Jedro

Pri tožnici je podana popolna izguba delovne zmožnosti, saj tožnica ni zmožna za opravljanje svojega dela in za opravljanje podobnih del, poleg tega pa ni zmožna opravljati nobenega poklicnega dela. Pri tožnici so izčrpane vse terapevtske možnosti. S predpisano antidepresivno terapijo se njene psihične težave le blažijo, nobena izmed predpisanih terapij pa ni pripeljala do tolikšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi lahko ponovno začela opravljati svoje ali drugo delo. Zaključki sodišča prve stopnje, da je pri tožnici stanje dokončno in zdravljenje zaključeno, pri čemer ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, s čimer je podano stanje iz 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, so pravilni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi pomote.

II. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 276,21 EUR na račun Delovnega sodišča in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 10. 10. 2013 in odločbo toženca št. ... z dne 28. 1. 2014 (I. točka izreka), tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 27. 8. 2013 in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine (II. točka izreka). Izdajo odločbe o njeni odmeri in izplačevanju je naložilo tožencu (III. točka izreka). Sklenilo je še, da je toženec dolžan za tožnico povrniti stroške postopka v znesku 471,85 EUR na račun sodišča (IV. točka izreka).

S popravnim sklepom z dne 30. 11. 2015 je popravilo IV. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je znesek 471,85 EUR nadomestilo z zneskom 417,85 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe oziroma njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Vztraja pri stališču, podanem v pripombah na mnenje sodnega izvedenca. Ni podatkov o izidu bolnišničnega zdravljenja oziroma o ponovnem bolnišničnem zdravljenju in izvajanju intenzivnejše psihoterapije. Tožnica je bila glede na razpoložljivo medicinsko dokumentacijo hospitalizirana le enkrat. Ker bi bilo potrebno bolnišnično zdravljenje, ni mogoče ugotoviti, da so bile izčrpane vse terapevtske možnosti. Do teh pripomb se sodni izvedenec ni ustrezno opredelil, še zlasti se ni opredelil do tega, da pri tožnici intenzivnejša psihoterapevtska obravnava v bolnišničnem okolju ni bila izvedena. Ne strinja se, da bi bilo bolnišnično zdravljenje indicirano le ob samomorilni ogroženosti in v primeru nesodelovanja pri prejemanju psihofarmaterapije. Ker obstoji možnost zdravljenja, pri tožnici ni invalidnosti.

Pripominja, da je sodišče v izpodbijani sodbi napačno izračunalo stroške postopka v znesku 471,85 EUR, namesto 417,85 EUR v zvezi s čimer je izdalo sklep o popravi pomote, ki pa še ni postal pravnomočen, zato se iz previdnosti pritožuje tudi zoper odločitev o odmeri stroškov. V primeru njegove pravnomočnosti pa ta pritožbeni razlog odpade.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga njeno zavrnitev in uveljavlja povračilo stroškov.

Strinja se z izpodbijano sodbo, saj ni več zmožna opravljati dela čistilke in je njena delovna zmožnost povsem izgubljena. Ima številne zdravstvene težave in se že od leta 1987 zdravi zaradi anksiozno depresivne motnje. Sodišče je sodbo utemeljeno oprlo na mnenje sodnega izvedenca, ki je pojasnil, da so izčrpane vse terapevtske možnosti zdravljenja. Zaradi rednega jemanja zdravil pa ni potrebe po hospitalizaciji. Poleg tega je njeno stanje trajno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožnik tudi ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane ugoditvene sodbe.

7. Predmet tega socialnega spora je skladno z 58. členom v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 28. 1. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 10. 10. 2013 ter s tem v zvezi presoja tožničine invalidnosti. Sporno je, ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in s tem do I. kategorije invalidnosti, pri čemer je v pritožbenem postopku odprto zlasti vprašanje zaključenosti zdravljenja, kot enega izmed pogojev za priznanje invalidnosti.

8. Skladno s 1. odstavkom 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami), je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Zdravljenje je torej končano, kadar sprememb v zdravstvenem stanju ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Vendar to ne pomeni, da morajo biti z vidika medicinske stroke izčrpane prav vse možnosti zdravljenja, kot to zmotno meni toženec v pritožbi. Bistveno je, da je določeno zdravstveno stanje kljub siceršnjemu zdravljenju trajne oziroma vsaj trajnejše narave in bistvenih sprememb oziroma izboljšanja ni več pričakovati. Invalidnost se razvršča v tri kategorije.(1) Po 1. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

9. Toženec je z odločbo z dne 10. 10. 2013 na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje, da pri tožnici, pri kateri je sicer zdravljenje končano, ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerega je razporejena, to je čistilka, zato pri njej ni invalidnosti, zavrnil (ponovno) zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Z dokončno odločbo z dne 28. 1. 2014 pa je zavrnil njeno pritožbo. Invalidska komisija II. stopnje je namreč podala enako oceno tožničine delovne zmožnosti kot invalidska komisija I. stopnje.

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornim vprašanjem, torej ali je pri tožnici prišlo do invalidnosti, pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za psihiatrijo A.A., ki je ocenil, da je pri tožnici od 27. 8. 2013 dalje podana popolna izguba delovne zmožnosti. V pisnem izvedenskem mnenju z dne 14. 8. 2015 je pojasnil, da ni zmožna za opravljanje svojega dela in za opravljanje podobnih del, poleg tega pa ni zmožna opravljati nobenega poklicnega dela. Izrecno je poudaril, da so izčrpane vse terapevtske možnosti. S predpisano antidepresivno terapijo se njene psihične težave le blažijo, nobena izmed predpisanih terapij pa ni pripeljala do tolikšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi lahko ponovno začela opravljati svoje ali drugo delo. Pojasnil je, da se pri tožnici, ki ima ponavljajočo se depresivno motnjo, vse od začetka 80-ih let, ob poudarjeni biološki plati te bolezni in mejnih intelektualnih kapacitetah, ki neugodno vplivajo na njeno zdravljenje, v zadnjih petnajstih letih izmenjavajo obdobja zmerne do težke oblike ponavljajoče se depresivne motnje. Zadnja leta se redno zdravi pri psihiatru in dobiva različne antidepresive, kljub temu pa ni prišlo do izrazitejšega izboljšanja psihičnega stanja. Tožnico popolnoma invalidizirajo že najmanjši stresni dogodki. Glede zatrjevane potrebe po nadaljnjem bolnišničnem zdravljenju, je sodni izvedenec na glavni obravnavi dne 22. 10. 2015 prepričljivo izpovedal, da je tožnica že vsaj petnajst let intenzivno ambulantno, krajši čas pa tudi bolnišnično zdravljena. Pri tem je dobivala in še dobiva ustrezno antidepresivno terapijo in zdravila, ki jih sicer redno jemlje, vendar pa so le delno učinkovita. Izrecno je pojasnil, da se ta zdravila predpisujejo in jemljejo zunaj bolnišnično oziroma v domačem okolju. Hospitalizacija bi bila potrebna le v primeru, da predpisane terapije ne bi jemala in v primeru izrazitejše samomorilne ogroženosti. Tožničino več letno zdravljenje je ustrezno, hospitalizacija pa ob takšnem stanju ni potrebna, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

To pa tudi po stališču pritožbenega sodišča pomeni, da je zdravljenje pri njej zaključeno. Neutemeljeno je zato toženčevo pritožbeno vztrajanje, da pri tožnici zaradi potrebe po bolnišničnem zdravljenju niso izčrpane vse terapevtske možnosti. Poleg tega toženec za sodnega izvedenca na naroku ni imel vprašanj in ni podal dodatnih pripomb. Izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca, ki ga pritožbeno sodišče tako kot že sodišče prve stopnje, sprejema, saj je natančno, popolno in strokovno argumentirano, ni mogoče očitati pomanjkljivosti, ki jih v pritožbi (enako že v postopku pred sodiščem prve stopnje) izpostavlja toženec. Kot takšno predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za sprejem pravilne odločitve. Zaključki sodišča prve stopnje, da je pri tožnici stanje dokončno in zdravljenje zaključeno, pri čemer ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, s čimer je podano stanje iz 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, so tako pravilni.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo ugoditveno sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi sodbe. Očitno pisno pomoto v izračunu višine stroškov postopka na prvi stopnji v IV. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče že popravilo s sklepom o popravi pomote, s katerim je znesek 471,85 EUR nadomestilo z zneskom 417,85 EUR. Zoper ta sklep pritožba ni bila vložena.

12. Ker je toženčeva pritožba ostala brezuspešna, je dolžan na temelju 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP, ob tem, da je tožnico v pritožbenem postopku zastopal pooblaščenec po brezplačni pravni pomoči, za tožnico povrniti na račun sodišča stroške odgovora na pritožbo v znesku 276,21 EUR, kot so bili že odmerjeni s sklepom pristojne službe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 716/2015 z dne 8. 1. 2016. Do povračila višje priglašenih stroškov odgovora na pritožbo tožnica ni upravičena.

(1) Glej 2. odstavek 63. člena ZPIZ-2.