Jedro

V tako imenovanem pospešenem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega od razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu ( ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil- UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.8.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 1. odstavka 36. člena ZAzil zavrnila ponovno tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je tožnik prvo prošnjo za azil vložil 27.2.2004, kot M.F. in v prošnji navedel, da so ga v izvorni državi obtožili za napade na stavbo predsednika A., ki jo je varoval, vendar v napadu ni sodeloval. V drugi prošnji, ki jo je vložil 28.7.2005, pa je kot M.D. navedel, da se razlogi za podajo azila niso spremenili, spremenilo se je le to, da prvič ni podal točnih podatkov, ni mu ime M.F. in ni musliman. Prav tako je navedel, da v Abhaziji ni bil preganjan, v Gruziji pa ni bil. Pri ponovni prošnji za azil ni navedel nobenega pojasnila, razloga oziroma okoliščin, zakaj je v prvi prošnji za azil trdil, da ga v Abhaziji preganjajo, v drugi pa, da ga ne. Glede na nasprotujoče izjave in glede na dejstvo, da tožnik z ničemer ni obrazložil oziroma pojasnil teh razlik, je upravičen dvom tožene stranke v verodostojnost njegovih navedb in je zato upravičeno sklepanje tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se v prošnji za azil sklicuje. Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka tudi pravilno sklepala, da je tožnik vložil prošnjo za azil v Republiki Sloveniji z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Iz upravnega spisa izhaja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani predložilo toženi stranki sodbo zaradi izvršitve stranske kazni izgona tujca iz države po prestani kazni zapora, ki je bila izrečena tožniku kot obtoženemu M.F. Tožnik ne izpodbija navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je bil nastanjen v Centru za tujce zaradi zagotovitve izvršitve te stranske kazni dne 27.6.2005. Ker je prošnjo za azil vložil dne 28.7. 2005, prvostopno sodišče sledi sklepanju tožene stranke, da je svojo drugo prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Ker tožnik v tožbi ne navaja in ne zatrjuje kateri so bili tisti razlogi za pobeg iz izvorne države in pri tem ne pojasni, zakaj je v prošnji za azil dne 28.7.2005 navedel, da v Gruziji ni bil, sodišče ni ugodilo njegovemu predlogu, da ga zasliši. V tožbi tožnik ni navedel oziroma predstavil v čem naj bi se dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, razlikovalo od tistega, ki ga zatrjuje, prav tako pri tem ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države. Sodišče je zato odločilo na seji senata, pri tem pa je sledilo tudi mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da bi ga prvostopno sodišče moralo zaslišati, s tem bi se tudi razjasnilo, zakaj je prikril svojo identiteto. Navaja, da je v Abhaziji preganjan in je njegovo življenje resno ogroženo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo prvostopno sodišče. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea 1. odstavka) in vložitev prošnje z namenom, da se odloži prisilno odstranitev (5. alinea 1. odstavka) Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopnega sodišča, da je pravilna odločitev tožene stranke, ko je v obravnavanem primeru odločala v t.i. pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). V takšnem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak so za zavrnitev prošnje za azil kot očitni neutemeljene, pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega od razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so v tej zadevi podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene po ZAzil, na katere sta svojo odločitev oprla tožena stranka in prvostopno sodišče. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je iz tožnikove ponovne prošnje za azil očitno, da se postopek za priznanje azila zlorablja, saj je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, s tem, da je v ponovni prošnji za azil navedel druge osebne podatke, za kar ni dal nobenega pojasnila, in spremenil navedbe glede preganjanja v izvorni državi, poleg tega pa je ponovno prošnjo za azil vložil šele, ko je bil po pravnomočno končanem (prvem) azilnem postopku in zaradi zagotovitve izvršitve stranske kazni izgona tujca iz države na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, nastanjen v Centru za tujce.

Po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, ker tožnika ni zaslišalo. V pospešenem azilnem postopku se po 2. odstavku 35. člena ZAzil odloča na podlagi prosilčeve prošnje za azil, pri čemer pa mora prosilec za azil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo ter predložiti razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za azil oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za azil, če takih dokazov ni (3. odstavek 29. člena ZAzil). Ker se torej v pospešenem azilnem postopku, kot že navedeno, odloča na podlagi prošnje za azil in ker tožnik v tožbi ni navedel drugih razlogov ali drugih okoliščin, oziroma predložil nobenih dokazov, ki bi kakorkoli vplivali na drugačno vsebino njegove prošnje za azil, okoliščina, da je spreminjal svojo identiteto pa ni sporna in tega tožnik niti ne zanika. Po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave in tožnika ni zaslišalo, ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.