Jedro

Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Pihalni orkester I. društvo, kot takšno je pravna oseba zasebnega prava (2. čl. Zakona o društvih) in je zato samostojni nosilec pravic in obveznosti ter je lahko stranka v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P., opr.št. Ig z dne 20.10.2000, v 1. in 3. točki izreka, in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 276.181,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2000 do plačila ter stroškov izvršilnega postopka v znesku 21.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2000 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 112.650,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.1.2005 do plačila. Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, predlagala njeno spremembo oz. razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da bi se ob takem tolmačenju, kot ga je zavzelo sodišče v tej zadevi, tako Pihalni orkester I., kakor tudi Center za kulturo skliceval na to, da tožnikove ponudbe ni sprejel in da storitev ni bila izvršena v njegovo korist. Iz predloženih dokazov je mogoče zaključiti, da je bil postopek od prvega kontakta do trenutka, ko so tožniku povedali, da je posel vprašljiv, v celoti tak, kot ga zatrjuje tožnik. Prvi kontakt s tožnikom je opravil član Pihalnega orkestra g. Z.T., kateremu je tožnik najprej po telefonu povedal ceno za ponudbo, ta mu je odgovoril, da je ugodna in ga povabil na vajo zaradi jemanja mer za izdelavo uniform ostalim članom orkestra. Kot je povedala priča N.G.D., se je plačilo za konkretno storitev izvrševalo preko Centra za kulturo, v okviru katerega je Pihalni orkester I. deloval. Tožniku se torej ni bilo potrebno za izdelavo uniform pogovarjati s Centrom za kulturo, saj ga tudi z njihove strani ni nihče pozval naj predloži ponudbo. Tudi iz zapisnika sestanka odbora Pihalnega orkestra I. z dne 10.6.2000 izhaja, da se N.G.D. zadolži za kontaktiranje s ponudniki in s Centrom za kulturo I. kot plačniku konkretne storitve. Sicer pa, da se je tožnik pogovarjal s pooblaščenimi člani Pihalnega orkestra I. je povsem razumljivo, saj na predvideno turnejo ni šel Center za kulturo, temveč Pihalni orkester. V nadaljevanju obrazložitve pa sodišče zavzame stališče, da ponudba tožnika z dne 1.6.2000 ni bila sprejeta v smislu sklenitve pogodbe po 39. čl. ZOR-a, saj so bili v ponudbi pogoji, ki jih niti člani Pihalnega orkestra niso sprejeli (plačilo avansa). Sodišče je v zmoti, saj izhaja iz trditve, da gre za formalni sprejem ponudbe. V konkretni zadevi gre za neformalni sprejem ponudbe, kateri se s strani toženca kaže z naslednjimi dejanji, in sicer od povabila v prostore Pihalnega orkestra zaradi jemanja mer članom orkestra (prvič 2.6.2000 in drugič 10.6.2000), predložitev podatkov o barvi in izročitev grba, ki naj bi bil na uniformi, ter končno s strani predsednika Pihalnega orkestra g. L. tudi poudarek o pomembnosti roka izdelave. S temi dejanji se je posel že začel izvrševati. Ni šlo za primer, ko bi tožniku že na prvem sestanku načelno rekli, da njegove ponudbe ne sprejemajo. Res je sicer tožnik v ponudbi najprej zahteval plačilo avansa, vendar je to zahtevo tudi umaknil potem, ko mu je N.G.D. povedala, da plačilo z avansom ni mogoče, obenem pa je tožniku obljubila naročilnico, kot je to na obravnavi zaslišana izpovedala. Tožnik je na podlagi konkludentnih dejanj toženca začel s pripravami za izdelavo uniform, saj je zaslišan izpovedal, da je že izdelal kroj in naročil material. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi niti ne zanika okoliščine, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer da je ponudbo z dne 1.6.2000 za izdelavo uniform posredovala Pihalnemu orkestru I. (ne pa toženi stranki) in da so se vsi pogovori, vezani na to ponudbo vodili s člani navedenega pihalnega orkestra (z dirigentom Z.T., s predsednikom godbe M.L. in s tajnico N.G.D.), v pritožbi ponovno omenja prav te osebe, ne pa katere druge. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Pihalni orkester I. društvo, kot takšno je pravna oseba zasebnega prava (2. čl. Zakona o društvih) in je zato samostojni nosilec pravic in obveznosti ter je lahko stranka v pravdnem postopku; če je torej na podlagi po tožeči stranki dane ponudbe dejansko prišlo do sklenitve pogodbe za izdelavo uniform, kot se to zatrjuje tudi v pritožbi, bi bila ta kvečjemu sklenjena s Pihalnim orkestrom I., ki je samostojna pravna oseba, ne pa s Centrom za kulturo I., ki je druga pravna oseba (zavod) in za katero tožeča stranka niti ne trdi, da bi bila njej kakorkoli zavezana (tega dejstva ne more spremeniti okoliščina, da je priča N.G.D. izpovedala, da bi se plačilo za konkretno storitev izvrševalo preko Centra za kulturo I., saj gre glede tega vprašanja za notranje razmerje med slednjim in pihalnim orkestrom). Glede na to ne drži pritožbeni očitek, da bi se ob takem tolmačenju, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, tako Pihalni orkester I., kot tudi Center za kulturo, skliceval na to, da ponudba tožeče stranke ni bila sprejeta. Ker legitimacija tožene stranke v tej pravdi ni podana, za obravnavano zadevo niso relevantne pritožbene trditve o tem, da je šlo za neformalni, ne pa za formalni sprejem ponudbe in da je takšno neformalno ponudbo tožeče stranke Pihalni orkester I. dejansko sprejel. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.