Jedro

34. člen ZVOP-1 je treba razlagati v povezavi z 32. in 33. členom ZVOP-1, kar pomeni, da mora biti zahteva posameznika za izbris njegovih zatrjevano nezakonito pridobljenih in hranjenih osebnih podatkov v zbirkah policije v upravnem postopku najprej zavrnjena s strani upravljalca, tj. policije. Zoper takšno odločitev pa ima tožnik možnost zahtevati še pravno varstvo s stani Informacijskega pooblaščenca, ki je državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov, šele zoper njegovo odločitev pa lahko sproži upravni spor.

Po sodni praksi je sicer izjemoma omogočeno neposredno sodno varstvo na podlagi 34. člena ZVOP-1, vendar le takrat, ko v zadevi o pravici posameznika po ZVOP-1 pred tem ni odločeno z upravnim aktom.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 4. 10. 2019 na MNZ-Policijo naslovil zahtevo za izbris njegovih osebnih podatkov in sicer njegovih fotografij, prstnih odtisov in DNK profila (brisa ustne sluznice) po 32. členu Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1).

2. MNZ-Policija je z dopisom z dne 29. 11. 2019 (izpodbijani akt) njegovo zahtevo za izbris osebnih podatkov zavrnila.

3. Tožnik vlaga tožbo na podlagi prvega in tretjega odstavka 34. člena ZVOP-1 zoper organ v sestavi tožene stranke, to je zoper policijo, ki na podlagi 123. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) vodi in vzdržuje evidenco preiskav DNK, evidenco daktiloskopiranih oseb in evidenco fotografiranih oseb, obdeluje podatke v teh evidencah ter določa namene in sredstva njihove obdelave, zaradi česar je upravljavec osebnih podatkov v smislu 6. točke 6. člena ZVOP-1. Navaja, da je zahteval izbris svojih (navedenih) osebnih podatkov, ki so bili dne 12. 6. 2019 pridobljeni s strani srbskih varnostnih organov na zaprosilo Specializiranega državnega tožilstva (SDT) za mednarodno pravno pomoč in so bili zbrani v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), Zakonom o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in ostalimi relevantnimi veljavnimi predpisi, kar ima za posledico poseg v njegove človekove pravice, varovane po 14., 21., 22., 28., 34., 35. in 38. členu Ustave. Dne 29. 11. 2019 je tožena stranka njegovo zahtevo za izbris osebnih podatkov z izpodbijanim aktom zgolj pavšalno zavrnila, češ da »za to ni zakonskih pogojev«, takšna neobrazloženost odločbe pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po tem dopisu mu je tožena stranka poslala še dopis z dne 10. 12. 2019, v katerem zatrjuje, da njegove zahteve za izbris osebnih podatkov ni prejela in da njegovih osebnih podatkov, navedenih v zahtevi, ne hrani. Tožnik navaja, da sodno varstvo navedene pravice določa 34. člen ZVOP-1. Prav tako je zaradi samega varstva ustavnih pravic iz 35. in 38. člena Ustave RS potrebno, da sodišče odloči o pravici tožnika, saj predmetna zahteva predstavlja edino pravno varstvo izven kazenskega postopka pred samovoljnim pridobivanjem podatkov oseb s strani organov pregona in njihovo nezakonito hrambo. Ker zoper tožnika ne teče kazenski postopek, v katerem bi imel na voljo sodno varstvo, je le tako mogoče preprečiti kopičenje nezakonito pridobljenih podatkov v policijskih evidencah. Tožnik nato podrobno navaja, da za pridobitev navedenih osebnih podatkov niso bili izpolnjeni zakonski pogoji po 149. členu ZKP in da pri tem ni bilo spoštovano načelo sorazmernosti; opisuje tudi pomanjkljivo zakonsko ureditev vabljenja po ZNPPol in napake pri konkretnem vabljenju tožnika v zvezi z izvedbo policijskih pooblastil. Ker naj bi bili zadevni osebni podatki tožnika pridobljeni nezakonito, meni, da je takšna tudi njihova hramba, obdelava ter morebitna uporaba. Zato je tožena stranka kot upravljalec zbirke osebnih podatkov, dolžna te podatke, pridobljene v nasprotju z zakonom, izbrisati. Predlaga, da naj sodišče v sporu polne jurisdikcije odloči o pravici tožnika do izbrisa njegovih osebnih podatkov, ki so bili pridobljeni nezakonito; podredno pa, da naj sodišče izpodbijani akt odpravi in naloži toženi stranki, kakšen upravni akt naj izda.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik v tožbi napačno označil toženo stranko ter da je vložil tožbo zoper upravni akt, ki ni dokončen, zato naj sodišče tožbo zavrže. Po njenem mnenju je lahko tožena stranka le RS, ne pa policija, ki ni pravni subjekt. Tretji odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da je dokončni upravni akt tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev. Čeprav izpodbijani akt z dne 29. 11. 2019 nima pravnega pouka, pa ima tožnik kvalificiranega pooblaščenca, odvetnika, ki bi lahko ugotovil, da gre za odločitev, ki jo je policija izdala kot prvostopenjski organ. Na podlagi 25. člena Zakona o državni upravi (v nadaljevanju ZDU-1) ministrstvo odloča v upravnem postopku na drugi stopnji o pravnih sredstvih zoper upravne akte, ki jih izdaja organ v njegovi sestavi. Policija pa je organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, MNZ (prvi odstavek 2. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji, v nadaljevanju ZODPol), kar pomeni, da o pritožbi zoper izdane akte policije odloča MNZ. Dokončnost upravnega akta je procesna predpostavka za upravni spor. Šele ko so izčrpana pravna sredstva po ZUP, lahko stranka uveljavlja sodno varstvo svojih pravic v upravnem sporu po pravilih ZUS-1. Tožena stranka ugovarja tudi pasivno legitimacijo, saj tožnik na več mestih v tožbi navaja ravnanje STD in organov Republike Srbije, za kar tožena stranka ni odgovorna. Zavrženje tožbe predlaga tudi, ker iz dopisov policije (GPU), UKP in NPU izhaja, da se zoper tožnika kot osumljenca vodi predkazenski postopek zaradi razlogov za sum izvršitve kaznivega dejanja iz 186. člena KZ-1. Tožnik je torej imel zagotovljeno pravno varstvo v predkazenskem postopku (in torej drugo sodno varstvo). Tožnik bi lahko uveljavil pravico do pritožbe pri pristojnem državnem tožilcu na podlagi devetega odstavka 148. člena ZKP. Tožena stranka predlaga, da naj sodišče tožbo zavrže; podrejeno pa, da naj jo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 24. 2. 2020 pravilno navaja naziv tožene stranke, v njej in v vlogi z dne 10. 2. 2020 pa še navaja, da je v predmetni zadevi pravica do pritožbe izključena s 34. členom ZVOP-1, po katerem lahko posameznik, ki ugotovi, da so mu bile kršene pravice, določene s tem zakonom, zahteva sodno varstvo ves čas, dokler kršitev traja. V postopku odloča pristojno sodišče po določbah ZUS-1, kolikor ta zakon ne določa drugače. S tem, ko zakon izrecno omenja sodno varstvo v primeru kršitev (do kršitve je prišlo z neutemeljeno zavrnitvijo zahteve za izbris osebnih podatkov), logično izključuje možnost pritožbe. Meni, da bi bila sicer določba o sodnem varstvu nesmiselna, če bi bila na voljo pritožba, saj bi bilo potem, ne glede na določbo 34. člena ZVOP- 1, na voljo tudi sodno varstvo po ZUS-1. Ocenjuje, da že iz dikcije navedenega člena, da lahko posameznik zahteva sodno varstvo ves čas trajanja kršitve, jasno izhaja, da ne veljajo običajna pravila upravnega postopka in upravnega spora. Prereka tudi vse ostale ugovore tožene stranke.

6. Tožena stranka v pripravljalnih vlogah z dne 6. 4. 2020 in 30. 6. 2020 še navaja, da hrani le tožnikove fotografije in njegove prstne odtise, ne pa tudi DNK vzorca, za katerega tudi nikoli ni zaprosila, do izdaje dopisa z dne 10. 12. 2019 (da policija tožnikove zahteve za izbris podatkov ni prejela) pa je prišlo zaradi očitne pomote.

K I. točki izreka:

7. Sodišče je tožbo zavrglo, ker niso podane procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu zaradi dne 12. 6. 2019 zatrjevane nezakonite pridobitve tožnikovih (zgoraj navedenih) osebnih podatkov in njihove hrambe.

8. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da policija v evidenci daktiloskopiranih oseb še vedno hrani tožnikove prstne odtise in v evidenci fotografiranih oseb tožnikove fotografije.1 Nesporno je bil tožniku odvzet tudi DNK vzorec brisa ustne sluznice s strani srbskih varnostnih organov, vendar pa se ti podatki po navedbi tožene stranke naj ne bi nahajali v evidenci analiz DNK vzorcev, saj za odvzem ustne sluznice tožena stranka pri navedenih organih po mednarodni pravni pomoči niti ni zaprosila, zato ji s strani srbskih varnostnih organov niti niso bili posredovani.

9. Obdelavo osebnih podatkov v javnem sektorju, če obdelave ne določa zakon (prvi odstavek 9. člena ZVOP-1), ureja četrti odstavek iste določbe. Posameznik, katerega osebni podatki se obdelujejo skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZVOP-1, ima pravico od upravljalca kadarkoli zahtevati prenehanje te obdelave (tretji odstavek 32. člena ZVOP-1). Obdelava osebnih podatkov pa je po 3. točki 6. člena ZVOP-1 med drugim tudi njihov izbris ali uničenje. Skladno s prvim odstavkom 32. člena ZVOP-1 mora upravljalec osebnih podatkov na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, dopolniti, popraviti, blokirati ali izbrisati osebne podatke, za katere posameznik dokaže, da so nepopolni, netočni ali neažurni ali da so bili zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Skladno s prvim odstavkom 33. člena ZVOP-1 se zahteva iz 32. člena tega zakona vloži pisno ali ustno na zapisnik pri upravljalcu osebnih podatkov. Drugi odstavek 33. člena ZVOP-1 določa, da mora dopolnitev, popravo, blokiranje ali izbris osebnih podatkov upravljalec osebnih podatkov opraviti v petnajstih dneh od dneva, ko je prejel zahtevo in o tem obvestiti vlagatelja zahteve ali ga v istem roku obvestiti o razlogih, zaradi katerih tega ne bo storil. Tretji odstavek 33. člena ZVOP-1 določa, da če upravljalec osebnih podatkov ne ravna po prejšnjem odstavku, se šteje, da je zahteva zavrnjena. Nadalje četrti odstavek 32. člena ZVOP-1 določa, da če upravljalec ugovoru prosilca (med drugim tudi za izbris nezakonito pridobljenih osebnih podatkov) ne ugodi, lahko posameznik od državnega nadzornega organa za varstvo osebnih podatkov2 zahteva, da odloči o obdelavi osebnih podatkov. Kot že navedeno, se ta odločitev lahko nanaša glede na že podano opredelitev obdelave podatkov v 3. točki 6. člena ZVOP-1 tudi na izbris podatkov.3

10. V ZVOP-1 je tako določen postopek, po katerem lahko nekdo zahteva izbris osebnih podatkov, če meni, da so bili, med drugim, zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Tožnik je sicer podal zahtevo za izbris njegovih zatrjevano nezakonito pridobljenih in hranjenih osebnih podatkov pri policiji, ta pa je njegovo zahtevo z izpodbijanim aktom – dopisom z dne 29. 11. 2019, zavrnila, ker za izbris naj ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji (brez navedbe, da ni hrambe tožnikovega DNK vzorca v evidenci analiz DNK vzorcev posameznikov). Zoper ta dopis je tožnik na podlagi 34. člena ZVOP-1 sprožil upravni spor, saj kršitev njegovih pravic (z neizbrisom njegovih nezakonito pridobljenih osebnih podatkov) še traja, sodno varstvo pa lahko po njegovem zahteva ves čas trajanja kršitve.

11. Tožena stranka navedenemu ugovarja, saj meni, da tožnik ni izkoristil dvostopenjskega upravnega varstva zoper navedeni akt. Meni sicer, da je na podlagi 25. člena ZDU-1 zoper izdani upravni akt organa v njeni sestavi možna pritožba, o kateri na drugi stopnji odloča ministrstvo. Po prvem odstavku 2. člena ZODPol je namreč policija organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve. Ker je med strankama nesporno, da tožnik zoper izpodbijani akt ni vložil pritožbe, tožena stranka predlaga, da naj sodišče tožbo zavrže, ker izpodbijani upravni akt ni dokončen.

12. Med strankama sicer ni sporno, da dopis policije tožniku z dne 29. 11. 2019 predstavlja upravni akt policije. Čeprav navedeni akt ni oblični in je brez pravnega pouka, ga kot takega ocenjuje tudi sodišče, saj navedeni dopis policije tožniku z dne 29. 11. 2019 predstavlja javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v izvrševanju upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici posameznika (prvi in drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Z njim je namreč odločil upravni organ (policija) kot upravljalec zbirk osebnih podatkov v odnosu do tožnika, fizične osebe, katerega podatki se nahajajo v navedenih zbirkah in ki je zahteval izbris zatrjevano nezakonito pridobljenih in v navedenih zbirkah hranjenih osebnih podatkov, do česar ima sicer pravico po 32. in 33. členu ZVOP-1. 13. Sodišče ugotavlja, da ZVOP-1 v prvem odstavku 34. člena določa možnost vložitve tožbe v rednem upravnem sporu, če posameznik ugotovi, da so kršene njegove pravice, in to ves čas trajanja kršitve. Po mnenju sodišča pa je treba 34. člen ZVOP-1 razlagati v povezavi z 32. in 33. členom ZVOP-1, kar pomeni, da mora biti zahteva posameznika za izbris njegovih zatrjevano nezakonito pridobljenih in hranjenih osebnih podatkov v zbirkah policije v upravnem postopku najprej zavrnjena s strani upravljalca, tj. policije. Zoper takšno odločitev pa ima tožnik možnost zahtevati še pravno varstvo s stani Informacijskega pooblaščenca, ki je državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov, šele zoper njegovo odločitev pa lahko sproži upravni spor.

14. Takšna razlaga ustreza tudi določbam Policijske direktive4, ki se uporablja za obdelave osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem (1. točka 1. člena v zvezi s 1. točko 2. člena Policijske direktive). Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov5 namreč v 2. členu določa, da se ta uredba ne uporablja, med drugim, s strani pristojnih organov za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj (2.(d) točka 2. člena), ravno za takšno obdelavo podatkov tožnika pa v konkretni zadevi gre. Za takšne načine obdelave osebnih podatkov je torej treba uporabiti Policijsko direktivo, kot izhaja tudi iz 19. točke uvodnih ugotovitev navedene Splošne uredbe. Policijska direktiva v 48. točki uvodnih ugotovitev med drugim tudi ugotavlja, da bi posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki mu upravljavec zavrne pravico do informacij, dostopa, popravka ali izbrisa osebnih podatkov ali omejitve obdelave, moral imeti pravico, da od nacionalnega nadzornega organa zahteva pregled zakonitosti obdelave. Da je obdelava med drugim tudi izbris osebnih podatkov, izhaja iz 2. točke 3. člena Policijske direktive. Iz določbe 52. člena Policijske direktive izhaja, da države članice (brez poseganja v katero koli drugo upravno ali pravno sredstvo) določijo, da ima vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico, da vloži pritožbo samo pri enem nadzornem organu, če meni, da obdelava v zvezi z njim krši predpise, sprejete na podlagi te direktive (1. točka 52. člena Policijske direktive), obenem pa države članice tudi določijo, da ima fizična ali pravna oseba pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper pravno zavezujočo odločitev nadzornega organa v zvezi z njo (1. točka 53. člena Policijske direktive), kakor tudi, da ima vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kadar meni, da so bile njegove pravice iz predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, kršene zaradi obdelave njegovih osebnih podatkov, ki ni bila v skladu z navedenimi predpisi (54. člen Policijske direktive).

15. Navedene določbe Policijske direktive so zajete z razlago 34. člena ZVOP-1 v povezavi z 32. in 33. členom ZVOP-1, kot razlogovano že v 13. točki te obrazložitve, s tem, da je skladno s tretjim odstavkom 3. člena ZInfP državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov Informacijski pooblaščenec. V konkretni zadevi tako niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi varstva osebnih podatkov, ker je sodno varstvo v rednem upravnem sporu predvideno po predhodno zaključenem upravnem postopku, konkretni izpodbijani akt v tem postopku pa ni dokončen, saj zoper njega tožnik ni vložil zahteve Informacijskemu pooblaščencu za odločitev o izpodbijanem upravnem aktu policije.

16. Po sodni praksi je sicer izjemoma omogočeno neposredno sodno varstvo na podlagi 34. člena ZVOP-1, vendar le takrat, ko v zadevi o pravici posameznika po ZVOP-1 pred tem ni odločeno z upravnim aktom.6 V konkretnem primeru pa je bilo o zahtevi tožnika predhodno odločeno z izpodbijanim (upravnim) aktom.To jasno izhaja tudi iz tretjega odstavka 34. člena ZVOP-1, ki določa, da v postopku odloča pristojno sodišče po določbah ZUS-1, če ta zakon ne odloča drugače. ZVOP-1 namreč ne določa drugačnega sodnega varstva, kadar je za varstvo pravic po ZVOP-1 predviden predhoden postopek z odločanjem državnega organa. Zato je v takem primeru, kot je tudi konkretna zadeva, zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZUS-1, ki ureja upravni spor.7

17. Sodišče še ugotavlja, da sicer držijo navedbe tožene stranke, da bi tožnik lahko uveljavljal sodno varstvo že v sklopu (pred)kazenskega postopka (kar sicer izhaja tudi iz 19. točke obrazložitve zadeve I U 625/2013, na katero se sklicuje tudi že tožnik, in sicer, da je sodno varstvo zoper kršitve človekovih pravic v predkazenskem postopku tožniku zagotovljeno v kazenskem postopku že ob odločitvi o sodnem preizkusu obtožnice in izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper kazensko sodbo), vendar – tudi zato, ker ni nujno, da bo v nadaljevanju predkazenskega postopka prišlo tudi do kazenskega postopka oziroma četudi bo, ni nujno, da bo tožnik lahko v njem uveljavljal vse vidike sodnega varstva, zaobsežene po 34. členu ZVOP-1, lahko sicer tožnik (izjemoma tudi hkrati v primeru uvedbe predkazenskega postopka zoper njega) uveljavlja tudi sodno varstvo po tem členu v upravnem sporu8, vendar pa sledeč pravilom ZUS-19. To pomeni tudi skladno z 2. členom ZUS-1, tj., da se tožba v upravnem sporu lahko vloži le zoper dokončni upravni akt, kar pa, kot že razlogovano, zadevni izpodbijani upravni akt ni.

18. Navedeno tako v konkretni zadevi pomeni, da je tožnik vložil tožbo zoper upravni akt policije, ki še ni postal dokončen, torej še ni izpolnjena procesna predpostavka za odločanje sodišča v upravnem sporu. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Tožbo je bilo zato treba zavreči na podlagi 2 točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 19. Ker napačen ali neobstoječ pravni pouk v odločbi (kot v konkretni zadevi) ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, glede na smiselno uporabo šestega odstavka 215. člena ZUP teče za tožnika sedemdnevni rok za vložitev zahteve Informacijskemu pooblaščencu za odločitev o obdelavi osebnih podatkov po četrtem odstavku 32. člena ZVOP-1 zoper izpodbijani akt od dneva vročitve te sodne odločbe. Sodišče namreč ne razpolaga s podatkom, da bi tožnik že prej vložil zahtevo za presojo izpodbijanega akta na pristojni organ.

20. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, se do vseh preostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K II. točki izreka:

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. 1 Tožena stranka je sicer tožniku po izdaji izpodbijanega akta poslala še dopis z dne 10. 12. 2019, v katerem zatrjuje, da tožnikovih osebnih podatkov ne hrani, vendar je v I. pripravljalni vlogi izrecno zatrdila, da hrani njegove fotografije in prstne odtise (s čimer glede navedenih osebnih podatkov potrjuje navedbe tožnika, zato navedenemu sodišče sledi) ter da je do izdaje navedenega dopisa prišlo pomotoma. 2 To je po tretjem odstavku 3. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (ZInfP) Informacijski pooblaščenec. 3 Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 258/2016 z dne 9. 11. 2016, 16. in 17. točka obrazložitve. 4 Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ. 5 Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES. 6 Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 258/2016 z dne 9. 11. 2016, 18. točka obrazložitve. 7 Ibidem. 8 Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 296/2016 z dne 22. 2. 2017. 9 V tem smislu je odločitev skladna s predhodno odločitvijo sodišča v 20. točki zadeve I U 625/2013 z dne 17. 5. 2013, na katero se tožnik sklicuje.