Jedro

Ovadbo je javno tožilstvo zavrglo, ker je ugotovilo, da ne gre za uradno preganljivo kaznivo dejanje, iz vsebine navedb oškodovanke v ovadbi pa je razvidno, da bi šlo za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo. Sodišče prve stopnje je tzv. obtožni predlog zavrglo, ker oškodovanka kot tožilka vloge ni vložila v določenem 8-dnevnem roku. Ker je oškodovanka policijski postaji podala ovadbo v 3-mesečnem roku, ki se zahteva za vložitev zasebne tožbe in ko tudi naj bi šlo za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo, je na ta način tromesečni rok varovan, sodišče prve stopnje pa vlagateljice ni opozorilo, da naj svojo vlogo, ki jo sicer šteje kot obtožni predlog, v bistvu pa naj bi šlo za zasebno tožbo, ustrezno dopolni, da bo sposobna za obravnavanje. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo tako, da je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek z napotilom, da naj z vlogo oškodovanke kot tožilke ravna kot s pravočasno vloženo, vendar nepopolno zasebno tožbo, ji da ustrezen rok za dopolnitev in šele nato, v kolikor do dopolnitve zasebne tožbe ne bi prišlo, jo lahko zavrže.

Izrek

Pritožbi oškodovanke L.C. kot tožilke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Policijska postaja X je zoper D.K. vložila kazensko ovadbo, po kateri naj bi navedena obdolženka storila kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po II. odst. 64. čl. KZ RS. Temeljno javno tožilstvo v X je ovadbo zavrglo, ker je na podlagi podatkov ovadbe, ki temeljijo na uradnih zaznamkih v zvezi z razgovori obdolženke in oškodovanke oz. pritožiteljice ocenilo, da ne gre za kaznivo dejanje, ki bi se preganjalo po uradni dolžnosti. Ovaditeljico je tudi poučilo v smislu 60. čl. ZKP, da lahko v osmih dneh po prejemu sporočila javnega tožilstva sama začne kazenski pregon tako, da bodisi vloži obtožni predlog, ali pa zasebno tožbo. Ovaditeljica je nato 5.6.1993 vložila obtožni predlog zoper D.K., vendar ne v določenem ji roku 8-dni, zato je sodišče prve stopnje obtožni predlog zavrglo.

Oškodovanka kot tožilka se zoper takšen sklep pritožuje, pri čemer navaja, da je bila v času, ko je tekel 8-dnevni rok v bolnici, sodišče prve stopnje pa jo je pozvalo v zvezi s takšno navedbo, da v treh dneh predloži listino, iz katerih bo ta navedba potrjena.

Oškodovanka kot tožilka na takšno zahtevo ni reagirala. V pritožbi pa vztraja na kazenskem pregonu iz vloženega obtožnega predloga, pri čemer smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožba je utemeljena.

Iz vloge, ki jo oškodovanka kot tožilka imenuje obtožni predlog, ki je bila podana 5.6.1993 ni dovolj jasno, za kakšno dejansko stanje naj bi šlo in za kakšno kaznivo dejanje, bodisi za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po I. odst. 64. čl. KZ RS, ali za kaznivo dejanje razžalitve po I. odst. 106. čl. KZ RS, kar vse se preganja na zasebno tožbo. Iz uradnega zaznamka o opravljenem razgovoru z L.C., opravljenega dne 12.3.1993 na Policijski postaji X (list.št. 12) in vloženih fotokopij dopisnic je mogoč zaključek, da je bila ovadba podana v tromesečnem roku, kot se zahteva za vložitev zasebne tožbe.

Sodišče prve stopnje bi moralo, ko je prejelo obtožni predlog, vlagateljico pozvati, ker je v smislu II. odst. 53. čl. ZKP varovan 3-mesečni rok za vložitev zasebne tožbe, da v primernem času vlogo, ki jo sicer imenuje obtožni predlog, po vsebini pa naj bi šlo za zasebno tožbo, ustrezno dopolni, da bo sposobna za obravnavanje. Šele v kolikor pritožnica v postavljenem roku vloge ne bi dopolnila, bi jo bilo moč zavreči. Sodišče druge stopnje je zato utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.