Jedro

Skladno s tretjim odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je odpadla pravna podlaga za prejeta plačila nadomestila plače od 2. 10. 2020 do 23. 11. 2021, regresa za letni dopust za leto 2021 in nagrade za poslovno uspešnost za leti 2020 in 2021. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ naložilo, da tožnici vrne prejeta plačila.

Odločitev, da mora tožnica tožencu plačati denarno povračilo v višini petih povprečnih plač, je pravnomočna. Toženec v tem postopku ne more zahtevati, da se pravnomočno prisojeno denarno povračilo poviša zaradi krajšega obdobja reparacije glede na merila iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnici plača 24.117,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2023 dalje in stroške postopka v znesku 985,13 EUR. Toženca je določilo za zavezanca za plačilo sodne takse.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 9/2023 ni poseglo v prisojeno denarno povračilo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ampak le v datum sodne razveze, pri čemer je odstopilo od ustaljene sodne prakse. Šlo je za sodbo presenečenja. Zaradi spremembe dela sodbe glede reparacije bi morala biti spremenjena tudi višina denarnega povračila. Tega prej ni mogel uveljavljati. Ker višina denarnega povračila ni bila spremenjena glede na nov datum sodne razveze in krajše obdobje reparacije, ni bil obogaten. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi prvi odstavek 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Toženec brez izvedenca ni mogel podati popolne trditvene podlage, saj kot laik nima znanja računovodske stroke in ni mogel preveriti trditev o obračunu plač. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni, tako da se zahtevek zavrne, podredno pa razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je tožencu dne 28. 10. 2022 na podlagi sodbe sodišča prve stopnje Pd 142/2021 z dne 23. 11. 2021 v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 153/2022 z dne 5. 7. 2022 plačala nadomestilo plač od 19. 3. 2020 do 23. 11. 2021, regres za letni dopust za leto 2021 in nagrado za poslovno uspešnost za leto 2020 in 2021. Pravnomočno je bilo namreč ugotovljeno, da je tožencu nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožencu je bilo priznano delovno razmerje pri tožnici do 23. 11. 2021, s tem datumom pa je bila pogodba o zaposlitvi sodno razvezana. Tožencu je bilo prisojeno denarno povračilo v višini petih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 9/2023 z dne 24. 3. 2023 razveljavilo odločitev sodišča prve in druge stopnje glede datuma sodne razveze po 1. 10. 2020 in glede priznane reparacije od 2. 10. 2020 do 23. 11. 2021. S tem je skladno s tretjim odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odpadla pravna podlaga za prejeta plačila nadomestila plače od 2. 10. 2020 do 23. 11. 2021, regresa za letni dopust za leto 2021 in nagrade za poslovno uspešnost za leti 2020 in 2021. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ naložilo, da tožnici vrne prejeta plačila.

6.Toženec neutemeljeno uveljavlja, da ni bil obogaten za prejeto reparacijo za čas od 2. 10. 2020 do 23. 11. 2021, ker bi zaradi spremenjene odločitve o datumu sodne razveze in nižje reparacije morala biti spremenjena višina denarnega povračila. Odločitev, da mora tožnica tožencu plačati denarno povračilo v višini petih povprečnih plač, je pravnomočna. Toženec v tem postopku ne more zahtevati, da se pravnomočno prisojeno denarno povračilo poviša zaradi krajšega obdobja reparacije glede na merila iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Prav tako so neupoštevni njegovi ugovori v zvezi z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 9/2023. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bilo tožencu prisojno denarno povračilo v višini petih povprečnih plač, da pa mu glede na sklep VIII Ips 9/2023 ne pripada nadomestilo plače od 2. 10. 2020 do 23. 11. 2021, regres za letni dopust za leto 2021 in denarni nagradi za poslovno uspešnost za leti 2020 in 2021, kar pomeni, da je bil za prejete zneske iz tega naslova neupravičeno obogaten (prvi odstavek 91. člena OZ), zato je neutemeljen ugovor o napačno ugotovljenem dejanskem stanju.

7.Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi prvega odstavka 286.b člena ZPP. Navedeni odstavek določa obveznost strank, da pravočasno uveljavljajo kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje in prekluzijo, če to storijo šele v pritožbi. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga tožnice za postavitev izvedenca finančne stroke ni moglo kršiti tega člena. Prav tako toženec ne more uveljavljati kršitev pravil postopka zaradi neizvedbe dokaza nasprotne stranke. To bi lahko uveljavljala le tožnica. Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ta dokaz ni bil potreben, saj je toženec le pavšalno, brez navajanja razlogov ugovarjal pravilnosti vtoževanega zneska (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožnica je predložila obračune, iz katerih je izhajala višina plačanega nadomestila plače, regresa za leto 2021 in denarni nagradi za poslovno uspešnost za leti 2020 in 2021, ki je enaka vtoževanemu znesku. Toženec bi lahko preveril, ali vtoževani zneski ustrezajo prejetim izplačilom brez znanja računovodske stroke. Gre za enostavno matematično operacijo, zato bi lahko podal konkretni ugovor glede vtoževane višine, če se ni strinjal z vtoževanim zneskom, česar ni storil.

8.Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9.Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnica, saj z njim ni pripomogla k odločitvi v predmetni zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).