Jedro

Za ugotovitev, ali ima javni ali delovni prostor popolnoma zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten ni pomembno, iz kakšnega materiala so te stene in ali so postavljene trajno ali začasno, bistveno je le, da je njihova površina zaprta tako, da je onemogočeno zračenje prostora in se zaradi tega v prostoru zadržuje tobačni dim.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru ZSV 100/2012 z dne 21. 5. 2013 kršen prvi odstavek 16. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov.

Obrazložitev

A. 1. Zdravstveni i nšpektorat RS, Območna enota Koper (v nadaljevanju prekrškovni organ), je s plačilnim nalogom št. 7106-0064/2012 z dne 23. 3. 2012 pravno osebo S. d.o.o., spoznal za odgovorno storitve prekrška po 19. točki prvega odstavka 21. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (v nadaljevanju ZOUTI) in ji izrekel globo 2.000,00 EUR. S plačilnim nalogom št. 7106-0064/2012 z dne 23. 3. 2012 je prekrškovni organ zaradi storitve prekrška po drugem odstavku 21. člena v zvezi z 19. točko prvega odstavka 21. člena ZOUTI za odgovorno spoznal tudi njeno odgovorno osebo S. Š. in mu izrekel globo 400 EUR. Pravna in odgovorna oseba sta zoper plačilna naloga vložili zahtevi za sodno varstvo, ki jima je Okrajno sodišče v Kopru z uvodoma navedeno sodbo ugodilo in plačilna naloga spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper oba storilca na podlagi 5. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo. Stroške postopka je naložilo proračunu.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in skladno z drugim odstavkom 426. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovi, da je bil z uvodoma navedeno sodbo kršen zakon.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 poslana storilcema prekrškov, ki se o njej nista izjavila .

B. 4. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je dne 9. 2. 2012 pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa po uradni dolžnosti, z namenom preverjanja spoštovanja določb ZOUTI, opravila redni inšpekcijski pregled v Č. v Kopru, v katerem pravna oseba opravlja registrirano gostinsko dejavnost. Ob vstopu v gostinski lokal je bilo ugotovljeno, da ima lokal teraso pravokotne oblike z jekleno konstrukcijo in pomično streho, ki prekriva njeno celotno površino. Streha je bila v času inšpekcijskega pregleda do konca spuščena tako, da je bila celotna površina terase popolnoma pokrita. Streha se popolnoma stika s steno gostinskega lokala, stranice lokala pa se tesno stikajo druga z drugo. Ena pripadajoča stena lokala je daljša stranica terase in predstavlja stekleno steno lokala, kjer je tudi vhod v gostinski lokal. Druga pripadajoča, daljša stranica je sestavljena iz treh enakih delov nepropustnih PVC rolo premičnih sten. Dva od teh delov sta bila v času inšpekcijskega pregleda popolnoma zaprta (spuščena od strehe do tal). Tretja pripadajoča stena je desna krajša stranica, katere površina je bila popolnoma zaprta z nepropustno PVC rolo premično steno. Četrta pripadajoča stena, leva krajša stranica, pa je bila v času inšpekcijskega pregleda v celoti odprta. Na podlagi ugotovitve, da ima terasa lokala streho in popolnoma zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten, je pooblaščena uradna oseba teraso lokala skladno z definicijo zaprtega prostora iz prvega odstavka 16. člena ZOUTI štela za zaprt javni prostor, kjer je kajenje z zakonom prepovedano. Inšpektorica je zaznala, da ta prepoved v času inšpekcijskega pregleda ni bila spoštovana, saj so gostje na terasi lokala kadili, na njihovih mizah so se nahajali zavojčki cigaret, v pepelnikih pa so bili cigaretni ogorki. Ker pravna in njena odgovorna oseba nista zagotovili spoštovanja prepovedi kajenja v javnih ali delovnih prostorih, kot jima to nalaga četrti odstavek 19. člena ZOUTI, jima je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa zaradi storitve prekrška po 19. točki prvega odstavka 21. člena v zvezi z drugim odstavkom 21. člena ZOUTI izdala plačilna naloga. Zoper plačilna naloga sta pravna in odgovorna oseba vložili zahtevi za sodno varstvo, v katerih sta izrecno pritrdili ugotovitvam pooblaščene uradne osebe, da so na mizah na terasi lokala postavljeni pepelniki in da so gostje na terasi kadili, nasprotovali pa sta njeni ugotovitvi, da je imela terasa lokala v času inšpekcijskega pregleda več kot polovico površine pripadajočih sten zaprto s plastičnim materialom. Pojasnjujeta, da so rolo zavese iz plastičnega materiala in kot take zračno prepustne, kar pomeni, da se z njimi ne prepreči dovajanje mrzlega in toplega zraka, temveč služijo izključno kot zaščita pred pogledi, dežjem in soncem. Take rolo zavese niso ne stena in ne stranica, temveč so samo improvizirana zaščita. Okrajno sodišče v Kopru je ob reševanju zahtev za sodno varstvo pritrdilo stališčema vlagateljev, da terasa lokala ni zaprt javni prostor. Sodišče je po vpogledu v fotografije terase ocenilo, da gre za odprto teraso, saj PVC rolojev, četudi so to nepropustne PVC rolo premične stene, ni mogoče enačiti s stenami. Po stališču sodišča je stena nekaj povsem drugega, trdna in trajno postavljena ter prostor trajno loči od zunanjega okolja, medtem ko so tende ali roloji premični in se namestijo ali snamejo po potrebi. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da storilcema prekrška nista dokazana, saj iz opisa dejanskega stanja izhaja, da niso bili izpolnjeni vsi zakonski znaki prekrškov in je zato na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 (pravilno 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1) v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZP-1 postopek o prekršku ustavilo.

5. Kot izhaja iz zahteve za varstvo zakonitosti, se vrhovna državna tožilka s stališčem sodišča, da v obravnavanem primeru terase ni mogoče šteti za zaprt javni prostor v smislu prvega odstavka 16. člena ZOUTI, ne strinja in meni, da je potrebno pri razlagi definicije zaprtega prostora izhajati iz namena zakona. V zaprtih prostorih se zadržuje tobačni dim, ki škodljivo vpliva na zdravje ljudi, in je prav zaradi tega prepovedano kajenje v zaprtih javnih prostorih. Zato po mnenju vrhovne državne tožilke ni pomembno, ali gre za pomične stene in iz kakšnega materiala so stene, pomembno je le, da je prostor zaprt. Terasa lokala, ki ima raztegnjeno celotno pomično streho in zaprto več kot polovico površine plastičnih sten, po mnenju vložnice zahteve predstavlja zaprt javni prostor in je kajenje v njem prepovedano. Tako so v konkretnem primeru podani vsi zakonski znaki očitanih prekrškov, sodišče pa je s tem, ko je zavzelo drugačno stališče, da na opisan način zaprta terasa ni zaprt javni prostor, v korist storilcev prekrškov kršilo materialne določbe ZOUTI. Vrhovna državna tožilka še opozarja na nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče postopek o prekršku ustavilo, ker očitano dejanje nima vseh zakonskih znakov prekrška, torej iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, v izreku pa je zmotno navedlo, da je postopek ustavilo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, torej ker ni dokazano, da je postopek storil obdolženec.

6. Po določbi prvega odstavka 16. člena ZOUTI je prepovedano kajenje v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih. Za zaprt javni ali delovni prostor se šteje prostor, ki ima streho in popolnoma zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten. Stena je v splošnem pogovornem jeziku (Slovar slovenskega knjižnega jezika, v nadaljevanju SSKJ) opredeljena kot vsak od delov stavbe, ki omejuje prostore ob straneh, in je npr. lahko lesena, zidana, predelna, premična, španska. Po presoji Vrhovnega sodišča zato že iz jezikovne razlage citirane zakonske določbe izhaja, da je za definicijo stene zaprtega prostora bistveno le to, ali je stena zaprta ali ne, ni pa pomembno, iz kakšnega materiala je stena, in tudi ne, ali je postavljena trajno ali začasno. Takšno razlago, kot pravilno opozarja vložnica zahteve, pa povsem upravičuje tudi namenska razlaga citirane določbe. Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva(1) je cilj ZOUTI zagotoviti popolno zaščito zaposlenih iz vseh poklicnih skupin pred izpostavljenostjo za zdravje škodljivim vplivom tobačnega dima v delovnih prostorih, popolno zaščito vseh oseb pred izpostavljenostjo za zdravje škodljivim vplivom tobačnega dima v javnih prostorih, zmanjšati povpraševanje po tobačnih izdelkih, zmanjšati kajenje med mladimi in odraslimi ter povečati opuščanje kajenja. Zakonodajna prepoved kajenja v zaprtih javnih ali delovnih prostorih šteje za najpomembnejši ukrep za zaščito vseh oseb pred s tobačnim dimom onesnaženim zrakom in je prvenstveno namenjena zmanjševanju tveganja, ki ga za zdravje ljudi predstavlja pasivno kajenje. V prostoru, kjer kadijo kadilci, kadijo skupaj z njimi tudi vsi nekadilci, saj so, tako kot kadilci, primorani vdihavati s tobačnim dimom onesnažen zrak. Zakonodajalec je zato želel s popolno prepovedjo kajenja v zaprtih javnih in delovnih prostorih preprečiti oziroma zmanjšati škodljivost vpliva tobačnega dima iz okolja na zaposlene in druge osebe in s tem zagotoviti vsakomur pravico do čistega, za zdravje neoporečnega zraka v zaprtih prostorih. Pri tem je izhajal iz domneve, da je prostor, če ima odprto več kot polovico površine pripadajočih sten, dovolj zračen, da se v njem ne zadržuje tobačni dim, in da zato tudi v primeru, ko se v njem kadi, ljudje niso (prekomerno) izpostavljeni škodljivemu tobačnemu dimu. In obratno, v primeru, ko ima prostor streho in popolnoma zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten, je zakonodajalec vzpostavil domnevo, da zračenje v tem prostoru, če ljudje v njem kadijo, ni zadostno, da se v njem ne bi zadrževal tobačni dim, ki škodljivo vpliva na zdravje ljudi. Vrhovno sodišče zato sprejema stališče, da je razlaga določbe prvega odstavka 16. člena ZOUTI, ki jo je zavzelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da nepropustnih PVC rolo premičnih sten ni mogoče enačiti s stenami, ker je stena nekaj povsem drugega, trdna in trajno postavljena ter prostor trajno loči od zunanjega okolja, medtem ko so tende ali roloji premični ter se namestijo ali snamejo po potrebi, materialno pravno zmotna. Za ugotovitev, ali ima javni ali delovni prostor popolnoma zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten, po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno, iz kakšnega materiala so te stene in ali so postavljene trajno ali začasno, bistveno je le, da je njihova površina zaprta tako, da je onemogočeno zračenje prostora (torej da se s tobačnim dimom onesnažen zrak v prostoru zamenja s čistim zrakom od zunaj) in se zaradi tega v prostoru zadržuje tobačni dim. Drugačna razlaga citirane določbe, torej da je stena v smislu določbe prvega odstavka 16. člena ZOUTI samo takšna stena, ki je trdno in trajno postavljena ter prostor trajno loči od zunanjega okolja, bi pomenila obid namena zakonske ureditve, določbo pa bi zreducirala na tehnično klavzulo brez pravega smisla.

C.

7. Glede na navedeno in ugotovljeno dejansko stanje, da je bila v času inšpekcijskega pregleda celotna površina terase pokrita s streho, da je ena, daljša, stranica lokala predstavljala stekleno steno lokala, ostale tri stranice lokala pa so bile v več kot polovici njihove površine popolnoma zaprte s PVC rolo steno, ki je bila nepropustna in je torej preprečevala zračenje prostora, Vrhovno sodišče pritrjuje vložnici zahteve, da je potrebno v obravnavnem primeru teraso lokala šteti za zaprt javni prostor v smislu določbe prvega odstavka 16. člena ZOUTI. Z odločitvijo v izpodbijani pravnomočni sodbi, da terasa lokala ni zaprt javni prostor in da zato niso izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanih prekrškov po 19. točki prvega odstavka 21. člena ZOUTI in drugega odstavka 21. člena v zvezi z 19. točko prvega odstavka 21. člena ZOUTI, je zato sodišče v korist storilcev prekrškov kršilo določbo prvega odstavka 16. člena ZOUTI na način iz 1. točke 156. člena ZP-1. Ker je zahteva za varstvo, ki je utemeljena, vložena v škodo storilcev, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 uveljavljeno kršitev zakona le ugotovilo, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.

Op. št. (1): Poročevalec DZ, št. 30/07, str. 9.