Jedro

Predhodno soglasje Vlade Republike Slovenije je procesna predpostavka za začetek stečajnega postopka nad invalidskim podjetjem.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je začelo stečajni postopek nad dolžnikom A. d.o.o., L. Zoper sklep, s katerim je bil začet stečajni postopek, je vložil vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo tretjega odstavka 2. člena ZPPSL-A, ki določa, da se stečajni postopek ne opravi nad invalidskim podjetjem, če Vlada Republike Slovenije ne izda predhodnega soglasja. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti ni bilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o začetku stečajnega postopka na podlagi ugotovitve, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih zahteva ZPPSL-A (dolžnik je gospodarska družba, ima več kot enega upnika, obstoj stečajnega razloga se predpostavlja, ker je začetek stečajnega postopka predlagal sam dolžnik; pa tudi dolžnikova prezadolženost je izkazana s predloženo dokumentacijo).

Po določbi tretjega odstavka 2. člena ZPPSL-A se stečajni postopek ne opravi nad invalidskim podjetjem, če Vlada Republike Slovenije ne izda predhodnega soglasja. Predhodno soglasje Vlade RS je torej predpostavka za začetek stečajnega postopka nad takim podjetjem. Tako stališče je bilo že zavzeto v sodni praksi (npr. v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cpg 20/2000 z dne 23.3.2000), zagovarja pa ga tudi novejša literatura (npr. dr. Nina Plavšak v Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, 2000, str. 117).

Invalidsko podjetje ni gospodarska družba s posebno statusnopravno značilnostjo, pač pa je generičen pojem za družbe z omejeno odgovornostjo, delniške družbe in komanditne delniške družbe, ki med celim poslovnim letom usposabljajo in zaposlujejo najmanj 40% invalidnih oseb od vseh zaposlenih v družbi, če pridobijo predhodno soglasje Vlade Republike Slovenije (569. člen ZGD-F).

Iz dela stečajnega spisa, ki je bil skupaj z zahtevo za varstvo zakonitosti predložen Vrhovnemu sodišču, je razvidno, da so v 2. točki predloga za začetek stečajnega postopka omenjene invalidne osebe. V izpisku iz sodnega registra na dan 21.2.2003 je razvidno, da je imel stečajni dolžnik vpisano "dejavnost invalidskih podjetij" V obvestilu Statističnega urada RS z dne 18.5.1998 je v podrazredu klasifikacije dejavnosti dolžnika navedena dejavnost invalidskih podjetij. Iz obračunov davkov in prispevkov za december 2002 in januar 2003 je razbrati, da je stečajni dolžnik obračunaval davke in prispevke kot invalidsko podjetje. Tudi v odločbi Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčni urad P. št... z dne 30.1.2003, ki jo je stečajni senat prebral na naroku dne 5.3.2003, na katerem je tudi sprejel sklep o začetku stečajnega postopka, je na 21. strani navedeno, da "je davčni zavezanec, kot invalidsko podjetje, oproščen plačila prispevkov za PIZ, zdravstveno varstvo in porodniško varstvo...". Vsa navedena dokumentacija nedvomno izkazuje, da je stečajni dolžnik dejansko posloval kot invalidsko podjetje (izkoriščal je npr. ugodnosti, ki jih imajo invalidska podjetja na področju davkov in prispevkov). Morebiten dvom, ali je izpolnjeval tudi vse pogoje, ki jih določa 569. člena ZGD-F, bi moral stečajni senat v okviru načela oficialnosti, ki je v stečajnem postopku močneje izraženo kot načelo dispozitivnosti, odpraviti tako, da bi od predlagatelja zahteval dodatne podatke (glede deleža invalidnih oseb med vsemi zaposlenimi in glede predhodnega soglasja Vlade Republike Slovenije ob ustanovitvi stečajnega dolžnika - ki je sicer priloženo zahtevi za varstvo zakonitosti). Zato je sklepati, da je stečajni senat pri sprejemu izpodbijanega sklepa očitno izhajal iz zmotnega stališča, da predhodno soglasje Vlade RS ni predpostavka za začetek stečajnega postopka nad invalidskim podjetjem v smislu določbe 569. člena ZGD-F. Pri odločanju o začetku stečajnega postopka je bilo zato materialno pravo zmotno uporabljeno.

Kljub povedanemu zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče ugoditi. Na podlagi spisovne dokumentacije je razvidno, da je imel stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka le premično premoženje, katerega ocenjena vrednost znaša zgolj 1.999.400,00 SIT. Vse nepremičnine je imel v najemu. Delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje, naj bi Jamstveni in preživninski sklad (že) izplačal nadomestila po ZJRS. Nobene možnosti tako ni, da bi se ob razveljavitvi izpodbijanega sklepa poleg pravnega (prenehanje učinkov stečajnega postopka) vzpostavilo tudi tedanje dejansko stanje (ponovno poslovanje stečajnega dolžnika, za katerega je v predlogu za začetek stečajnega postopka med drugim navedeno, da izkazuje negativni kapital v znesku 74.361.068,00 SIT). Razveljavitev izpodbijanega sklepa bi zato služila zgolj sama sebi. Z njo ni mogoče doseči interesa, ki ga zahteva za varstvo zakonitosti zasleduje oziroma mora zasledovati. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 377. člena ZPP v zvezi z določbo 2. odst. 391. člena ZPP zavrglo.