Jedro

Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 ni bil sprejet po predpisanem postopku, zato ga ni mogoče uporabiti.

Zaradi neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja ni mogoče izreči civilne kazni.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se III. točka izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 308,24 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“

III. Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 98,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je zaradi umika tožbe za znesek 622,46 EUR postopek v tem delu ustavljen (I. točka izreka). Zahtevek za plačilo 2.113,06 EUR z obrestmi je zavrnjen (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje (III. točka izreka).

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del in odločitev o stroških postopka (II. in III. točko izreka). Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pojasnjuje, da Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (v nadaljevanju Pravilnik 98) določa splošne pogoje za uporabo avtorskih del in splošno tarifo za uporabo avtorskih del. Citira njegov 11. člen, ki določa, da se vrednost točke usklajuje letno, vrednost pa se spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 %. To določilo označuje za mehanizem, ki je bil namenjen ohranjanju vrednosti tarife. Pravilnik je odobril Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju URSIL) in sicer normativni del in tarifno prilogo, ki tvorita celoto. Od sprejema Pravilnika 98 dne 19. 3. 1998 do konca novembra 2006 je bila inflacija že tolikšna, da bi bilo na osnovi 11. člena potrebno vrednosti iz tarifne priloge zaradi revalorizacije pomnožiti s faktorjem 1,587. Obračunavanje skladno s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (v nadaljevanju Pravilnik 06) označuje za pravilno. Iz besedila pravilnika izhaja, da preračunava tarifo v EUR in da gre za uskladitev z indeksom cen (zapis na koncu tarifne priloge). Tarifa torej sploh ni bila spremenjena. Podlaga za uskladitev z indeksom rasti cen je 11. člen Pravilnika 98. Zapis revaloriziranih zneskov je bil potreben, ker bi bili sicer objavljeni podatki v nasprotju s tarifo. Sicer pa objava revaloriziranih zneskov glede na 11. člen Pravilnika 98 sploh ni bila potrebna. Gre za podobno situacijo kot pri določitvi EURIBOR-ja. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na pogoje za sklepanje skupnih sporazumov in spremenjen postopek sprejemanja tarif, ker pri objavi v Uradnem listu št. 138/2006 ni šlo za spremembo tarife. Ker je sodišče štelo, da je javna objava pomenila spremembo Pravilnika 98, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je nepravilno upoštevalo tarifo iz Pravilnika 98, saj je ni upoštevalo v celoti tako kot se glasi, pač pa je 11. člen selektivno, v nasprotju s sodno prakso (odločba I Cp 4292/2009) izpustilo. Pravilnik 98 je dobil status skupnega sporazuma na podlagi ZASP iz leta 2004 in bi o njem odločal Svet za avtorsko pravo, če bi bil sporen. O veljavnosti Pravilnika 98 se je Ustavno sodišče že izreklo z odločbo U-I-149/89, Pravilnik 06 pa vsebuje zgolj revalorizacijo tarife od marca 1998 do novembra 2006. 11. člen Pravilnika 98 določa pravico, ne pa obveznost, da se vrednost usklajuje letno. Nobene ovire ni, da bi se usklajevala na več kot eno leto. Ker je že v 11. členu določena pravica do valorizacije tarifnih vrednosti, je nepomembno ugotavljanje sodišča glede neveljavnosti Pravilnika 06. Revalorizacija pa pomeni ohranjanje realne vrednosti avtorskega nadomestila. Sklicuje se na sodbo I Cp 2471/2010 z dne 3.11.2010 in povzema njeno vsebino. Glede na novejšo sodno prakso ima celoten Pravilnik 98 moč skupnega sporazuma, upoštevaje tudi njegov 11. člen. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do nadomestila v višini, kot je določena v veljavnem Pravilniku 98, brez revalorizacije, označuje za nepravilno. Graja tudi odločitev glede civilne kazni. Sklicuje se na sklep II Cp 65/2012 in navaja, da uporaba avtorskega dela brez predhodnega dovoljenja (sklenite pogodbe s tožečo stranko) predstavlja kršitev izključnih pravic. Opozarja tudi na kršitev, storjeno s tem, da tožena stranka tožeči ni posredovala podatka o bruto honorarju in tako onemogočila obračun. Opozarja na alternativno predpisano metodo obračuna, pri čemer alternativna izbira ni prepuščena uporabniku, ampak tožeči stranki. Opozarja, da je bila prisiljena obračun napraviti po drugi osnovi, za razliko pa je prikrajšana. Trdi, da tožena stranka zavestno in namerno ni izpolnila svoje edicijske dolžnosti. Opozarja, da se tožena stranka ukvarja z organizacijo prireditev in da je enostransko in neutemeljeno preklicala pogodbo. Zatrjuje odstop od sodne prakse in se sklicuje na odločbe I Cp 787/2011, I Cp 1572/2011, II Cp 5215/2007 in I Cp 1472/2011. Posledično tudi stroškovni del odločitve označuje za nepravilen.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Sklicuje se na sodno prakso, ki je glede uporabe tarife drugačna, kot je navedena v pritožbi. Trdi, da je pogodbo enostransko odpovedala tožeča stranka in da je do enakega zapleta prišlo tudi s C. d.. Meni, da nima dolžnosti posredovanja podatka o bruto honorarjih izvajalcev. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper stroškovni del odločitve. Meni, da bi morala dobiti povrnjene stroške postopka, ker je tožeča stranka z zahtevkom propadla. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo upoštevan uspeh strank v postopku.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja na toženčevo plačilo v teku postopka. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

O pritožbi tožeče stranke

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče soglaša, da je bil Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998 ; v nadaljevanju Pravilnik 98) pravno veljavno sprejet in objavljen ter tarifa odobrena s strani Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino. Pravilno je tudi prvostopenjsko stališče, da od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 43/2004; v nadaljevanju ZASP-B) tožeča stranka ne more več sama določati tarife za uporabo avtorskih del, ampak je zavezana k sporazumevanju z uporabniki in je tarifa prvenstveno rezultat sporazuma, doseženega z reprezentativnimi združenji uporabnikov. ZASP-B je v četrtem odstavku 26. čl. določil, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi. Z upoštevanjem tarife iz Pravilnika 98, veljavne na dan uveljavitve ZASP-B, je torej materialno pravo pravilno uporabljeno. Ta tarifa je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni. ZASP-B je dal moč skupnega sporazuma zgolj tarifi (v ožjem pomenu besede), ne pa tudi normativnemu delu Pravilnika 98, zato valorizacija na podlagi 11. čl. Pravilnika 98 ne pride v poštev. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011. Odločbi višjega sodišča, na kateri se pritožnik sklicuje, sta bili izdani pred odločbo Vrhovnega sodišča in odstopata od sodne prakse, ki je od izdaje vrhovne določbe dalje usklajena.

9. Skladno s 3. odst. 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) lahko upravičenec v primeru, če je bila materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200 %, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (4. odst. 168. člen ZASP). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da pogojev za izrek civilne kazni ni. Dne 4.7.2007 izvedene prireditve je tožena stranka prijavila dne 23.5.2007, torej več kot 8 dni pred izvedbo oz. uporabo avtorskih del. S to prijavo je zadostila svoji obveznosti pridobitve soglasja za javno priobčitev varovanih del, saj tožeča stranka na prijavo ni odgovorila, in torej njihovi uporabi glasbenih del ni nasprotovala (1. odstavek 159. čl. ZASP in 4. čl. Pravilnika 98). Zaradi neplačila ali prepoznega plačila avtorskega honorarja civilne kazni ni mogoče izreči, ker je civilna kazen po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ki kot sankcija zaradi neizpolnitve denarnih obveznosti ne pride v poštev (3. odstavek 247. čl. Obligacijskega zakonika).

10. Posredovanje podatkov o izvajalcem plačanih honorarjih je toženec zavračal s sklicevanjem na neobstoj zakonske podlage za posredovanje teh podatkov in na poslovno skrivnost. Ocenjeval je, da je posredoval dovolj podatkov za izračun nadomestila, pri čemer je bilo sporno, na podlagi katerega od pravilnikov (Pravilnika 98 ali Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del – Ur. l. RS 138/2006) je toženec sploh dolžan posredovati podatke. Že zgolj ta negotovost glede veljavnosti pravilnika, na osnovi katerega je tožeča stranka nadomestilo upravičena uveljavljati in tožena posredovati podatke, je pomemben razlog, da toženi stranki hude malomarnosti pri posredovanju osnove za obračun avtorskega honorarja ni mogoče očitati. Razen tega toženčevo stališče, da iz ZASP ne izhaja obveznost posredovanja tovrstnih podatkov, ni nerazumno. ZASP opredeljuje uporabnikovo dolžnost obveščanja, vendar v tem okviru ne določa dolžnosti posredovanja kakršnihkoli finančnih podatkov (1. odstavek 159. čl.). V 82. čl., s katerim tožnik utemeljuje zahtevo po predložitvi spornih podatkov, ZASP govori o pravici do vpogleda v evidence z namenom ugotovitve, kakšen dohodek je bil z uporabo avtorskih del ustvarjen. Na podlagi te določbe ni mogoče enoznačno sklepati, da ima tožnik pravico zahtevati podatek o honorarjih izvajalcev. Avtorski honorarji za uporabnika predstavljajo strošek (izdatek) in ne dohodka. Razen tega si je toženec prizadeval za sklenitev nove pogodbe o neizključnem prenosu pravic (pisna korespondenca strank) in ni nasprotoval obveznosti plačila nadomestila kot taki. Toženec ni zamolčal niti zanikal uporabe avtorskih del. Vsa ta dejstva ne omogočajo zaključka, da je toženčeva odklonitev posredovanja podatkov o izplačanih avtorskih honorarjih namerno ali iz hude malomarnosti storjena kršitev avtorske pravice. To pa pomeni, da pogojev za izrek civilne kazni ni. Zakonodajalec namreč izrek civilne kazni predvideva zgolj za namerno storjeno kršitev avtorske pravice ali kršitev iz hude malomarnosti; do s tako stopnjo krivde izvršenih kršitev avtorske pravice pa ni prišlo. Ker ta ugotovitev zadošča za odločitev, pritožbeno sodišče ne preizkuša prvostopenjskega razlage Pravilnika 98 oz. v njem vsebovane 1. točke tarife o osnovah za obračun avtorskega honorarja.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena.

O pritožbi tožene stranke

12. Pritožba je utemeljena.

13. Tožeča stranka z zahtevkom ni uspela. Kljub temu je njen uspeh v postopku mogoče oceniti kot delen, saj je tožena stranka v teku postopka iztoževano terjatev plačala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da jo je tožeča stranka utemeljeno uveljavlja v višini 581,13 EUR, s preostalim delom zahtevka, ki ga je uveljavljala v višini 2.735,52 EUR, pa ni bila uspešna. Upoštevajoč gornje podatke je uspeh tožeče stranke mogoče oceniti kot 21 % uspeh, uspeh tožene stranke pa kot 79 % uspeh.

14. Tožeči stranki so v postopku nastali sledeči potrebni pravdni stroški: nagrada za postopek 159,90 EUR, nagrada za narok 147,60 EUR, pavšalni poštni in telekomunikacijski stroški 20 EUR, potni stroški 26,24 EUR, DDV 70,80 EUR, sodna taksa 180,00 EUR, skupaj 604,54. Glede na uspeh v postopku je upravičena do povrnitve 127,05 EUR stroškov. Toženi stranki so nastali sledeči potrebni pravdni stroški: nagrada za postopek 159,90 EUR, nagrada za narok 147,60 EUR, pavšalni poštni in telekomunikacijski stroški 20 EUR, potni stroški 131,90 EUR, DDV 91,80 EUR, skupaj 551,20. Glede na uspeh v postopku je upravičena do povrnitve 435,29 EUR stroškov. Stroški fotokopiranja in tiskanja dokumentov niso priznani, ker iz priglasitve ni razvidno za kopije katerih dokumentov gre. Po pobotu je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 308,24 EUR pravdnih stroškov.

O stroških pritožbenega postopka.

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na njeno pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka s pritožbo tožeče stranke (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

16. Tožena stranka, ki se je pritožila samo zoper stransko terjatev, je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v sledeči višini: postopek s pritožbo 48,00 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 Odvetniške tarife 9,60 EUR, DDV 11,60 EUR, sodna taksa 28,80 EUR, skupaj 98,00 EUR.