del zapisnika cenilca, ki je bil izvršen ob nakupu in je, ne glede na to, da ima tožnik drugo klet, glede na podržavljenje, predmet denacionalizacije. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v spisno dokumentacijo sodišče nima pomislekov glede pravilne ugotovitve dejanskega stanja in na tej podlagi tudi pravilno uporabljenih določb ZDen (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93) ter stanovanjskega zakona (Uradni list št. 18/91 in 21/94). Tako kot to ugotavlja že tožena stranka v izpodbijani odločbi, so bili staršem tožnika (upravičencema) podržavljeni pomožni prostori v kleti in delež na skupnih delih stavbe ter na stavbnem zemljišču. Na skupnih delih hiše in stavbnem zemljišču pa sta upravičenca pridobila pravico uporabe, ki je prešla tudi na njune pravne naslednike. Tožnik ne izpodbija navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi, da zahtevani kletni prostor pred podržavljenjem ni bil v posesti upravičencev, ker jima je prodajalka izročila drug kletni prostor (v severnem delu hiše), katerega imajo tožnik in ostali solastniki stanovanja še sedaj v posesti, in tudi ne njene ugotovitve, da je podstrešje hiše neizdelano in skupno. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev tožene stranke, da so v skladu s 3. odstavkom 12. člena stanovanjskega zakona J.B. in ostali solastniki iz nacionalizacije izvzetega stanovanja v III. nadstropju hiše že lastniki ustreznega idealnega deleža podstrešja in stavbnega zemljišča. Tožena stranka je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno zaključila, da zahtevani kletni prostor ni bil predmet nakupa (saj je nesporno, da sta kupca J.B. in A.B. dobila od prodajalke v posest drug kletni prostor), zato v času podržavljenja ta tudi ni bil v njuni lasti in posesti in kot tak ne more biti predmet denacionalizacije. S tem v zvezi se sodišče tudi strinja z odgovorom tožene stranke, da navedbe v cenitvi, na katero se sklicuje tožnik, ni mogoče šteti za dokaz, da je bil kletni prostor, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, v resnici predmet kupoprodajne pogodbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).