Jedro

Pridržanje do iztreznitve je na podlagi sklepa policije zakonito trajalo dvanajst ur kot posledica ravnanj obdolženca ob njegovi odreditvi. Dejstvo, da se je status storilca prekrškov v vmesnem času - na podlagi novih ravnanj - prevesil v položaj osumljenca v predkazenskem postopku, na začetek štetja trajanja pripora nima vpliva.

Za uporabo posnetkov telesnih kamer (t. i. "Bodycam") imajo policisti podlago za njihovo uporabo v 113. členu ZNPPol. V obravnavani zadevi so jih uporabili že za namene uvedenega prekrškovnega postopka - ki se je naknadno prevesil v (pred)kazenski postopek - njihova uporaba pa je bila obdolžencu od samega začetka znana, saj je bil o tem izrecno obveščen. Obdolženec je bil nato ob uvedbi predkazenskega postopka poučen tudi o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Zato je v tej fazi postopka mogoče zaključiti, da uporaba takšnih videoposnetkov ni očitno (na prvi pogled) nedovoljena.

V zvezi z opravljenim telesnim pregledom obdolženca in odvzemom krvi je v sklopu te faze pomembno, da so policisti postopali v okviru nujnih preiskovalnih dejanj na podlagi drugega odstavka 164. člena ZKP v zvezi z določbami 249., 252., 253. in 266. člena ZKP. Pri tem gre poudariti, da se na podlagi navedene določbe 266. člena ZKP za opravo telesnega pregleda in odvzema krvi ne zahteva nujno privolitve obdolženca. Obdolžencu pa je bil pouk o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP predhodno - ob uvedbi predkazenskega postopka - podan. Očitne nedovoljenosti uporabe dokazov glede na navedeno zato ni mogoče ugotoviti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepomIII Kpd 10953/2025 z dne 12. 2. 2025 zoper obdolženca A. A.odredil pripor iz pripornega razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma storitve dveh kaznivih dejanj preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 10953/2025 z dne 9. 5. 2025 pritožbi obdolženčevega zagovornika delno ugodil in izpodbijani sklep spremenil tako, da se zoper obdolženca A. A. odredi pripor le iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, z začetkom izvrševanja od odvzema prostosti dalje, tj. od 11. 2. 2025 od 11.03 ure.

2.Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, (i) da se do pravnomočne odločitve Vrhovnega sodišča skladno s četrtim odstavkom 423. člena ZKP izvrševanje pripora prekine, (ii) da se sklep o odreditvi pripora odpravi, obdolženca pa nemudoma izpusti na prostost ter ugotovi, da je bil pri izdaji sklepa kršen 20. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), in (iii) da se pritožniku povrnejo vsi stroški postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala, da se zavrne kot neutemeljena. Izpostavlja zlasti, da po njeni oceni zbrani dokazi niso prima facie nezakoniti, zato sta sodišči na njuni podlagi pravilno sklepali tudi o utemeljenem sumu.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan na naslov obdolženca in njegovega zagovornika. Slednji se je o njem izjavil in v odgovoru v bistvenem vztraja pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

Glede vštevanja odvzema prostosti zaradi prekrška

Vrhovno sodišče se je o problematiziranem vprašanju opredelilo že v sodbiXI Ips 10953/2025 z dne 22. 4. 2025, s katero je v isti zadevi razveljavilo sklep Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 10953/2025 z dne 16. 2. 2025. V navedeni sodbi je istemu vložniku (na isto kritiko) izrecno odgovorilo, da so bila v obravnavanem primeru podlaga za odreditev pridržanja do iztreznitve po 109. členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) drugačna ravnanja obdolženca od tistih, zaradi katerih je bilo kasneje zoper njega odrejeno policijsko pridržanje. Ob odreditvi pridržanja do iztreznitve niti razlogi za sum, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje, še niso bili podani, saj je bil obdolženec obravnavan le za prekrške po določilih Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). V obravnavani zadevi je bil zato položaj obdolženca ob odvzemu prostosti v okviru prekrškovnega postopka bistveno drugačen od položaja, v katerega je na podlagi kasnejše izvršitve očitanih kaznivih dejanj vstopil ob odvzemu prostosti v okviru (pred)kazenskega postopka. Posebej je poudarilo, da je pridržanje do iztreznitve na podlagi sklepa policije št. 2202-33/2025-1 z dne 10. 2. 2025 zakonito trajalo dvanajst ur kot posledica ravnanj obdolženca ob njegovi odreditvi. Dejstvo, da se je status storilca prekrškov v vmesnem času - na podlagi novih ravnanj - prevesil v položaj osumljenca v predkazenskem postopku, na začetek štetja trajanja pripora nima vpliva. Nasprotnim pravnim stališčem vložnika zato tudi v tem postopku ni mogoče slediti in sta sodišči kot datum odvzema prostosti pravilno upoštevali dan 11. 2. 2025 ob 11.03 uri, ko je bilo zoper obdolženca na podlagi odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju z dne 11. 2. 2025 izvedeno policijsko pridržanje po drugem odstavku 157. člena ZKP.

Glede uporabe nedovoljenih dokazov

Za presojo naslednje uveljavljane kršitve, ki se navezuje na uporabo nedovoljenih dokazov, je izhodiščno pomembno ponoviti ustaljeno stališče, da je v fazi izpodbijanja pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora uveljavljanje kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP izjemoma lahko uspešno le takrat, ko je sodišče sklep o odreditvi pripora oprlo na očitno - na prvi pogled (prima facie) - nedovoljen dokaz, brez katerega eden izmed pogojev za pripor ne bi bil podan.

Jedro vložnikovih zatrjevanj je v tem, da so policisti pretežni del izvedenih ukrepov zoper obdolženca izvedli že pred podanim pravnim poukom po četrtem odstavku 148. člena ZKP oziroma kar v sklopu prekrškovnega postopka. Zlasti izpostavlja izvedbo telesnega pregleda, odvzem krvi in uporabo izsledkov zbranih posnetkov telesnih kamer policistov, na podlagi katerih sta sodišči naredili zaključek o obstoju utemeljenega suma. Slednji po oceni vložnika temelji torej na nedovoljenih dokazih.

Glede na navedbe vložnika najprej velja izpostaviti, da se dokazi, pridobljeni v prekrškovnem postopku, lahko uporabijo tudi v (pred)kazenskem postopku in sami po sebi niso nedovoljeni; policisti namreč v obeh postopkih delujejo tudi na podlagi pooblastil, ki jim jih daje Zakon o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Glede posnetkov telesnih kamer (t. i. "Bodycam") je mogoče ugotoviti, da imajo policisti podlago za njihovo uporabo v 113. členu ZNPPol. Ta med drugim določa, da smejo policisti pri opravljanju policijskih nalog, ko je to potrebno zaradi zbiranja osebnih in drugih podatkov, namenjenih dokazovanju prekrškov in kaznivih dejanj ter identificiranju kršiteljev oziroma storilcev v skladu z zakonom, uporabljati tehnična sredstva za fotografiranje ter video in avdio snemanje ter tehnična sredstva za označevanje ali identifikacijo oseb, vozil in predmetov, ki so v uporabi v policiji. Kot izhaja iz podatkov spisa, so policisti telesne kamere uporabili že za namene uvedenega prekrškovnega postopka - ki se je naknadno prevesil v (pred)kazenski postopek - njihova uporaba pa je bila obdolžencu od samega začetka znana, saj je bil o tem izrecno obveščen. Obdolženec je bil nato ob uvedbi predkazenskega postopka tudi poučen o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP - kar v jedru problematizira vložnik - kot to po ugotovitvah sodišč izhaja iz posnetkov telesnih kamer (posnetka na list. št. 117) ter uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah; pravni pouk je bil po njunih ugotovitvah podan med 7.24 in 8.21 uro (glede na nastavljen čas na kamerah) oziroma dejansko med 8.42 in 9.21 uro. Zato je v tej fazi postopka mogoče zaključiti, da uporaba takšnih videoposnetkov ni očitno (na prvi pogled) nedovoljena, medtem ko celovite in skrbne presoje o okoliščinah podaje pravnega pouka ter zakonitosti uporabe tovrstnih dokazov ni mogoče opraviti.

Nadalje je v zvezi z opravljenim telesnim pregledom obdolženca in odvzemom krvi - kar je razvidno iz odredbe o njuni odreditvi z dne 11. 2. 2025 - v sklopu te faze pomembno, da so policisti postopali v okviru nujnih preiskovalnih dejanj na podlagi drugega odstavka 164. člena ZKP v zvezi z določbami 249., 252., 253. in 266. člena ZKP. Pri tem gre poudariti, da se na podlagi navedene določbe 266. člena ZKP za opravo telesnega predmeta in odvzema krvi ne zahteva nujno privolitve obdolženca, če je treba dognati dejstva, ki so pomembna za kazenski postopek. Kot že navedeno, pa je bil obdolžencu pouk o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP predhodno - ob uvedbi predkazenskega postopka - podan. Očitne nedovoljenosti uporabe dokazov glede na navedeno zato ni mogoče ugotoviti. Nadaljnja podrobnejša presoja o zakonitosti odreditve in izvedbe telesnega pregleda ter odvzema krvi pa v to fazo odločanja ne sodi; slednje bo lahko predmet razprave šele v nadaljnjem teku kazenskega postopka.

10.O vsem navedenem se je v bistvenem pravilno opredelilo že pritožbeno sodišče (točka 5 obrazložitve drugostopenjskega sklepa), ki se je ustrezno sklicevalo tudi na razloge pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru II Kpr 10953/2025 z dne 4. 3. 2025, s katerim je bilo odločeno o vložnikovi zahtevi za izločitev dokazov.

Glede utemeljenega suma

11.Vložnik (podrejeno) izpodbija tudi obstoj utemeljenega suma pri obdolžencu. Z njegovimi očitki se ni mogoče strinjati, saj sta sodišči o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec izvršil očitani mu kaznivi dejanji, sklepali na podlagi celovitega sklopa dokazov (zlasti na podlagi izsledkov posnetkov telesnih kamer policistov; na podlagi zbranih obvestil, zavedenih v uradnih zaznamkih o dejstvih in okoliščinah ter na podlagi prijave kaznivega dejanja, ki ga je podal policist B. B.). Zbrani dokazi za obstoj utemeljenega suma zadostujejo, prav tako pa iz opisa izhajajo tiste bistvene okoliščine izvršitve očitanih kaznivih dejanj, na podlagi katerih je o njunem obstoju v tej fazi postopka na ravni utemeljenega suma mogoče sklepati; da očitani dejanji nista kaznivi, Vrhovno sodišče v okviru presoje na tej točki kazenskega postopka ni ugotovilo.

12.Kot se je pravilno opredelilo že pritožbeno sodišče, ni zaslediti niti zatrjevanih nasprotij med podatki spisa in obrazložitvijo sodišča, saj je vsebina CD posnetkov ter uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah adekvatno povzeta. Vložnik v zahtevi s tem v zvezi tudi širi navedbe glede zatrjevane kršitve pravice do obrambe, ki bi naj bila podana zato, ker obramba ni (pravočasno) prejela vseh posnetkov telesnih kamer. V pritožbi je namreč vložnik kršitev 16. člena ZKP le pavšalno uveljavljal in dodatnih argumentov, ki jih ponuja v zahtevi, ni navedel, zato pogoju materialnega izčrpanja v tem delu ni zadoščeno (peti odstavek 420. člena ZKP). Kolikor pa vložnik povzema dogajanje in potek dogodkov ter poskuša utemeljiti, da obdolženec ni storil kaznivega dejanja, nedovoljeno izpodbija zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede ponovitvene nevarnosti in sorazmernosti ukrepa

13.Zadnji (podrejeni) očitek vložnika se nanaša na obstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Meni, da predhodno izrečene kazni same po sebi slednje ne morejo utemeljevati. Zatrjuje kršitev 6. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter kršitev 22. člena Ustave. Tudi temu posplošenemu očitku ne gre slediti. Sodišči namreč svoje odločitve nista oprli le na predhodno kaznovanost obdolženca, temveč tudi na predpisano visoko zaporno kazen, predvsem pa na same okoliščine izvršitve kaznivih dejanj, ki sta bili izvršeni kontinuirano ter z visoko stopnjo agresije (točke 33 do 37 prvostopenjskega sklepa in točka 5 drugostopenjskega sklepa). S temi razlogi sta sodišči zanesljivo zaključili tudi, da je pripor v konkretni zadevi neogibno potreben in ustrezno opravili tudi test sorazmernosti v ožjem pomenu (točke 38 do 40 prvostopenjskega sklepa in točka 7 drugostopenjskega sklepa).

C.

14.Po obrazloženem je Vrhovno sodišče ugotovilo, da uveljavljane kršitve niso podane, delno pa je zahteva vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

15.Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------

1Primeroma glej odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 21/2004 z dne 12. 2. 2004, I Ips 185/2006 z dne1. 6. 2006, VSRS XI Ips 26171/2015-514 z dne 17. 3. 2016, XI Ips 12034/2018 z dne 19. 4. 2018,XI Ips 89124/2023 z dne 26. 2. 2024.

2Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 61183/2010-326 z dne 16. 6. 2016.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1-3, 148, 148/4, 249, 252, 253, 266

Zakon o nalogah in pooblastilih policije (2013) - ZNPPol - člen 113

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.