Jedro

Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora, s katerim je bil nadaljevan prekinjen postopek, je bila prvo procesno dejanje, s katerim sta dolžnika lahko uveljavljala svoje ugovore glede prehoda obveznosti izbrisane družbe na B. K. v smislu končne ustavne odločbe U-I-153/2000.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba dolžnika B. K., razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 10.07.2000 izdalo sklep o izvršbi opr. št. Ig 2000/00488 zoper dolžnika K., d.o.o., O. (nadaljevanju: K. d.o.o.). Zaradi njegovega izbrisa iz sodnega registra je na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Uradni list RS, št. 54/1999, 110/1999) po prekinitvi postopka na predlog upnika nadaljevalo postopek zoper dolžnika: 1. V. K.,... in 2. B. K.,..., s sklepom opr. št. Ig 2000/00488 z dne 19.03.2002. Zoper oba sklepa sta ugovarjala oba dolžnika. Sodišče prve stopnje je 4.11.2002 izdalo sklep o prekinitvi postopka na podlagi sklepa Ustavnega sodišča opr. št. U-I-135/00-60 z dne 23.05.2002 in nato dne 27.08.2003 izdalo sklep, s katerim je zavrnilo ugovor obeh dolžnikov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh družbenikov zoper sklep o zavrnitvi ugovora z dne 27.08.2003 zavrnilo, ker je prepričano, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ugovor dolžnikov zoper sklep o nadaljevanju postopka neutemeljen, pravilna. Glede pritožbene navedbe, da je bil le V. K. aktivni družbenik v smislu odločbe Ustavnega sodišča, pa je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da gre za nedovoljeno novoto v smislu 337. člena ZPP.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba dolžnika B. K., Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer: četrtega odstavka v povezavi s prvim odstavkom 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Uradni list RS št. 51/1998, 75/2002) in prvega odstavka 56. člena ZIZ v zvezi z 12. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ ter določbe četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod v povezavi z določbami prvega, drugega in tretjega odstavka 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS št.: 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99, 45/2001) in v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča z dne 09.10.2002, opr. št. U-I-135/00 (v nadaljevanju: končna ustavna odločba). Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/1999, 96/2002), ki naj bi bila podana, ker je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo določbe prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 286. člena ZPP, posledično pa tudi 2. točko 365. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

Vrhovno državno tožilstvo RS v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je ob odločanju sodišča druge stopnje o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora obeh dolžnikov, ki sta bila vložena pred izdajo sklepa o začasnem zadržanju izvrševanja III. poglavja ZFPPod ter šestega odstavka 580. člena ZGD, že učinkovala končna ustavna odločba (od 5.11.2002 dalje). Zaključek sodišča, da predstavljajo trditve dolžnikov, da B. K. ne odgovarja za obveznosti izbrisane družbe, nova dejstva in dokaze, po mnenju Vrhovnega državnega tožilstva RS nima podlage v določbi prvega odstavka 337. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 286. člena ZPP, zaradi česar je bila nepravilno uporabljena druga točka 365. člena ZPP, s čimer naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP.

Upnik je po pooblaščencu vložil odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, v katerem predlaga, naj jo Vrhovno sodišče RS zavrne. Po njegovem mnenju ne drži stališče Vrhovnega državnega tožilstva RS, da dolžnik B. K. trditve, da obveznost ni prešla nanj, ni mogel navesti že v ugovoru z dne 8.4.2002. Že v času vložitve ugovora je namreč veljal 55. člen ZIZ, ki je dopuščal možnost vložitve ugovora iz razloga, ker obveznosti na dolžnika ni prešla.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V postopku je sodišče smiselno uporabilo določbe ZPP na podlagi določbe 15. člena ZIZ.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (391. člen ZPP).

ZPP določa, da sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Družbenika sta trditev ter dokaze, da je za obveznosti družbe odgovoren le eden izmed njiju, navedla v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora dne 08.09.2003. Postopek pred sodiščem prve stopnje je bil prekinjen z odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-135/00 od 23.05.2002 dalje. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o prekinitvi postopka dne 4.11.2002. ZPP določa, da se prekinjen postopek nadaljuje, ko ga stranke prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, da to storijo. V konkretnem primeru sklepa o nadaljevanju postopka ni bilo in se je zato postopek nadaljeval z vročitvijo sklepa o zavrnitvi ugovora dolžnikov dne 28.08.2003. Od takrat dalje je lahko stranka opravila procesno dejanje oz. bi imelo procesno dejanje, ki bi ga opravila med prekinitvijo, učinek nasproti drugi stranki (tretji odstavek 207. člena ZPP).

Končna ustavna odločba je določila kot pravno relevantno dejstvo to, ali gre za pasivnega ali aktivnega družbenika in je začela učinkovati 05.11.2002. Do tega trenutka je ZFPPod določal, da so prevzemniki obveznosti izbrisane gospodarske družbe vsi družbeniki, zato ni utemeljena navedba upnika v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, da bi lahko družbenik že prej uveljavljal ugovor na podlagi 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Pravilno je torej stališče Vrhovnega državnega tožilstva RS, da je pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora, s katerim je bil nadaljevan prekinjen postopek, bila prvo procesno dejanje, s katerim sta dolžnika lahko uveljavljala svoje ugovore glede prehoda obveznosti izbrisane družbe na B. K. v smislu navedene končne ustavne odločbe.

Pravica do navajanja novot (ius novorum) je omejena. Kdor jih uveljavlja, mora zatrjevati, da prej brez svoje krivde ni mogel navesti dejstev oziroma predložiti dokazov. Ker pa gre v tem primeru za notorno dejstvo, da je šele končna ustavna odločba določila kot pravno relevantno dejstvo, ali gre za pasivnega ali aktivnega družbenika, je kljub pomanjkanju te trditve v pritožbi po prepričanju Vrhovnega sodišča RS mogoče zaključiti, da so izpolnjeni pogoji za uporabo določbe prvega odstavka 337. člena ZPP in gre zato za dovoljeno novoto.

Sodišče druge stopnje torej ni pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 337. člena ZPP, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi drugega odstavka 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP razveljavilo sklep sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu in v tem delu zadevo vrnilo v nov postopek. Glede na navedeno se z ostalimi uveljavljenimi kršitvami ni ukvarjalo.