Jedro

Popoln odvzem poslovne sposobnosti je bil materialnopravno napačen oziroma najmanj preuranjen. Nedvomno je nasprotni udeleženec na večih področjih sposoben samostojnega odločanja, v pretežni meri je sposoben razumeti pomen svojih dejanj (intelektualna sestavina subjektivne predpostavke poslovne sposobnosti), v pretežni meri pa je sposoben tudi ravnati s tako oblikovano voljo (voljna sposobnost).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje udeležencu A.A. v celoti odvzelo poslovno sposobnost in pravico voliti in biti voljen; odvzem poslovne sposobnosti je zaznamovala v zemljiški knjigi pri njemu solastni nepremičnini; odločilo, da udeleženec sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep je udeleženec vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek ustavi, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je bil glavni razlog za sprožitev tega postopka, nesoglasje med udeležencem in sinom, ki je postopek sprožil. Ta si le želi razpolagati z njegovim premoženjem. Izpostavlja, da je obakrat, ko je prišel na sodišče, bil popolnoma urejen, na vprašanje je odgovarjal smiselno, tudi glede politike. Vedel je, koliko ima mesečnega prihodka ter koliko mesečno porabi za položnice. Sodišče mu očita, da se je na vprašanja pripravil. Kaj takega ni mogoče, saj vprašanj ni mogel vnaprej poznati, če bi pa ta očitek držal, pa bi to le pomenilo, da je še kako priseben in intelektualno sposoben. Graja mnenje obeh izvedencev. Izvedenka je na naroku, ko je pojasnjevala svoje mnenje, potem ko je slišala izpovedbo udeleženca, izjavila, da je ta zelo sposoben, da ne pride v poštev odvzem poslovne sposobnosti, morda delni odvzem, s tem, da je udeleženec sposoben razpolagati z mesečnim dohodkom do višine 2/3. Na naroku se je izkazalo, da udeleženec potrebuje le fizično pomoč pri prevozih na banko, v trgovino in k zdravniku, sicer pa je sposoben sam skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Sam si je organiziral, da mu dostavljajo hrano in živila iz trgovine domov, organiziral si je obisk frizerke na domu. Denarja ima dovolj, od pokojnine še kaj prihrani. Če kupi kaj, za kar sin meni, da ne potrebuje, to ni razlog za odvzem poslovne sposobnosti. S svojim ravnanjem nikogar ne ogroža. Spremlja politično dogajanje in v bistvenem ve izpovedati, kdo je na oblasti. Pri tem je opozoriti, da četudi tega ne bi vedel, tega ne gre šteti za slabo, kajti nihče ni dolžan spremljati političnega dogajanja in hoditi na volitve, saj te niso obvezne. Za svojo starost je nadpovprečno sposoben, intelektualno priseben, sam si pere, suši in lika oblačila. Skrbnik je izpostavil, da pri udeležencu vidi težavo v tem, ker ne jemlje redno zdravil. To ne drži, četudi bi, pa to ni razlog za odvzem poslovne sposobnosti. O svojem zdravju in načinu zdravljenja odloča vsak samostojno. Sodišče je zaključilo, da ima udeleženec nanašalne blodnje, ker za vse krivi svojega sina, pri tem pa v tej smeri ni ugotavljalo dejanskega stanja. Predlagal je vpogled v spis sodišča, iz katerega izhaja, zakaj je v sporu s sinom (solastništvo nepremičnine, njeno upravljanje …). Izvedenec svojega dela ni opravil strokovno. Ko je prišel pogledat udeleženca se je najprej ustavil pri njegovem sinu in se tam zadržal pol ure in nato že z določenimi predsodki prišel k udeležencu. Izvedenec je na izrecno vprašanje pojasnil, da udeleženca ni vprašal, kako poteka njegov dan, nista govorila o mesečnih prihodkih in odhodkih, o politični situaciji v državi, ni izvedel psihološkega testiranja. Povedal je, da je do svojega zaključka prišel predvsem zaradi nameravane obnove škarpe, ker naj bi bil udeleženec pripravljen plačati preveč. Izvedenec psihiatrične stroke pa ni izvedenec gradbene stroke, da bi lahko podal realno oceno o primerni ceni. Pri tem pa je udeleženec povedal, da je medtem sam naročil in plačal obnovo kopalnice, povedal je pravo ceno. V postopku se je tako izkazalo, da ni pogojev za odvzem poslovne sposobnosti udeležencu. Z nasprotno odločitvijo je sodišče prve stopnje hudo poseglo v njegovo osebnost, s tem je kršilo ustavno pravico udeleženca do pravne varnosti, do dostojanstva, enakosti pred zakonom in do poštenega sojenja, odločitev pa predstavlja tudi grob poseg v njegovo pravico do zasebnosti, zasebnega premoženja in do volilne pravice.

3. Pritožba je utemeljena.

4. B.B. je vložil predlog za odvzem poslovne sposobnosti svojemu očetu A.A., rojenemu leta 1927, saj naj ta ne bi bil sposoben skrbeti sam zase, za svoje pravice in koristi, in to zaradi razvijajoče se duševne bolezni – demence, ki bistveno vpliva na njegovo psihofizično stanje. V nadaljevanju postopka je predlog umaknil, sodišče pa je postopek nadaljevalo po uradni dolžnosti (tretji odstavek 45. člena Zakona o nepravdnem postopku – ZNP). V postopku postavljena izvedenka za področje psihiatrije, je v svojem mnenju potrdila, da udeleženec ni več sposoben skrbeti sam zase, samostojno živeti v lastnem gospodinjstvu, niti samostojno odločati, razpolagati z denarjem ter premoženjem ter sklepati bančnih in pravnih poslov in da so po njenem podani medicinski razlogi za popoln odvzem poslovne sposobnosti. Na ustnem zaslišanju ob ponovnem soočenju z udeležencem pa pojasnila, „da demenca ni toliko napredovala, verjetno res ne pride v poštev odvzem poslovne sposobnosti v celoti“ in zaključila, da potrebuje nadzor in pomoč pri pravnih in bančnih poslih, sposoben pa je razpolagati z mesečnim dohodkom do višine 2/3 mesečnega dohodka. Glede na spremenjeno mnenje izvedenke, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka postavilo novega izvedenca, ki je menil, da udeleženec ni sposoben sam skrbeti zase, za svoje pravice in koristi in predlagal popoln odvzem poslovne sposobnosti. Sodišče prve stopnje je predlogu sledilo in udeležencu odvzelo poslovno sposobnost v celoti in mu v celoti vzelo tudi pravico voliti in biti voljen.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri odvzemu ali omejitvi poslovne sposobnosti za hudo omejitev človekovih pravic, saj posamezniku onemogoča, da bi se sam odločal o svojih pravicah in koristih, sam oblikoval svojo voljo ter samostojno nastopal v pravnem prometu. Pri odločanju o tem posegu je zato treba, kot pri vsaki omejitvi človekovih pravic in svoboščin, izhajati iz splošnega ustavnega načela sorazmernosti kot enega izmed načel pravne države (2. člen Ustave RS). Prvotno postavljena izvedenka je pri udeležencu ugotovila prisotnost sindroma začetne demence in manjši kognitivni upad (manjši kot je opisan v zdravstveni dokumentaciji), izvedenec, na katerega mnenje je nato sodišče oprlo svojo odločitev, pa hujšo kognitivno disfunkcijo, pa tudi organsko blodnjavo motnjo (v posledici te udeleženec sina, s katerim živi v isti hiši, obdolžuje kraje, vnosa plesnive hrane, vstopa v stanovanje). Ugotovljeno je bilo tudi, da udeleženec neredno jemlje zdravila in neredno obiskuje zdravnika, potrebuje pa tudi pomoč pri plačilu položnic, pa tudi, da prekomerno kupuje stvari po TV prodaji, ki jih niti ne potrebuje. Sicer živi sam, hrano in živila mu redno dovažajo, če mora v trgovino, ga pelje vnuk (ki je v tem postopku postavljen za skrbnika – 46. člen ZNP), vnuk mu pomaga tudi pri plačilu položnic, preverja, ali udeleženec redno jemlje zdravila. Sicer si udeleženec sam pere in lika in (zgledno) skrbi za svojo higieno in izgled. Med sodnim postopkom je sam poskrbel za obnovo kopalnice (in si namesto kadi omislil tuš) in si tudi nabavil pralno-sušilni stroj. Obnovil naj bi tudi škarpo, za katero naj bi po predračunu plačal 1.115,00 EUR. Iz dveh obširnih zaslišanj udeleženca je tudi mogoče zaključiti, da je ta časovno in krajevno orientiran.

6. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi povedanega materialnopravno napačno oziroma najmanj preuranjeno zaključilo, da je udeležencu potrebno popolnoma odvzeti poslovno sposobnost. Nedvomno je ta na večih področjih sposoben samostojnega odločanja, v pretežni meri je sposoben razumeti pomen svojih dejanj (intelektualna sestavina subjektivne predpostavke poslovne sposobnosti), v pretežni meri pa je sposoben tudi ravnati s tako oblikovano voljo (voljna sposobnost). Sposoben je bil sam speljati prenovo kopalnice, organiziral si je dostavo hrane na dom, zgledno skrbi za osebno higieno in zunanji izgled. Načrtuje prenovo škarpe, za kar naj bi po mnenju vnuka plačal mnogo preveč, kar naj bi kazalo, da udeleženec ne zna (več) racionalno ravnati z denarjem. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča to ni bilo z ničemer izkazano – prav ima pritožba, da ni bilo ugotovljeno za kako obsežno popravilo gre in ali je ta cena res tako visoka, da je na podlagi tega dejstva utemeljen zaključek, da udeleženec ni več sposoben skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Tako je namreč zaključil izvedenec psihiater, ki je zaslišan pojasnil, da je bilo to (neizkazano) dejstvo ključni razlog, ki ga je vodil do prepričanja, da udeleženec ni več sposoben samostojno odločati in načrtovati svojih dejanj. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo.

7. Drži, da je bilo ugotovljeno, da udeleženec prekomerno kupuje stvari iz TV prodaje, vendar ni bilo ugotovljeno, da preko svojih prihodkov (ima 1.100,00 EUR pokojnine in sam pojasni, da od pokojnine še prihrani). Da bi imel s svojim ostalim premoženjem namen kakorkoli nerazsodno razpolagati, tudi ni bilo izkazano.

8. Res je udeleženčev odnos do sina (in njegove žene) nanašalno blodnjav, vendar je ta blodnjavost omejena le na njun odnos in po mnenju pritožbenega sodišča sam po sebi še ni vzrok za popoln odvzem poslovne sposobnosti.

9. Ni dvoma, da udeleženec potrebuje pomoč pri nekaterih vsakdanjih opravilih (plačevanju položnic, prevozih z avtomobilom), pa tudi nadzor (nad jemanjem zdravil, obiskih pri zdravniku) ter (redno) kontrolo njegovega stanja (z rednimi obiski), takšne potrebe pa končno prinese skoraj vsaka starost. Ne pomeni pa to, glede na ostale opisane ohranjene funkcije udeleženca, da ta prav na nobenem področju ni več sposoben samostojnega odločanja.

10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Zaradi poteka časa naj sodišče udeleženca ponovno zasliši in če ne bo ugotovilo bistvenega poslabšanja njegovega stanja, ponovno presodi, ali v konkretnem primeru morda pride v poštev postavitev skrbnika izven tega postopka, le za tiste zadeve, pri katerih udeleženec pomoč res potrebuje(1) oziroma udeležencu (le) delno odvzeme poslovno sposobnost, spet le za zadeve pri katerih pomoč res potrebuje. Če bo potrebno naj v postopek pritegne še tretjega izvedenca, saj se mnenji dosedanjih dveh izvedencev v izvidu bistveno razlikujeta. Mnenje izvedenca, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, pa je po mnenju pritožbenega sodišča delno nejasno in delno v nasprotju z raziskanimi okoliščinami, upoštevajoč, da temelji na, po izvedenčevem, ključnem razlogu v zvezi s škarpo, glede katere pa ni bilo z gotovostjo izkazano, da je s predračunom kaj narobe, zato obstoji tudi utemeljen dvom o pravilnosti tega mnenja (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

11. Vprašanja v zvezi s pravico voliti in biti voljen, se bodo pojavila le v primeru, če bo sodišče prve stopnje, glede na morebitne spremenjene okoliščine (poslabšanje zdravja udeleženca), ponovno odločilo, da mu je potrebno v celoti odvzeti poslovno sposobnost, zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe v tej smeri ni posebej odgovarjalo.

Op. št. (1): Obstoječa ureditev, ki predvideva le popoln ali delen odvzem poslovne sposobnosti, je grajana kot toga in kot prevelik (prekomeren) poseg v pravice osebe, ki je sicer (vsaj omejeno) sposobna varovati svoje pravice in koristi. Zato je de lege ferenda predvidena odprava odvzema poslovne sposobnosti ter oblikovanje stopnjevitega in diferenciranega instituta skrbništva kot skrbi za odraslo osebo (samo) na tistih področjih njenega življenja oziroma (samo) pri tistih zadevah, kjer jo res potrebuje. Tak sistem naj bi v skladu z načelom sorazmernosti posega v človekove pravice posamezniku omogočal toliko pomoči, kot jo potrebuje. Tudi predlagani Družinski zakonik skrbništva ne veže več na „delni“ odvzem poslovne sposobnosti. Čeprav v prehodnih določbah ni določeno izrecno črtanje posameznih določb ZNP (npr. poglavje o podaljšanju roditeljske pravice, poglavje o odvzemu poslovne sposobnosti), pa se predvideva potreba po ustreznem korigiranju navedenega predpisa (tako Poročevalec DZ, št. 168/2009).

Barbara Novak, Civilno pravni položaj osebe z omejeno sposobnostjo za samostojno odločanje, Pravnik, št. 9-12/2003. Sklep VS RS II Ips 306/2011.