Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, s tem ko je tožbo zavrglo, saj je utemeljeno upoštevalo, da predmetni notarski zapis predstavlja izvršilni naslov, da terjatev še ni zapadla ter nenazadnje, da tožnik nima pravnega interesa za predmetno pravdo, saj ne more imeti dveh izvršilnih naslovov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.399,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo.

2.Zoper ta sklep se je pravočasno zaradi bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik). Kot bistveno trdi, da za isto terjatev ne razpolaga z izvršilnim naslovom, saj notarski zapis opr. št. SV 2976/07 z dne 21. 12. 2007 ni neposredno izvršljiv.

3.Na pritožbo je odgovorila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec), predlaga, da se jo zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo, ker je ugotovilo, da bi tožnik v pravdnem postopku lahko dosegel le toliko, morebiti še manj (saj zahteva le poplačilo iz obremenjene stvari), kolikor že lahko doseže na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa (preko izvršbe). Svojega položaja z vložitvijo predmetne tožbe tako ne more izboljšati, dveh izvršilnih naslovov za isto stvar pa tudi ne more imeti, torej tožba ni dopustna.

6.Tožnik neutemeljeno vztraja, da za isto terjatev ne razpolaga z izvršilnim naslovom, saj notarski zapis opr. št. SV 2976/07 z dne 21. 12. 2007 ni neposredno izvršljiv, ker terjatev iz notarskega zapisa še ni zapadla, pri čemer nezapadlost terjatve utemeljuje z nepravilno vročitvijo pisne izjave o zapadlosti terjatve prvotnemu dolžniku, ki je bil v času odstopa od pogodbe že pokojni.

7.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo materialnopravno podlago za presojo izvršljivosti notarskega zapisa (20.a člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), na podlagi katere je nato tudi pravilno ugotovilo, da tožnik že razpolaga z izvršilnim naslovom. Skladno s prvim odstavkom točke Drugič sporazuma o zavarovanju denarne terjatve (na 21. strani notarskega zapisa) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da le-ta eksplicitno določa soglasje kreditojemalcev in zastaviteljev z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa glede vseh njihovih plačilnih in storitvenih obveznosti, določenih v njem, posebej glede obveznosti plačati glavnico, obresti, zamudne obresti in stroške. Na neposredno izvršljivost notarskega zapisa je tako med postopkom kot tudi v odgovoru na pritožbo opozarjal tudi toženec, prav tako pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu izpostavilo, da tožnik toženčevemu opozorilu o neposredni izvršljivosti notarskega zapisa ni nasprotoval. Nobenega dvoma tako ni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je med strankama ves čas obstajalo soglasje o neposredni izvršljivosti notarskega zapisa, kar pomeni, da je le-ta izvršljiv, na podlagi tega pa je izvršba zoper toženca že mogoča.

8.Prvi odstavek 20.a člena ZIZ med drugim tudi določa, da je notarski zapis izvršljiv, če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na tretji odstavek 20.a člena ZIZ, ki se nanaša na primere, če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, in pri tem navaja, da v spisu izkazani odstop od pogodbe ni bil opravljen pravilno, ker ni bil naslovljen na pravilno osebo (pisna izjava o zapadlosti terjatve, je bila naslovljena na prvotnega dolžnika, ki je bil v času odstopa od pogodbe že pokojni) in tudi ni mogel biti pravilno vročen. Dalje še poudari, da je med strankama nesporno, da kreditna pogodba ni bila pravilno odpovedana. Glede zapadlosti terjatve, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tožencu, ki v odgovoru na pritožbo navaja, da kreditna pogodba nesporno ni bila pravilno odpovedana, kar pa pomeni, da le-ta še velja in bo zato lahko tožnik na podlagi predmetnega notarskega zapisa, če bo in ko bo izkazal zapadlost svoje terjatve, vložil neposredno izvršbo zoper dolžnika. Namreč notarski zapis, ki vsebuje kreditno pogodbo na straneh 11 do 20, v 1. členu določa rok vračila kredita, ki je natančno določen v 360 zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer zadnji obrok zapade 31. 12. 2037. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da iz tega jasno izhaja, da je zapadlost terjatve v notarskem zapisu odvisna od poteka roka in da so pritožbene navedbe tožnika neutemeljene.

9.Sodišče prve stopnje je svojo obrazložitev v izpodbijanem sklepu sicer temeljilo na pomanjkanju pravnega interesa tožnika za predmetno pravdo (kar je vsekakor pravilno), kljub temu pa se je opredelilo tudi do nepravilne vročitve odpovedi notarskega zapisa in s tem, posredno, tudi do zapadlosti terjatve. V zvezi s tem je zapisalo, da nepravilna vročitev ne more vplivati na odločitev, ali ima tožnik izvršilni naslov ali ne, temveč se lahko nanaša le na vprašanje, v kakšni višini je terjatev tožnika iz izvršilnega naslova zapadla. Ker dopis ni bil vročen pravilno, terjatev ni zapadla v celoti, temveč le za s potekom časa zapadle obroke. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, s tem ko je tožbo zavrglo, saj je utemeljeno upoštevalo, da predmetni notarski zapis predstavlja izvršilni naslov, da terjatev še ni zapadla ter nenazadnje, da tožnik nima pravnega interesa za predmetno pravdo, saj ne more imeti dveh izvršilnih naslovov.

10.Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške, tožencu pa je dolžan povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (1.875 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV-ja na odvetniško storitev, 50 točk za končno poročilo stranki pa ne, ker ne gre za samostojno storitev).

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 20a, 20a/1

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.