Jedro

Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter tožnik s pavšalnimi in nedokazanimi trditvami glede svojega zdravstvenega stanja ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko utemeljeno izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 12. 2. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oz. v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji dne 17. 1. 2024 odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito vanjo vnesla Republika Hrvaška dne 7. 1. 2024. Zato ji je tožena stranka v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 29. 1. 2024 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 12. 2. 2024 prejela odgovor, da na podlagi drugega odstavka 25. člena te uredbe sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti njegovega pooblaščenca (Pravno informacijski center - PIC) in tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru dne 7. 3. 2024. Iz njih je razvidno, da se na Hrvaško ne želi vrniti. Dodal je, da bi rad ostal v Sloveniji, ker je tukaj veliko boljša situacija kot na Hrvaškem, ter da se trenutno v azilnem domu uči slovenskega jezika. Pojasnil je, da ga tam niso obvestili, da je podajanje prstnih odtisov namenjeno mednarodni zaščiti, ker če bi mu to povedali, tega ne bi storil. Povedal je, da so ga prisilili in mu grozili, da če prstnih odtisov ne bo dal, bo odšel v zapor, a jim je odvrnil, naj ga raje vrnejo v Bosno in Hercegovino. Na policijski postaji je bil 8 ur brez hrane, pijače, cigaret in moral je tudi do petkrat potrkati zato, da je lahko odšel na stranišče. Po odvzemu prstnih odtisov mu niso ničesar povedali, samo dali so mu njegove stvari, ga odpeljali na železniško postajo in mu rekli naj odide v Zagreb v kamp. Dali so mu neke papirje, iz katerih je ugotovil, da je v postopku mednarodne zaščite, zato je te dokumente takoj strgal in nadaljeval pot v Slovenijo. Stika z drugimi uradnimi osebami, razen s policisti na Hrvaškem ni imel. Policisti so ga odpeljali iz policijske do železniške postaje, nato pa z njimi ni imel več stika. Navedel je, da pozna te postopke in ve, da mora tam kjer da prstne odtise, ostati, vendar pa ni vedel, da podaja prstnih odtisov že pomeni tudi začet postopek mednarodne zaščite. V Bosni in Hercegovini je policija vzela prstne odtise za njihove evidence, zato je mislil, da je podobno tudi na Hrvaškem, saj ni izrecno zaprosil za mednarodno zaščito. Na Hrvaškem je bil prijet ob 6. uri zjutraj, ob 8. uri zvečer pa je bil že na meji s Slovenijo. Policisti so se do njega slabo obnašali in bili agresivni. Policistov ni vprašal, zakaj mu jemljejo prstne odtise, saj je mislil, da so za njihove interne postopke.

4.Na vprašanje uradne osebe, ali meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, je tožnik odgovoril pritrdilno. Ni sicer seznanjen s potekom azilnega postopka v Republiki Hrvaški. Nato je tožniku nekaj vprašanj postavil tudi njegov pooblaščenec. Prosilec je povedal, da na policijski postaji v Republiki Hrvaški ni bilo tolmača, ničesar mu niso povedali, samo izročili so mu neke papirje ter ga napotili v Zagreb. Po tem, ko je dal prstne odtise, obnašanje policistov ni bilo dobro, ker ni bilo tolmača, da bi lahko povedal kakšen je postopek. Sam jih ni dobro razumel, ampak je videl, da so mu ustno grozili. Izjavil je tudi, da je tam prisoten rasizem, ker je sam ilegalec ter da se je po kretnjah, obrazni mimiki in po obnašanju to zaznalo. Zanj je, kot za človeka, najmanjša pravica to, da dobi hrano in vodo, česar on ni dobil. Prijeli so jih, peljali na policijsko postajo in nato rekli naj odidejo v azilni dom. Njegov cilj je bil, da Republiko Hrvaško prečka, ker želi biti v državi, ki spoštuje človekove pravice. Ko je stopil v Slovenijo je videl človekove pravice in je zdaj tudi začel delati v azilnem domu, saj je čutil, da ima v tej državi vse pravice.

5.Tožnik je nadalje izjavil, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, Republika Hrvaška je bila zanj samo tranzitna država. Navedel je, da trenutno nima nobenih zdravstvenih težav in da je zdrav. Ob koncu razgovora je potrdil, da je razumel vsa vprašanja ter dodal, da bi želel, da se mu pomaga, da bi normalno živel tukaj, saj je za pot porabil veliko denarja, na poti so bile težave in si želi ostati tu. Na zapisnik, ki ga je sestavila tožena stranka, ni imel pripomb.

6.Po oceni tožene stranke tožnikove izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo s tožnikom v Republiki Hrvaški, če ji bo predan, nečloveško ali poniževalno ravnali v postopku mednarodne zaščite. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da iz zapisnika št 2142-352/2024/8 (1222-20) s 7. 3. 2024 izhaja, da se tožnik ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker je bila Republika Hrvaška zanj zgolj tranzitna država in ker je v Sloveniji situacija boljša kot na Hrvaškem. Po mnenju tožene stranke te izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali v postopku mednarodne zaščite. Poleg tega ni imel niti izkušnje z bivanjem v azilnem domu, ker ni nameraval ostati v Republiki Hrvaški in se je prostovoljno odločil, da pot nadaljuje v Slovenijo.

7.Tožena stranka je proučila tudi "Informacije o stanju v Republiki Hrvaški", ki jih je tožnikov pooblaščenec predložil toženi stranki v upravnem postopku, ter vprašanje Hrvaškemu pravnemu centru in njegov odgovor, tožnikovemu pooblaščencu pa je sama posredovala "Informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško".

8.Po oceni tožene stranke niso pravno pomembne tožnikove izjave, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, saj mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati država članica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Glede na stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 155/2023 tožena stranka navaja, da je po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. V tej zvezi tožena stranka izpostavlja, da prosilec ni imel izkušnje z bivanjem v hrvaškem azilnem domu, kjer bi bil deležen primerne obravnave kot prosilec za mednarodno zaščito.

9.V zvezi s tožnikovimi izjavami, da ni imel zagotovljenega tolmača na hrvaški policijski postaji in da je od policistov prejel nek papir, ki ga je takoj strgal, ko je prebral prevod in spoznal, da gre za prošnjo za mednarodno zaščito, tožena stranka navaja, prosilec od trenutka, ko je dal prstne odtise, niti s policijo niti z drugo uradno osebo ni imel nobenega stika ali težav. Tožena stranka poudarja, da bo v primeru, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, predaja potekala v okviru dublinskega postopka, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja, tako da tožnik težav v zvezi s sporazumevanjem zagotovo ne bo imel. Po končanem predhodnem postopku v Republiki Hrvaški, je tožnik odšel do železniške postaje in odpotoval v Slovenijo. Glede na tožnikovo izjavo, da v azilni dom ni odšel, ker ni imel namena ostati v Republiki Hrvaški, je več kot očitno, da tožnik nikoli ni imel nobenega resnega namena sodelovati v postopku mednarodne zaščite in je bil njegov namen nadaljevati pot.

10.Glede na navedeno tožnikove izjave po oceni tožene stranke ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Tožnik ni opisoval težav v postopku mednarodne zaščite, saj se je po opravljenem predhodnem postopku odločil, da bo nadaljeval svojo pot. Glede na to, da lastne izkušnje bivanja v azilnem domu ni imel in ni navajal težav z drugimi hrvaškimi uradnimi osebami, ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi in takšne tožnikove osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški.

11.Tožena stranka je po lastni navedbi skrbno preučila "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki jih je v postopek predložil pooblaščenec tožnika in ocenila, da se večina informacij, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, nanaša na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila. Tudi članek Centra za mirovne študije z 18. 12. 2022 se delno nanaša na to tematiko. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na poročilo AIDA (Country Report Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023, iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, lahko ob vrnitvi v to državo ponovno vložijo namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je po potrebi prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo se tudi njihove morebitne duševne težave.

12.Med predloženimi informacijami so tudi nekatere sodbe nacionalnih sodišč. Pooblaščenec je v sklopu informacij o dublinskih povratnikih na Hrvaško predložil sodbo nemškega sodišča št. 2 A 269/22, ki je odločalo o nevračanju na Hrvaško. Gre za sodbo Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 8. 5. 2023 iz katere je sicer razvidno stališče sodišča, da so "push backi" sestavni del hrvaškega notranjega upravljanja migracij in da zato obstaja precejšnje tveganje, da bo prosilcem zavrnjen dostop do azila, če jih vrnejo na Hrvaško. Sodišče je zato razglasilo, da obstaja precejšnje tveganje, da bo prosilcem zavrnjen dostop do azila, če jih vrnejo na Hrvaško, pri čemer je poudarilo, da ni dovolj indicev, da bi bili primeri otrok deležni boljše obravnave. Zato je sodišče odločilo, da so odredbe o izgonu in prepovedi vstopa nezakonite. Tožena stranka v odgovor poudarja, da gre v tožnikovem primeru za odraslega moškega, ki mu je enkrat že bil omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, zato meni, da bo to možnost imel tudi ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške, ko ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite in da bo imel tožnik glede na Uredbo Dublin III, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško možnost podati prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

13.Regionalno upravno sodišče v Hannovru je 7. 9. 2022 v odločitvi št. 15 B 3250/22 zaradi resnih znakov sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku in sprejemnem sistemu prekinilo izvedbo predaje po dublinskem postopku. Tožena stranka pojasnjuje, da gre le za začasno in ne končno odločitev v konkretnem primeru in sicer za dovoljenje za vložitev pritožbe.

14.Tudi Upravno sodišče v Stuttgartu je v svoji odločitvi št. A 16 K 3603/22 z dne 2. 9. 2022 ugotovilo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, med drugim zato, ker se prosilci, ki so zapustili državo in so umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo zato, da bi bili zaščiteni pred vračanjem. V zvezi s tem primerom tožena stranka opozarja, da so lahko prosilci v izvorno državo vrnjeni šele po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi njihove prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

15.Na t.i. "push backe" se nanaša tudi nemška sodba št. 2 A 26/22 z dne 24. 5. 2023, iz katere je razvidno, da ni mogoče izključiti, da bodo zaradi sodelovanja Republike Hrvaške pri verižnih deportacijah iz drugih držav EU, žrtve prisilnega vračanja postali tudi dublinski povratniki iz Zvezne republike Nemčije, saj se dokumentirani nasilni in ponižujoči napadi ter odrekanje pravice za mednarodno zaščito niso zgodili le takoj po nezakonitem prehodu meje iz Srbije ali BiH, ampak tudi v primerih, ko so migranti že ostali v notranjosti države več dni, tudi če so že prodrli daleč v druge države EU kot so Slovenija, Italija ali Avstrija in bili od tam potisnjeni nazaj. Tudi švicarska sodba z dne 6. 1. 2022 omenja večkratne vrnitve ob prehodu meje. Nemško sodišče je v sodbi z dne 25. 2. 2022 odločilo, da brez posameznih zagotovil hrvaških organov ni mogoče domnevati, da prosilci, vrnjeni na Hrvaško na podlagi dublinskega postopka, ne bodo postali žrtve verižnih izgonov in da jim bo kršena pravica do azila.

16.V teh (zgoraj navedenih) primerih se po oceni tožene stranke ne izključuje možnosti, da bi bili prosilci, vrnjeni v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku, ovirani pri dostopu do azilnega postopka, kar je razvidno tudi iz informacij, ki jih je tožnik predhodno že predložil. Vendar pa tožnik ne omenja primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali deportiran v BiH oziroma v Srbijo, tak primer pa ni razviden niti iz sodne prakse drugih držav članic EU. Sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkretne primere in ne na splošno, na kar nakazuje tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. Poleg tega se "push backi" v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, kot je tožnik. Tudi sicer iz najnovejšega poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, in zadnjega letnega poročila EUAA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka. Takšna poročila imajo po mnenju pristojnega organa veliko težo in so zagotovo zaupanja vreden vir, pravilnost odločitve pa potrjuje tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo v tem postopku.

17.Tožena stranka poudarja, da je od Republike Hrvaške prejela zagotovilo, razvidno iz njenega odgovora na prošnjo za sprejem, da bo v primeru tožnikove predaje njegova prošnja sprejeta v razumnem roku in da bo nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi. Glede na javno dostopna poročila o obravnavi prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški tožena stranka ne dvomi v omenjeno zagotovilo. Pri vsem tem je po mnenju tožene stranke potrebno upoštevati tudi dejstvo, da prosilec po podani nameri za vložitev prošnje pred uradnimi osebami Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške pridobi status prosilca in po podani prošnji za mednarodno zaščito tudi izkaznico prosilca. Povsem nelogično je namreč, da bi nekoga, ki ima status prosilca, v t. i. "push-backih" vračali v Bosno in Hercegovino ali v Republiko Srbijo, zato nikakor ni verjetno, da bi se to lahko v primeru predaje Republiki Hrvaški zgodilo tožniku. Zagotovo tudi ne gre spregledati dejstva, da iz statističnih podatkov objavljenih na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve izhaja, da je Republika Hrvaška v lanskem letu v dublinskem postopku sprejela 897 oseb, kar kaže, da se predaje prosilcev v Republiko Hrvaško neprekinjeno izvajajo.

18.Tudi iz poročila Agencije Evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je nizozemski Državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski nacionalni svet je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, ker je treba pred tem pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko Upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena in da ni znakov, da ta država ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije.

19.Tožnik je hrvaški vladi predložil tudi ugotovitve Odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja ob obisku na Hrvaškem med 10. in 14. 8. 2020. Izvleček poročila se nanaša na policijski postopek s tujci na Hrvaškem, zato v obravnavani zadevi ni relevanten.

20.Med predloženimi informacijami je tudi povzetek poročila Švicarskega sveta za begunce, izdanega decembra 2021, iz katerega izhaja, da je dostop do psihološke obravnave v Republiki Hrvaški v praksi težaven, tudi za hrvaške državljane, za osebe, ki ne govorijo jezika, pa so možnosti za stabilno dolgotrajno zdravljenje minimalne, saj na splošno primanjkuje prevajalcev posebnih jezikov. V zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje, da je dostop do psihološke obravnave zelo težko dostopen tudi v Republiki Sloveniji, poleg tega tožnik ni uveljavljal posebnih psiholoških težav.

21.Tožnikov pooblaščenec (PIC) je na Hrvaški pravni center (HPC) naslovil vprašanje glede obravnave dublinskih povratnikov. Iz odgovora HPC je razvidno, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, ki so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. HPC nima novih poročil o položaju na terenu, v prejšnjih letih so bile osebe, vrnjene v dublinskem postopku, nameščene v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, v katerih pa HPC zadnja tri leta ni prisoten, kolikor pa vedo iz prejšnjih let, so bili ljudje, ki so bili vrnjeni po dublinskem postopku, nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, če so na primer njihovi primeri še vedno potekali ali pa so bili prekinjeni in so zaprosili za mednarodno zaščito.

22.Iz odgovora HPC je po mnenju tožene stranke razvidno, da je sprejem dublinskih povratnikov v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, kar potrjuje ugotovitev, da predane osebe na ozemlju te države sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega so bili dublinski povratniki po informacijah HPC nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, razlog za morebitno spremembo take prakse pa ni izkazan. Dejstvo, da HPC ni več prisoten v sprejemnih centrih za prosilce, pa nikakor ne more pomeniti, da se je za omenjene osebe karkoli v zvezi s tem spremenilo. Omenjeni odgovor HPC torej ne more imeti nobene dokazne vrednosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev v okviru dublinskega postopka v Republiki Hrvaški. Tožena stranka ponovno izpostavlja, da iz poročila AIDA in zadnjega letnega poročila EUAA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje tudi na navedeno individualno zagotovilo Republike Hrvaške, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo nastanjen v sprejemni center, skladen z evropskimi standardi.

23.Tožena stranka je odgovorila tudi na očitke tožnikovega pooblaščenca, da je poročilo AIDA okrajšala v taki meri, da so iz njega izpuščene vse informacije, ki podpirajo tožnikovo stališče. Tožena stranka ugotavlja, da se deli poročila, na katere se nanaša očitek, skoraj v celoti nanašajo na sodno prakso, ki jo je pooblaščenec posredoval in do katere se je tožena stranka že opredelila. Meni, da ti viri ne odražajo aktualnega stanja ali pa so brezpredmetni za tožnikov primer.

24.V zvezi z odločitvijo "The Council for Alien Law Litigation - Belgium" tožena stranka pojasnjuje, da je iz poročila AIDA o Kraljevini Belgiji razvidno, da je v teh primerih izpostavljena predvsem potreba po individualnih zagotovilih. To dodatno potrjuje poročilo Agencije Evropske unije za azil (EUAA) (poglavje 4. 2. 6), iz katerega je razvidno, da hrvaški oddelek za dublinski postopek ni prejel uradnega preklica premestitev iz Belgije na Hrvaško in da Republika Hrvaška od decembra 2022 Kraljevini Belgiji predloži individualno jamstvo za vsakega prosilca. Da vračanja iz Kraljevine Belgije niso zaustavljena, potrjujejo tudi statistični podatki Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, iz katerih je razvidno, da je Kraljevina Belgija v letu 2023 začela z vračanjem prosilcev v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku in jih je tja vrnila 87.

25.Tožena stranka se prav tako ni opredeljevala do opozorila glede nacionalne zakonodaje Švicarske federacije Švicarskega sveta za begunce, ki ga je povzelo poročilo EUAA za leto 2022, saj tega v lanskem poročilu (2023) ni več. Tožena stranka izpostavlja tudi referenčno sodbo švicarskega Zveznega Upravnega sodišča z dne 22. 3. 2023, skladno s katero je treba ugotoviti, ali bo imel prosilec, glede katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, v tej državi dostop do postopka mednarodne zaščite. Iz sodbe je razvidno, da v tem primeru ni več pomembno vprašanje, ali je prosilec za mednarodno zaščito izjemno težko prišel na ozemlje Republike Hrvaške, in da ni podlage za utemeljeno sklepanje, da bodo dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti v Republiko Hrvaško ali jo prečkati. Po presoji tožene stranke odločitev sodišča potrjujejo sprotna poročila in večina sodne prakse držav članic, pri čemer iz dostopnih virov ni razvidno, da so dublinski povratniki protipravno odstranjeni iz Republike Hrvaške, potem ko so v tej državi izrazili namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Iz navedene sodbe izhaja, da se ugotovitve sodišča nanašajo na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem.

26.V nadaljnji obrazložitvi tožena stranka izpostavlja, da se povezava do članka iz julija 2022, ki je obravnaval poročilo o preteklem delu neodvisnega mehanizma nadzora postopanja policijskih uslužbencev Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške na področju nezakonitih migracij in mednarodne zaščite, nanaša na delo nadzornega mehanizma v prejšnjem sklicu. Novembra 2022 je bil podpisan nov sporazum med Ministrstvom za notranje zadeve Republike Hrvaške ter Akademijo medicinskih znanosti Hrvaške, Akademijo pravnih znanosti Hrvaške, Združenjem Center za kulturo Dialoga, Rdečim križem Hrvaške in neodvisnim pravnim strokovnjakom. Ena od članic svetovalnega odbora tega mehanizma je tudi Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA). Tožena stranka poudarja, da se aktivnosti mehanizma skladno s 6. členom sporazuma izvajajo na zunanji meji Republike Hrvaške, vključno z zeleno mejo, na mejnih prehodih, v policijskih postajah, policijskih upravah Republike Hrvaške z BiH, Črno Goro in Republiko Srbijo ter v sprejemnicah in sprejemnih centrih za tujce. Iz (b) točke prvega odstavka 8. člena je razvidno, da so med aktivnostmi predvidena nenajavljena opazovanja na vseh lokacijah iz 6. člena. Obstoj tovrstnega neodvisnega nadzornega mehanizma je dokaz, da morebitne nepravilnost v policijskih postopkih in postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški ne morejo biti samodejno predstavljene kot sistemske nepravilnosti.

27.Tožnikov pooblaščenec je predložil še nekaj informacij, ki izhajajo iz posodobljenega poročila AIDA glede stanja v Republiki Hrvaški, iz katerega izhaja, da je tudi Nizozemska prekinila predaje v Republiko Hrvaško. Tožena stranka pojasnjuje, da ni šlo za dokončno, ampak le začasno prekinitev predaj oseb Republiki Hrvaški. Poleg tega je minister za pravosodje in varnost predsednika predstavniškega doma Nizozemske s pismom z dne 20. 1. 2023 obvestil o ugotovitvah omenjene raziskave, in sicer da Republika Hrvaška zagotavlja, da spoštuje svoje mednarodne obveznosti do dublinskih povratnikov, da jim ne grozi možnost izgona, preden je odločeno o njihovi vlogi za mednarodno zaščito. Na podlagi te informacije je po oceni tožene stranke mogoče ugotoviti, da dublinsko vračanje v Republiko Hrvaško ne predstavlja resnega tveganja za kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). V tem pogledu je pomembno tudi stališče Evropske komisije, da Republika Hrvaška izpolnjuje pogoje za vpeljavo schengenskega pravnega reda. Komisija navaja, da je Republika Hrvaška zavezana k politiki "nične-tolerance" do nasilja na meji v kakršnikoli obliki in da je ta država prepoznala zlorabe na zunanji meji. Vse navedeno po presoji tožene stranke vodi do zaključka, da se lahko nadaljujejo predaje tujih državljanov po Uredbi Dublin III iz Nizozemske na Hrvaško.

28.Iz predloženih informacij izhajata tudi primer Belgijskega sveta za begunce, ki je v dveh sklepih prekinil dublinske predaje v Republiko Hrvaško, vendar gre po oceni tožene stranke za odločitev zgolj v konkretnih primerih. Iz istega poročila (str. 48) namreč izhaja, da sta bili v letu 2022 iz Belgije v Republiko Hrvaško predani dve osebi. Iz informacij je še razvidno, da je švicarsko Zvezno Upravno sodišče leta 2022 zavrnilo več pritožb zoper dublinske predaje Republiki Hrvaški, ker je menilo, da so pogoji za sprejem sprejemljivi. Primere slabega ravnanja mejnih policistov so šteli za posamezna osamljena dejanja in ne kot dokaz vzorcev kršitve mednarodnega prava, zdravstvena infrastruktura je podobna kot v Švici. Po oceni tožene stranke je navedena informacija skladna z njenim stališčem in izkazuje, da Švica ni potrdila obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, saj se predaje iz Švice še vedno izvajajo. Tožena stranka ponovno izpostavlja sodbo Švicarskega Federativnega Administrativnega sodišča v St. Gallen št. E-1488/2020 z 22. 3. 2023. Glede na navedeno sodbo je pri transferjih, skladnih z Uredbo Dublin III, potrebno ugotoviti, ali bo imel prosilec, za obravnavo katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, tam dostop do postopka mednarodne zaščite. Vprašanje, ali je bilo za prosilca za mednarodno zaščito izjemno težko priti na teritorij Republike Hrvaške, ni več primarno. Ni podlage za utemeljeno sklepanje, da so dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti ali prečkati Republiko Hrvaško.

29.Tožena stranka na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika in da tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, bo tožnik vrnjen v Republiko Hrvaško v okviru postopka, kot ga določa Uredba Dublin III in bo Republika Hrvaška obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito.

Tožnikove trditve

30.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne dokazne ocene, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Hkrati tožnik predlaga izdajo začasne odredbe s katero se naj izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

31.Tožnik navaja, da vztraja pri svojih navedbah iz upravnega postopka, iz katerih smiselno izhaja, da v Republiki Hrvaški nikoli ni izrazil namere podati prošnje za mednarodno zaščito, niti ni podal prošnje za mednarodno zaščito. Zato v Republiki Hrvaški ni postal prosilec za priznanje mednarodne zaščite. Meni, da bi morala tožena stranka sama odločati o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, saj ni podlage za uporabo Uredbe Dublin III in posledično za odločitev, da je pristojna za odločitev o njegovi prošnji Republika Hrvaška. Tožnik zato meni, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo. Pri tem navaja, da bi mu lahko policisti v Republiki Hrvaški odvzeli prstne odtise in jih zakonito vnesli v evidenco EURODAC samo po tem, ko bi tožnik izrazil namero podati zahtevo za mednarodno zaščito, kar po svoji izjavi ni storil. Oznaka tožnika v bazi EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški je po tožnikovi navedbi vnešena nezakonito in s tem neupoštevna. Nato navaja, da so mu policisti prstne odtise odvzeli prisilno, na nezakonit način, ker so mu grozili, da ga bodo zaprli, če v oddajo prstnih odtisov ne bo privolil, on pa jim je rekel, da naj ga vrnejo v BiH, kar v nobenem primeru ne more biti razumljeno kot izraz njegove namere podati prošnjo za mednarodno zaščito. Ker tožnik ne razume, niti ne govori hrvaškega jezika, bi moral biti v času, ko ga je obravnavala policija, prisoten tolmač, ki bi prevajal komunikacijo policistov s tožnikom. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da tolmač na policiji ni bil prisoten. Tako policisti niso mogli razumeti njegovih izjav, še manj na način, ki bi pomenil podajo namere. O tej bistveni navedbi tožnika se tožena stranka vsebinsko ni opredelila in je ni dokazno ocenila. Zato se izpodbijanega sklepa po mnenju tožnika ne da preizkusiti.

32.Ker iz tožnikovih izjav izhaja, da ni bil nikoli v sprejemnem centru v Republiki Hrvaški, zahteve za mednarodno zaščito niti ni mogel podati. To pomeni, da na Hrvaškem ni pridobil statusa begunca in zato ni pogojev za uporabo določb Uredbe Dublin III. Prisilen odvzem prstnih odtisov, brez jasno izražene tožnikove volje podati zahtevo za mednarodno zaščito oz. podane zahteve za mednarodno zaščito, ne zadošča. Tožnik meni, da bi pri odločanju o njegovi predaji v Republiko Hrvaško morala tožena stranka poznati določila zakona Republike Hrvaške in skladno z njimi ustrezno ovrednotiti njegove izjave. Kot rečeno, tudi za vnos tožnikovih prstnih odtisov v Centralno bazo EURODAC pod šifro, ki označuje prosilca za mednarodno zaščito, ne zadošča zgolj prisilen odvzem njegovih prstnih odtisov, brez da bi tožnik pred tem izrazil namero podati zahtevo oz. vložil zahtevo za mednarodno zaščito.

33.Tožnik se tudi ne strinja z oceno tožene stranke, da na v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Dejstvo, da je Republika Hrvaška tožnika pripravljena sprejeti, še ne pomeni da bo imel, če bo tako želel, dejansko dostop do azila v smislu, da bodo hrvaški organi z njim zakonito in korektno ravnali, o njegovi morebitni prošnji tudi dejansko in vsebinsko odločali ter odločili skladno z zakonom. Dostop do azila ne pomeni zgolj to, da prosilci podajo prošnjo, s pristojnim organom opravijo razgovor in dobijo izkaznico. Namen azilnega postopka je zakonita odločitev o prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Glede na način, kako so hrvaški organi postopali s tožnikom, utemeljuje dvom, da bi v primeru predaje z njim ravnali korektno in skladno z zakonom.

34.V zvezi z azilnimi postopki v Republiki Hrvaški naj bi bilo splošno znano oz. bi toženi stranki moralo biti znano, da so številne mednarodne organizacije in poročevalci opozarjali in še opozarjajo na resne sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem. Le te se ne nanašajo samo na "push backe" kar je toženi stranki s posredovanjem "informacije o stanju na Hrvaškem" predočil tudi tožnikov pooblaščenec PIC. Po mnenju tožnika gre za zaskrbljujoč problem, pred katerim si tožena stranka ne bi smela zatiskati oči. Na resne znake sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem opozarjajo celo različna Regionalna upravna sodišča v Nemčiji: Regionalno upravno sodišče v Hannovru, Upravno sodišče v Braunschvveigu, Regionalno upravno sodišče v Stuttgartu. Vseh teh primerov tožena stranka ni ocenjevala celovito, ampak je vsakega posebej prikazala zgolj kot konkreten in sistemsko zanemarljiv primer. Kar po mnenju tožnika ne drži.

35.Na sistemsko problematiko azilnih postopkov opozarjajo tudi druge organizacije. Dokumentacijo v zvezi s tem je kot "informacije o stanju na Hrvaškem" v spisno dokumentacijo posredoval PIC, med drugim tudi poročilo Belgijskega sveta za begunce, ki je v dveh sklepih prekinilo dublinske predaje v Republiko Hrvaško. Na ta problem opozarjajo tudi sami prosilci, kot tudi osebe, ki so na Hrvaško sicer vstopile nezakonito, a tam niso zaprosile za mednarodno zaščito, a imajo kljub temu pravico do zakonite in korektne obravnave. Tako prvi, kot drugi, se še vedno množično upirajo vrnitvi v Republiko Hrvaško. Predvsem zaradi policijskega nasilja in protipravnega in nezakonitega ravnanja policistov in ne nazadnje tudi zaradi nehumanih bivanjskih razmer v nastanitvenih centrih na Hrvaškem, kar je splošno znano dejstvo. Vse navedeno kaže na problem, ki ga je potrebno pogledati celovito in ne zgolj kot zanemarljivo anomalijo, ki naj bi jo predstavljali le posamezni primeri, v sicer dobro delujočem sistemu.

36.V zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je tožnik navedel, da bi mu nastala težko popravljiva škoda, če bi bil Republiki Hrvaški predan pred pravnomočno odločitvijo o tožbi. Navaja, da bi tožnik od predaje bival v azilnem domu v Republiki Hrvaški. S tem bi bil podvržen nehumanim bivalnim razmeram in nasilnemu ravnanju policistov in drugi zaposlenih v azilnem domu, kar naj bi bilo splošno znano dejstvo.

37.Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo v kateri je oporekal navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo, pri čemer ponovno prereka ugotovitev tožene stranke, da bi naj v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito. Ne strinja se niti z navedbo tožene stranke, da mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ne bodo kratene njegove pravice na podlagi dejstva, da bo obravnavan v azilnem postopku. Po tožnikovem mnenju bi to naj bilo kontradiktorno z navedbami tožene stranke, da je v Republiki Hrvaški že podal prošnjo za mednarodno zaščito. Odsotnost tolmača v policijskem postopku v Republiki Hrvaški naj bi pomenila takšno procesno kršitev, zaradi katere odločitev pristojnega organa ne more biti zakonita.

Trditve tožene stranke

38.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Meni, da je tožba neutemeljena.

39.Tožena stranka prereka navedbe tožnika, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. Skladno z Uredbo Dublin III, ki v prvem odstavku 3. člena določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za to odgovorna, glede na merila iz poglavja III, tožena stranka smatra izjavo tožnika z osebnega razgovora za brezpredmetno in meni, da ne navaja nikakršnega dokaza za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

40.Glede tožbenih očitkov, ki se navezujejo na odvzete prstne odtise tožena stranka izpostavlja prvi odstavek 6. člena Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev), (v nadaljevanju Uredbe EU), ki določa, da mora vsaka država članica skladno s prvim odstavkom 6. člena nemudoma vzeti prstne odtise vseh prstov vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let, ter jih čim hitreje in najpozneje 72 ur od vložitve njegove prošnje za mednarodno zaščito, kot je opredeljeno v členu 20(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 posredovati centralnemu sistemu skupaj s podatki iz člena 11(b) do (g) te uredbe. Poleg tega mora, skladno s prvim odstavkom 14. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 vsaka država članica nemudoma odvzeti prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj, ali ki ostaja fizično prisotna na ozemlju držav članic in ni priprta, zaprta ali pridržana celo obdobje med prijetjem in odstranitvijo na podlagi odločitve, da se jo pošlje nazaj.

41.Glede očitkov, ki se nanašajo na vidik tožnika, da ni vedel, kdaj je na Hrvaškem pridobil status prosilca za mednarodno zaščito, tožena stranka pojasnjuje, da iz evidence EURODAC jasno izhaja, da je bil tožnik v evidenco s strani Republike Hrvaške vnesen pod številko 1, kar pomeni, da je tam zagotovo zaprosil za mednarodno zaščito. Dejstvo, da je bil tožnik v evidenco EURODAC vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, potrjuje ugotovitev tožene stranke, da je bil tožnik obravnavan v postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški kot prosilec za mednarodno zaščito. Poleg tega je iz osebnega razgovora razvidno, da tožnik nima nobenega izmed dokumentov, ki naj bi jih podpisoval brez tolmača in naj bi mu narekovali, da mora v Republiki Hrvaški zaprositi za mednarodno zaščito, saj jih je sam strgal in vrgel stran, ko je ugotovil, da so ti za mednarodno zaščito. Ne glede na to, ali je tožnik bil seznanjen z vsebino "lista" ali ne, je neizpodbitno, da ga je obravnavala hrvaška policija, kjer je imel dve možnosti, in sicer da izrazi namero za mednarodno zaščito ali pa se ga obravnava kot osebo, ki je nedovoljeno vstopila na ozemlje države in jo je potrebno odstraniti. Ker se je tožnik nato nahajal v Republiki Hrvaški, je moral izraziti namero podati prošnjo za mednarodno zaščito, zato njegovo sklicevanje, da sploh ni vedel, kdaj je pridobil status prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem, oziroma, da naj tam ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, ne more biti točno. V nasprotnem primeru bi ga namreč hrvaška policija vrnila v Bosno in Hercegovino. Njegovemu navajanju, da je prejel dokument, ki ga ni razumel, po mnenju tožene stranke prav tako ni mogoče slediti, saj se je predhodno skliceval na to, da ni imel na voljo pomoči tolmača in zato ni mogel slediti postopku. Ne glede na to, pa to ni stvar konkretnega dublinskega postopka, v katerem se presojajo zgolj sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in sprejema prosilcev ter osebne okoliščine vsakega posebej.

42.Dejstvo, da tolmač v policijskem postopku ni bil prisoten, nikakor ne pomeni, da bodo tožniku v primeru, da bo v Republiko Hrvaško vrnjen po dublinskem postopku, kakorkoli kratene njegove pravice oziroma, da ne bo imel dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane v dublinskem postopku, sprejmejo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške in so nastanjene v sprejemni center. V postopku imajo poleg vseh pravic prosilcev vsekakor zagotovljenega tudi tolmača.

43.Tožena stranka v zvezi s tožbenimi navedbami, ki so povezane s tem, da tožnik naj ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, izpostavlja tudi Sodbo I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023. V zvezi s trditvami tožnika, da statusa prosilca za mednarodno zaščito ni pridobil prej kot s podajo prošnje v Republiki Sloveniji, Vrhovno sodišče dodaja, da z vidika odgovornosti Republike Hrvaške za obravnavanje njegove prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika - prosilca, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.

44.Tožena stranka navaja še sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Iz omenjene sodbe izhaja, da je potrebno upoštevati, da je tudi ob predpostavki, da se sledi navedbam o grdem ravnanju policistov po prečkanju meje med Bosno in Hercegovino in Republiko Hrvaško, pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, bistvenega pomena to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je oseba imela status prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče nadalje izpostavlja, da četudi je bilo v zadevi ravnanje hrvaške policije neprimerno, po mnenju sodišča ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti postopka mednarodne zaščite. Poleg tega je razvidno iz izjave tožnika v zapisniku o opravljenem osebnem razgovoru dne 7. 3. 2024, da v času bivanja na Hrvaškem ni imel nobenih težav z drugimi uradnimi osebami. Glede na navedeno, tožena stranka vztraja pri ugotovitvi, da to nikakor ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema.

45.Nadalje tožena stranka izpostavlja AIDA poročilo (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022 kot verodostojen in zanesljiv dokument iz katerega jasno izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, bistveno drugače pa ne navaja niti zadnje poročilo iz junija 2023. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in do materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave zato je tožnikova skrb, da bi mu bile kratene kakršnekoli pravice odveč.

Dokazni postopek

46.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Sodišče ni zaslišalo tožnika, ta se glavne obravnave ni udeležil. Tožnik tudi ni predlagal svojega zaslišanja na glavni obravnavi.

Presoja tožbe

K I. točki izreka

47.Tožba ni utemeljena.

48.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

49.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

50.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na drugem odstavku 25. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala z izjavo z dne 12. 2. 2024, kar med strankami postopka ni sporno.

51.V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

52.V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno in zgolj navaja, da z njegove strani ni bila podana privolitev v odvzem prstnih odtisov. Zato nikakor ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, kot pravilno navaja tožena stranka, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že izrecno potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. V tej povezavi sodišče zavrača navedbe tožnika, da policisti v Republiki Hrvaški niso mogli razumeti njegovih izjav na način, ki bi pomenil podajo namere (zaradi odsotnosti tolmača). Ne drži navedba tožnika, da se naj o tej bistveni (bistveni po oceni tožnika) navedbi tožnika tožena stranka vsebinsko ni opredelila in je ni dokazno ocenila in da se zato izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izrecno zavrnila navedbo tožnika, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako je ugotovila, da je pristojnost Republike Hrvaške za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito podana tudi na podlagi dejstva, da je tožnik v Republiko Hrvaško vstopil nezakonito. Tega tožnik ni nikoli prerekal in gre za nesporno dejstvo.

53.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

54.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da bo prosilca izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP. Tudi po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki mu sledi sodna praksa Vrhovnega sodišča, gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.

55.Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pri tem je treba upoštevati, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine posledica sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

56.Ob upoštevanju navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

57.V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o domnevno slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Kot namreč izhaja iz ugotovitev tožene stranke, ki jim tožnik ne nasprotuje določno, se tožnik na Hrvaškem po lastni volji ni nastanil v azilnem domu in ni imel stikov s tamkajšnjimi uradnimi osebami, poleg tega so iz njegove izpovedbe razvidne domnevno slabe izkušnje v zvezi s postopki, ki so jih glede nezakonitega prehoda meje vodili policisti. Sodišče ugotavlja, da so tožnikove navedbe glede ravnanja policije v Republiki Hrvaški zgolj očitki o domnevnem rasizmu in pomanjkanju varstva človekovih pravic, vendar se ti očitki ne nanašajo na konkretno ravnanje policije. Po oddaji prstnih odtisov tožnik ni imel težav s policisti in drugimi osebami, kar je izrecno navedel med zaslišanjem pri toženi stranki. Po presoji sodišča tožnikove navedbe, tako tiste, podane med zaslišanjem pri toženi stranki, kot tiste, podane v tožbi (vključno s pripravljalno vlogo), ob nadaljnjem upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

58.Do navedenih izjav o policijskem nasilju, ki temeljijo na tožnikovi izkušnji s hrvaško policijo pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, se je tožena stranka določno opredelila in po presoji sodišča sprejela pravilno stališče, da sistemske pomanjkljivosti na tej podlagi niso podane. Ob upoštevanju navedenega poročila AIDA, ki je zaupanja vreden vir, je namreč pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in do materialnih pogojev za sprejem. Podlage za drugačno stališče ne daje poročilo EUAA iz leta 2023, ki je prav tako zaupanja vreden vir, saj opisuje le s tem povezano različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretnih zadev (in ne na splošno).

59.Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz posplošenih tožbenih navedb, s katerimi se tožnik sklicuje na sodbe nacionalnih sodišč v že predloženih informacijah. Iz predloženega sklopa informacij, ki jih je v postopku pred toženo stranko predložila pooblaščenec tožnika PIC je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo, vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Za obravnavano zadevo v navedenih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in je iz navedenega poročila AIDA razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, prav tako ni upoštevno sklicevanje na odgovor HPC, iz katerega izhaja le, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki.

60.Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške, s katerimi, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, niti ni imel stikov. V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena Uredbe (EU) št. 603/2013.

61.Na odločitev prav tako ne morejo vplivati članki iz sklopa predloženih informacij z naslovom "Informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci", saj se nanašajo na neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, čemur tožnik ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku. Na tožnikov položaj prav tako ne vplivata članka iz prvega sklopa informacij z naslovom "Informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov", ki se nanašata na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do mednarodne zaščite, saj bo tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Na presojo sodišča nimata vpliva niti članka iz sklopa informacij z "Informacijami glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo", ki se nanašata na dostop do psihološke pomoči, saj tožnik ni zatrjeval, da bi v Republiki Hrvaški potreboval takšno pomoč.

62.Iz navedenega je po presoji sodišča razvidno, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali nezakonito vrnjen v BiH ali Republiko Srbijo. Sodbe, s katerimi so bile ustavljene predaje prosilcev, se kot rečeno nanašajo na konkretne zadeve in ne na predaje na splošno, na kar kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo; iz statističnih podatkov Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške je namreč razvidno, da predaja prosilcev za mednarodno zaščito v okviru Dublinskega postopka poteka še naprej. Poleg tega po presoji sodišča ne bi bilo logično, da bi Republika Hrvaška glede na svoje obveznosti po Uredbi Dublin III, osebo s statusom prosilca za mednarodno zaščito, kot je tožnik, vrnila v BiH ali Republiko Srbijo.

63.Na odločitev ne more vplivati niti tožnikova trditev, da mu v Republiki Hrvaški ob sprejemu prošnje v azilnem postopku ni bila zagotovljena pravica do tolmača. Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji. Zapustil jo je namreč ne da bi sploh šel v azilni dom, pri čemer iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi to bil zadosten čas za sprejem upravne odločitve o mednarodni zaščiti in da zoper njo ne bi imel sodnega varstva. Poleg tega pravica do tolmača pripada tožniku šele v okviru dublinskega postopka ob predaji Hrvaški, ne pa tudi v samem policijskem postopku.

64.Upoštevajoč zgoraj navedeno sodišče zaključuje, da tožnikova navedba, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, ne ustreza ugotovljenim dejstvom. Sam tožnik je pred toženo stranko izjavil, da je raztrgal dokumente, ki so mu jih vročili hrvaški policisti, ko je ugotovil, da iz njih izhaja, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Pri čemer njegov subjektivni odnos do tega dejstva ni pravno upošteven za razsojanje v tej zadevi, ker si prosilci za mednarodno zaščito, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, po Uredbi Dublin III ne morejo izbirati pristojne države za presojo njihovih prošenj za mednarodno zaščito.

65.Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter tožnik s pavšalnimi in nedokazanimi trditvami glede svojega zdravstvenega stanja ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko utemeljeno izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ne glede na to sodišče ugotavlja, da tožnik ni prerekal, da je tožena stranka v obravnavani zadevi od Republike Hrvaške prejela zagotovilo, da bo tožnikovo prošnjo sprejela v razumnem roku in da bo nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

66.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

67.ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, Ghezelbash, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

68.Glede na navedeno za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

69.V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena). Tožnikova navedba v predlogu za izdajo začasne odredbe, da bo po vrnitvi v Republiko Hrvaško bival v azilnem domu na Hrvaškem in bil s tem podvržen nehumanim bivalnim razmeram in nasilnemu ravnanju policistov in drugih zaposlenih v azilnem domu, kar bi naj bilo splošno znano dejstvo, je po oceni sodišča docela neobrazložena, saj tožnik ni navedel dejstev in okoliščin, ki bi kot verjetno izkazovale njegovo navedbo. Po oceni sodišča pa tudi ne gre za splošno znana dejstva.

70.Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, težko popravljive škode tako ne izkazujejo posplošene tožnikove navedbe o nehumanih bivalnih razmerah v azilnem domu v Republiki Hrvaški, kot tudi ne navedba tožnika, da če bi bil izpodbijani sklep izvršen pred odločitvijo sodišča o tožnikovi tožbi in bi bil tožnik izročen Republiki Hrvaški, ki bi odločala o njegovi pravici do mednarodne zaščite, se tožnik v času ponovnega odločanja o tej zadevi ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in ne bi mogel več izkazati pravnega interesa za odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji, saj bi ta z njegovo izročitvijo Republiki Hrvaški prenehal. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3.

3Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).

4Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.

5Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

6Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

7Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

8V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

9Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve).

10Prav tam (87. točka obrazložitve).

11Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).

12Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

13Prav tam (20. točka obrazložitve).

14Stališče tožene stranke je podprto s točko 2. 7. navedenega poročila.

15Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.

16Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).

17Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve).

18Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

19Tako Vrhovno sodišče v sodbi I Up 74/2024 z dne 30. 4. 2024 (11. točka obrazložitve).

20V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

21Tako Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023 (10. točka obrazložitve).

22Tako Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023 (10. točka obrazložitve).

21Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

22Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).

-------------------------------

Zveza

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/1, 51/1-4

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/1

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.