Jedro

Glede na jasno stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča zavzeto v sklepu opr. št. Psp 216/2016 z dne 22. 9. 2016, v socialnem sporu ni mogoče izpodbijati zakonitosti izredne odpovedi v smislu reintegracijskega in reparacijskega zahtevka do delodajalca, torej niti zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. V tem sporu je bistvena ugotovitev, zakaj tožnik najmanj 5 dni zaporedoma ni prišel na delo in ali po lastni volji in krivdi ter neupravičeno in zakaj o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca oziroma ali je bil to dolžan v konkretnem primeru storiti. Ob teh dejstvih sodba nima razlogov, so pa odločilna za samo odločitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 29. 8. 2016 in št. ... z dne 2. 6. 2016 ter priznanje pravice do nadomestila za brezposelnost, zavrnilo. Obenem je sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz razloga napačne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je do prenehanja delovnega razmerja tožnika prišlo iz krivdnih razlogov na strani tožnika. S takšnim zaključkom se tožnik ne strinja. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2016 izhaja, da je kot edina kršitev navedena kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih zaradi tožnikovega neopravičenega izostanka z dela. Vendar pa tega očitka v postopku zaslišanja priče niso potrdile. Zaslišane priče so o razlogih za odpoved izpovedale drugače, kot to izhaja iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poudarja, da je sodna praksa že sprejela stališče, da delodajalec v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi sodišče takšnih dodatnih razlogov ne upošteva, temveč presoja le obstoj in zakonitost odpovedi iz razloga, iz katerega je pri odpovedi pogodbe izhajal in ga obrazložil sam delodajalec. Tako sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 124/2012 z dne 4. 3. 2013. Identično bi moralo veljati tudi za izpovedbe prič v tem postopku, ki so širile nabor kršitev, ki sploh niso bile razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2016. Vztraja, da dejstvo, da je med delom samovoljno zapustil delovni stroj in odšel iz podjetja, nima nobenega vpliva na odločitev, saj ta očitana kršitev sploh ni bila razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo zakonitosti izvedenega postopka izredne odpovedi in v tem delu ni opravilo dokazne ocene izpovedi prič. Zato posledično tudi ni ugotovilo protislovja med izpovedbami prič in vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2016. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede zakonitosti postopka odpovedi. Glede na izpoved prič pa je očitana kršitev kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi nastala po razgovoru oziroma v zvezi s kršitvijo kot razlogom za izredno odpoved, delodajalec tožniku dejanskega zagovora sploh ni omogočil. V času razgovora tako razlog za odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih sploh še ni bil podan. Zato tudi sestanka ni mogoče obravnavati v smislu zagovora. Da bi se sestanek lahko obravnaval kot zagovor, bi moral že tedaj obstajati očitani krivdni razlog na strani tožnika. Tožnik je izostal z dela šele z dnem 24. 3. 2016, saj delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, to je dne 24. 3. 2016. Tako sodišče v nasprotju z vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2016 in izpovedbo prič neutemeljeno zaključi, da je odpoved zakonita, ker je tožnik večkrat kršil delovne obveznosti, kakor tudi izostal neupravičeno z dela več kot 5 dni, v obeh primerih pa gre za krivdni razlog prenehanja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navajalo kršitve delovnih obveznosti tožnika, ki so jih navedle zaslišane tri priče, vendar pa te očitane kršitve niti objektivno niso izkazane in zato ne morejo biti upoštevne. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih in da iz izredne odpovedi izhaja, da delodajalec v zvezi s kršitvijo, ki je bila podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožniku zagovora ni omogočil. Meni, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in vztraja, da je pritožba v celoti neutemeljena.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba ne vsebuje dejstev odločilnih za samo odločitev, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti.

6. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 29. 8. 2016, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 2. 6. 2016. S slednjo je Zavod RS za zaposlovanje, Območna služba A., zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker mu je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na strani tožnika. Sporno v tej zadevi je, ali je tožnik upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti, v zvezi s tem pa je bistveno vprašanje, ali je tožniku prenehalo delovno razmerje po njegovi volji ali krivdi ali ne.

7. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUTD). Ta v tretjem odstavku 3. člena določa, da je cilj zakona tudi zagotavljanje varnosti zavarovancev v primerih nastanka brezposelnosti brez njihove krivde ali proti njihovi volji z zagotovitvijo denarnih nadomestil po načelu vzajemnosti in solidarnosti. Pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti iz 1. alineje 58. člena ZUTD pod pogoji iz tretjega odstavka 3. člena zakona, torej, da je do nastanka brezposelnosti prišlo brez krivde zavarovancev ali proti njihovi volji, skladno s prvim odstavkom 59. člena pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj 9 mesecev v zadnjih 24-ih mesecih. Nasprotno pa pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji (prvi odstavek 63. člena ZUTD) in če je podan kakšen izključitveni razlog, določen v drugem odstavku 63. člena zakona.

8. V konkretnem primeru je tožniku, kot izhaja iz listinske dokumentacije, delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer zaradi kršitve po 4. alineji prvega ter drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, v nadaljevanju ZDR-1), to je zaradi neupravičenega izostanka 5-ih dni in delodajalcu ni javil razlogov za svoj izostanek.

9. Ker je bila tožba, ki jo je tožnik vložil pri Delovnem in socialnem sodišču zavržena in o tem ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in ali je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje, ni bilo vsebinsko odločeno, je sodišče prve stopnje kot predhodno vprašanje pravilno v dokaznem postopku ugotavljalo (dejanske) razloge za prenehanje delovnega razmerja, oziroma ali je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi volji ali krivdi ali ne. V zvezi s takšnim vprašanjem, ko je šlo za identičen primer, je Višje delovno in socialno sodišče že zavzelo stališče, tako npr. v sklepu opr. št. Psp 216/2016 z dne 22. 9. 2016 in v drugih.

10. Pritožba se utemeljeno sklicuje še na drug primer, in sicer na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 124/2012 z dne 4. 3. 2013, v katerem je zavzelo stališče, da delodajalec v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi sodišče takšnih dodatnih razlogov ne upošteva, temveč presoja le obstoj in zakonitost odpovedi iz razloga, iz katerega je pri podani odpovedi izhajal in ga obrazložil sam delodajalec.

11. To za konkreten primer pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za ugotavljanje še drugih (in širjenje) razlogov za prenehanje delovnega razmerja, ampak je v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja lahko presojalo tiste razloge, ki so izhajali iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in so imeli za posledico prenehanje delovnega razmerja, to je razlog po 4. alineji prvega ter drugega odstavka 110. člena ZDR-1, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

12. Glede na jasno stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča zavzeto v sklepu opr. št. Psp 216/2016 z dne 22. 9. 2016, v socialnem sporu ni mogoče izpodbijati zakonitosti izredne odpovedi v smislu reintegracijskega in reparacijskega zahtevka do delodajalca, torej niti zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. V tem sporu je bistvena ugotovitev, zakaj tožnik najmanj 5 dni zaporedoma ni prišel na delo in ali po lastni volji in krivdi ter neupravičeno in zakaj o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca oziroma ali je bil to dolžan v konkretnem primeru storiti. Ob teh dejstvih sodba nima razlogov, so pa odločilna za samo odločitev. Sodišče prve stopnje je kot razlog za prenehanje delovnega razmerja upoštevalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da se tožnik po razgovoru z delodajalcem ni več javil na delo ter ugotavljalo dodatne razloge in kršitve (ki niso bili upoštevani v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ki so jih navedle zaslišane priče. Zaključilo je, da je tožnik neupravičeno izostal z dela iz krivdnih razlogov. Pri tem se ni opredelilo do tožnikove izpovedi, zakaj je izostal z dela, niti do izpovedi direktorja ter ostalih dveh prič.

13. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje še enkrat dokazno ocenilo izpoved tožnika in vseh prič (zlasti prokurista B.B., list. št. 37) in presodilo, zakaj je tožnik po sestanku dne 4. 3. 2016 prenehal hoditi v službo oziroma na delo ali po svoji volji ali krivdi. V kolikor bo ocenilo, da izpovedi prič niti izpoved tožnika ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev, zakaj tožnik ni prihajal na delo, bo tožnika o tem še dodatno zaslišalo.

14. Na podlagi vseh izvedenih dokazov, bo sodišče te dokaze ocenilo in ugotovilo odločilna dejstva za odločitev, torej ali je šlo za neupravičeno odsotnost z dela več kot 5 dni in ali so razlogi za tožnikovo odsotnost z dela na njegovi strani. V primeru, če bo ugotovilo, da so razlogi za odsotnost z dela dokazano na tožnikovi strani in da gre za izključitveni razlog za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti, bo sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. V vsakem primeru pa bo odločilna dejstva za odločitev tudi obrazložilo in s tem odpravilo ugotovljeno pomanjkljivost. V kolikor bo sodišče ugotovilo, da razlogi za odsotnost z dela niso na tožnikovi strani in da ni šlo za neopravičeno odsotnost z dela in da tožnik tudi ni bil dolžan svoje odsotnosti delodajalcu javiti, bo ugotovilo ali tožnik na podlagi zavarovanja izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 59. člena ZUTD za priznanje nadomestila za primer brezposelnosti in presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca skladno z določbo 81. člena ZDSS-1 ter odločilo o tožbenem zahtevku.

15. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z določbo 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena sklenilo, da so stroški pritožbe nadaljnji stroški postopka.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.