Jedro

Priznana denarna socialna pomoč pomeni, da samski prosilec ali družina nima prihrankov oziroma premoženja, ki bi presegalo znesek iz petega odstavka 152. člena ZUJF, kar je treba upoštevati tudi v postopku za dodelitev BPP, razen če organ ugotovi, da je prišlo po izdaji odločbe o denarni socialni pomoči do spremembe v premoženjskem stanju.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1494/2013 z dne 18. 7. 2013 se v zavrnilnem delu odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo, izdano v postopku, ponovljenem na podlagi sodbe tega sodišča I U568/2013 z dne 23. 4. 2013, zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (BPP) z dne 20. 2. 2013 v pravdnem postopku zaradi določitve preživnine, in sicer za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. In II. stopnje ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, razen plačila sodnih taks.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnica za pridobitev BPP ne izpolnjuje finančnega cenzusa po določbah 11., 12. in 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s petim odstavkom 152. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF). Organ je ugotovil, da premoženje tožnice in njene družine (očeta in sestre) presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, saj je oče solastnik nepremičnine parc. št. 1535/2 k.o. ... Ker je tržna vrednost celotne nepremičnine po podatkih GURS 162.677,00 EUR, solastniški delež njenega očeta znaša 15.657,61 EUR, kar po omenjeni določbi ZUJF izključuje pravico do BPP. Občina ima na omenjenem deležu res predkupno pravico, kar pa ne omejuje razpolaganja z nepremičnino. Tudi dejstvo, da nepremičnine ni mogoče prodati, po ZBPP ni pravno relevantno, zato se to premoženje upošteva pri ugotavljanju premoženjskega cenzusa.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je za BPP zaprosila zaradi vložitve tožbe zoper mater zaradi uveljavljanja preživnine. Drži, da ima oče v lasti del zemljišča, ki ga skuša prodati, vendar glede na recesijo brez uspeha. Oče je prejemnik socialne pomoči in se trudi najti službo, kar pa glede na njegovo starost (58 let) ni lahko. Meni, da se očeta postavlja v nemogoč položaj, čeprav na razne načine poskuša prodati nepremičnino in ji zagotoviti pravno pomoč. Zato ne razume, kako naj „BPP predstavlja uresničevanje pravice do sodnega varstva, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati“.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po tretjem odstavku 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna BPP). Finančni položaj prosilca se ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke ter dohodke in prejemke njegove družine, ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom določeno drugače (prvi odstavek 12. člena). Po drugem odstavku istega člena se finančni položaj prosilca ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene dajatve (izredna BPP). ZBPP v 13. in naslednjih členih ureja način ugotavljanja izpolnjevanja finančnega položaja (dohodkov in premoženja), pri čemer v prvem odstavku 13. člena določa, kdaj je oseba upravičena do BPP. To bo tedaj, ko glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica že v postopku trdila, da je oče prejemnik socialne pomoči. Kot ugotavlja sodišče po vpogledu v predložene upravne spise, je tej izjavi z dne 1. 7. 2013 priložila tudi odločbo Centra za socialno delo Zagorje ob Savi z dne 9. 5. 2013. Iz nje izhaja, da je z njo dodeljena denarna socialna pomoč, do katere so upravičeni tožnica, njen oče in sestra za čas od 1. 5. 2013 do 31. 10. 2013. Upravni organ zatrjevanega dejstva o prejemanju denarne socialne pomoči ni ugotovil in se do njega ni opredelil, čeprav bi se moral. Glede na navedeni drugi odstavek 12. člena ZBPP gre za okoliščino, pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, ko bi lahko bila tožnici priznana izredna BPP.

Ureditev v omenjeni določbi 12. člena namreč predpostavlja, da je bilo že v postopku odločanja o denarni socialni pomoči ugotovljeno premoženjsko stanje, ki upravičuje dodelitev denarne socialne pomoči. To pa je tudi premoženjsko stanje, ki se upošteva v postopku odločanja o BPP, saj ZBPP v 14. členu pri ugotavljanju lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine napotuje na smiselno uporabo naštetih določb III. poglavja Zakona o socialnem varstvu (ZSV) o denarni socialni pomoči. Ker je to poglavje na podlagi 4. točke prvega odstavka 78. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) prenehalo veljati, se od uveljavitve tega zakona dalje (od 1. 1. 2012) pri ugotavljanju premoženja v postopku odločanja o BPP uporabljajo iste določbe kot v primeru odločanja o denarni socialni pomoči po ZSVarPre. Pri tem je treba upoštevati še peti odstavek 152. člena ZUJF, ki je bil podlaga za izpodbijano odločitev, po katerem se neglede na 27. člen ZSVarPre od uveljavitve tega zakona do 31. 12. 2014 denarna socialna pomoč ne dodeli družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po ZSVarPre, ki dosega ali presega 13.780,00 EUR. Povedano drugače: priznana denarna socialna pomoč pomeni, da samski prosilec ali družina nima prihrankov oziroma premoženja, ki bi presegalo znesek iz petega odstavka 152. člena ZUJF, kar je treba upoštevati tudi v postopku za dodelitev BPP, razen če organ ugotovi, da je prišlo po izdaji odločbe o denarni socialni pomoči do spremembe v premoženjskem stanju. Po stališču Vrhovnega sodišča, ki ga je potrdilo v sklepu X Ips 315/2011 z dne 28. 3. 2012, namreč drugi odstavek 12. člena ZBPP v vseh primerih ne more imeti absolutnega učinka.

Ker je bilo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, je bila storjena kršitev iz 2. točke prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo v zavrnilnem delu (torej razen priznane BPP za sodne takse) in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).