Jedro

Pravna podlaga za vračilo neupravičenih izplačil iz naslova preveč izplačane plače je določba prvega odstavka 190. člena OZ. V skladu s to določbo je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Toženec je bil brez pravnega temelja na škodo tožeče stranke obogaten za znesek neutemeljeno izplačane plače (toženec je prejel plačo za delo v tujini, kljub temu, da se je iz tujine že vrnil), zato je bil ta znesek tožeči stranki dolžan vrniti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v odločitvi o stroških postopka (del I. točke izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 100,63 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 13,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 938,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2009 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 161,22 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Kar tožnik zahteva več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil toženec seznanjen, da mu po vrnitvi iz tujine ne pripada več plača, kot je bila določena z odločbo o plačilu in posledično sprejelo zaključek, da ni mogoče govoriti, da naj bi tožeča stranka plačala tožencu nekaj, kar je vedela, da ni dolžna plačati, zato ni sledilo ugovoru toženca, ki se je skliceval na določbo 191. člena OZ. Ravnanje tožeče stranke je bilo po prepričanju toženca zavestno, tožeča stranka je že vsaj mesec dni pred dejanskim datumom vrnitve toženca z misije točno vedela, da se bo predčasno 22. 8. 2012 vrnil. Do tega dejstva, ki je bilo pravočasno zatrjevano, se sodišče prve stopnje ne opredeli (bistvena kršitev določb pravdnega postopka), niti ga ne upošteva pri pravni presoji dejanskega stanja. Navaja, da je tožeča stranka že konec julija 2012 vedela, da se toženec z misije vrača predčasno, z dnem 22. 8. 2012. Kljub temu mu je za mesec avgust 2012 izplačala devizno plačo v celoti. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni mogla pravočasno obračunati plače. Toženec ni vedel, da prejeta plača ne bi bila pravilna, denar je porabil, šele kasneje je izvedel, da je prejel več kot mu pripada, nihče pa ga ni obvestil, da bo potrebno denar vrniti nazaj. Poudarja, da je podlaga za uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve obogatitev na škodo drugega brez pravnega temelja. Toženec je prejemal plačo na podlagi odločb tožeče stranke in so predstavljale podlago za obračun in izplačilo plače toženca, pravni temelj tudi kasneje ni odpadel, zato niso podani pogoji za vračilo. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo dejstvo, da je toženec na naroku 17. 4. 2014 ugovarjal višini tožbenega zahtevka. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka. Tožeča stranka je uspela v višini 83 %, toženec pa 17 %, zato ni mogoče govoriti, da gre za neuspeh tožeče stranke le v sorazmerno majhnem delu, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati le priglašene stroške v 83 %, tožencu pa v 17 %. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in le deloma zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o stroških postopka.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo zneska 1.127,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 189,17 EUR od 11. 9. 2010 dalje ter od zneska 938,82 EUR od 9. 11. 2008 do plačila.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in sicer za znesek 938,82 EUR. Ugotovilo je, da je toženec v mesecu septembru 2008 prejel plačo za delo v tujini, kljub temu, da se je iz tujine vrnil že 22. 8. 2008 (namesto z dnem 31. 8. 2008), zato ni bil po 22. 8. 2008 več upravičen do plače, ki jo je prejemal za delo v tujini. Sledilo je ugovoru toženca glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti in ugodilo obrestnemu delu za čas treh let pred vložitvijo tožbe.

Pravna podlaga za vračilo neupravičenih izplačil iz naslova preveč izplačane plače je določba prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list, RS št. 83/2001 in naslednji). V skladu s to določbo je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Toženec je bil brez pravnega temelja na škodo tožeče stranke obogaten za znesek neutemeljeno izplačane plače v višini 938,82 EUR, zato je bil ta znesek tožeči stranki dolžan vrniti. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je toženec v spornem obdobju prejemal plačo na podlagi odločb tožeče stranke ter zato ni bil obogaten za vtoževani znesek. Toženec, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je prejemal plačo za delo v tujini na podlagi odločbe (priloga A15) za čas dela v tujini, ki je trajalo do 22. 8. 2008. Ker je bil z Ukazom (priloga A2) datum vrnitve (31. 8. 2008) nadomeščen z datumom 22. 8. 2008, toženec po 22. 8. 2008 ni bil več upravičen do plače za delo v tujini. Pravni temelj za plačilo plače v višini, ki je veljala za delo v tujini, je torej z vrnitvijo v Slovenijo odpadel. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožeča stranka pravočasno vedela, da se toženec vrača z misije predčasno, pa mu je devizno plačo izplačala za avgust 2008 v celoti. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne more že zaradi obsega in števila obračunov čakati na relevantne podatke do konca meseca, ker potem ne bi prišlo do pravočasnega obračuna izplačila plač. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožeča stranka ni specificirala tožbenega zahtevka. Iz obračunskega lista za mesec september 2008 je razviden poračun preveč izplačane devizne plače, v čem naj bi bil poračun napačen pa pritožba ne uveljavlja.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato ponovno odmerilo stroške postopka po načelu uspeha ob upoštevanju določb 154. in 155. člena ZPP ter Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS, št. 67/2008 in naslednji).Tožeča stranka je v tem sporu uspela v deležu 83 %, toženec pa 17 %. Sorazmerni del stroškov tožeče stranke glede na uspeh znaša 133,81 EUR, sorazmerni del stroškov toženca glede na uspeh pa znaša 33,18 EUR (stroški toženca znašajo: nagrada za postopek po tar. št. 3100 72,80 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 67,20 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR in DDV - tar. št. 6007 35,20 EUR, skupaj 195,20 EUR). Po pobotu tako odmerjenih stroškov je tožeča stranka upravičena do povrnitve 100,63 EUR stroškov.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno delno ugodilo pritožbi toženca ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 100,63 EUR. V preostalem izpodbijanem delu je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154. in 165. člena ZPP. Toženec je delno uspel s pritožbo (5 %), zato mu mora tožeča stranka povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov v znesku 13,59 EUR.