Jedro

Sodišče prve stopnje je obstoj v pobot uveljavljane terjatve, katere obstoj je tožena stranka dokazovala z zaslišanjem priče, ugotovilo na podlagi izvensodne poravnave, t.j. listine, katere pristnost tožena stranka ni nikoli osporavala, zato je z dovolj jasnimi, zadostnimi in konkretnimi razlogi, da izpovedba predlagane priče ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 25.12.2001 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.156,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v znesku 3.744,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2002 dalje.

Proti takšni sodbi se je iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Navedla je, da je ves čas postopka zatrjevala in dokazovala, da tožniku ni dolžna ničesar, saj je celotni dolg, ugotovljen z izvensodno poravnavo, v skupni višini 2.102.714,72 SIT poravnala delno s plačilom, delno pa s pobotom terjatve v višini 1,300.000,00 SIT. Sodišče je v ponovnem sojenju tekom dokaznega postopka neutemeljeno in brez konkretne obrazložitve zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke in priče M. K., za katerega je tožena stranka ves čas postopka dokazovala potrebnost in nujnost njegovega zaslišanja z namenom popolne ugotovitve dejanskega stanja. Stranki sta po sklenjeni poravnavi uredili svoja medsebojna razmerja in sta poleg dolga tožene stranke dejansko upoštevali tudi dolg tožnika do tožene stranke, saj si je tožnik sposodil 1,300.000,00 SIT. To posojilo je bilo dano v pisarnah tožene stranke, ob prisotnosti priče M. K., katere zaslišanje bi bistveno pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo, pri čemer ni navedlo, zakaj je izvedba tega dokaza nepotrebna. Določila ZPP sodišču nalagajo obveznost, da mora natančno in konkretno obrazložiti, zakaj kakšnega dokaza ne bo izvedlo in ne le posplošeno navesti, da je dokaz nepotreben. V nasprotnem primeru je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na zakonitost in pravilnost odločitve, kot je to v konkretnem primeru. Ponovno je poudarila, da je tožniku izročila bistveno več, kot znaša terjatev, ki jo tožnik vtožuje v tem konkretnem postopku. Tožena stranka je svoje obveznosti po izvensodni poravnavi v celoti poravnala. Predlagala je, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožnik ni vložil odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da tožnikova vtoževana terjatev predstavlja odškodninsko terjatev tožnika kot delavca v zvezi s poškodbo pri delu, ki jo je ta utrpel kot delavec pri toženi stranki kot delodajalcu. Pravdni stranki sta dne 23.11.2001 sklenili izvensodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da tožena stranka tožniku plača odškodnino v znesku takratnih 3,000.000,00 SIT, kot tudi, da obstoji dolg tožnika do tožene stranke iz naslova posojilnih pogodb z dne 18.4.2000 ter z dne 17.1.2001 v skupnem znesku takratnih 897.285,28 SIT in da se dogovorjeni znesek odškodnine pobota do višine dolga. Tožnik je tako od tožene stranke iztoževal še neizplačani znesek v višini takratnih 1,000.000,00 SIT, po skrčitvi zahtevka (ker mu je bila s pravnomočnim sklepom o potrjeni prisilni poravnavi nad toženo stranko priznana terjatev v višini takratnih 222.160,00 SIT) pa je vztrajal še pri plačilu takratnih 800.000,00 SIT s pripadki. Tožena stranka je terjatvi nasprotovala in zatrjevala, da je celotni dolg, ugotovljen s poravnavo, že plačala in je iz naslova posojilnih pogodb, sklenjenih s tožnikom, v pobot uveljavljala terjatev 897.285,28 SIT oz. 3.744,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2002 dalje do plačila. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ne obstoji, ker sta pravdni stranki to terjatev iz naslova posojilnih pogodb z dne 18.4.2000 in 17.1.2001 že upoštevali v izvensodni poravnavi in je terjatev že prenehala. Dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem zakonitega zastopnika in priče K. je zavrnilo z obrazložitvijo, da tudi izvedba teh dokazov ne bi pripomogla k drugačni odločitvi sodišča. Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da ni podan pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz I. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je neutemeljeno in brez konkretne obrazložitve zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče K. Sodišče prve stopnje je dovolj jasno (na str. ... izpodbijane sodbe) obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo po toženi stranki predlaganega dokaza. Obstoj v pobot uveljavljane terjatve, katere obstoj je tožena stranka dokazovala z zaslišanjem imenovane priče, je sodišče prve stopnje namreč ugotovilo na podlagi dejstev iz izvensodne poravnave, t.j. listine, katere pristnost tožena stranka ni nikoli osporavala, zato je z zadostnimi in konkretnimi razlogi, da izpovedba predlagane priče ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja oziroma k drugačni ugotovitvi sodišča o obstoju v pobot uveljavljane terjatve, obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke, kot to veleva določilo II. odstavka 287. člena ZPP.

Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza pa tudi dejansko stanje ni ostalo nepopolno ali zmotno ugotovljeno, kar je nadaljnji pritožbeni očitek tožene stranke. Po presoji sodišča druge stopnje je imelo prvostopno sodišče na podlagi same vsebine listine (izvensodne poravnave z dne 23.11.2001, priloga A8 spisa) dovolj podlage za prepričljiv dokazni zaključek, ki ga tožena stranka pritožbeno izrecno ne izpodbija, da je bila v pobot uveljavljana terjatev po posojilni pogodbi z dne 18.4.2000 v višini 782.214,00 SIT ter po posojilni pogodbi z dne 17.1.2001 v višini 115.071,28 SIT že v celoti zajeta oziroma upoštevana v izvensodni poravnavi in je tako že prenehala s t.i. predpravdnim pobotom oziroma dogovorom. Nadaljnje trditve tožene stranke o danem posojilu nad v pobot uveljavljanim zneskom 897.285,28 SIT do zatrjevanih 1,300.000,00 SIT, pa so bile zgolj pavšalne, neargumentirane in nekonkretizirane trditve, katerih stranka ne more dopolnjevati oziroma nadomestiti z izvedbo dokazov (npr. z lastnim zaslišanjem ali z zaslišanjem prič). Sicer pa je namen oziroma cilj uveljavljanja pobotnega ugovora doseči zavrnitev tožbenega zahtevka, ne pa ugotovitev obstoja terjatve, ki presega po tožniku vtoževani znesek.

Tožena stranka tako s pritožbenimi navedbami ni uspela omajati dokazne ocene prvostopnega sodišča, zato je sodišče druge stopnje njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).