Jedro

Neprava stvarna služnost se vedno ustanovi v korist določene osebe in ne v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine.

Res je sicer, da izvrševanje stvarne služnosti, saj ni ustanovljena le v korist določene osebe, ni omejeno le na lastnika gospodujočega zemljišča, vendar pa njeno izvrševanje omejujejo potrebe tega zemljišča. Hoja in vožnja preko služeče nepremičnine, ki se izvaja (čeprav s prehodom preko gospodujoče nepremičnine) zaradi potreb drugih nepremičnin, je, če zanjo ni izkazana ustrezna (druga) pravna podlaga, nedopustna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki II izreka glede - odločitve o zahtevku, da sta toženi stranki dolžni opustiti poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na nepremičnini parc. št. 1111/10, k. o. X, s hojo in vožnjo z vsemi prevoznimi sredstvi preko dvorišča na tej parceli v korist parcel 2222, 3333/5 in 4444/2, vse k. o. X; - odločitve o zahtevku, da se toženima strankama tudi v bodoče prepoveduje vznemirjanje tožeče stranke v izvrševanju njene lastninske pravice na nepremičnini 1111/10, k. o. X, s hojo in vožnjo z vsemi prevoznimi sredstvi preko dvorišča na tej parceli v korist njunih parcel 2222, 3333/5 in 4444/2, vse k. o. X; in točki III izreka (stroškovna odločitev) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka), s sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na nepremičnini 1111/10, k. o. X, še posebej pa hojo in vožnjo z vsemi prevoznimi sredstvi preko dvorišča na tej parceli v korist parcel 2222, 3333/5 in 4444/2, vse k. o. X, ter zahtevek na prepoved kakršnegakoli bodočega protipravnega vznemirjanja na nepremičnini 1111/10, k. o. X, še posebej s hojo in vožnjo z vsemi prevoznimi sredstvi preko dvorišča na tej parceli v korist parcel 2222, 3333/5 in 4444/2, vse k. o. X (točka II izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti tožencema 708,51 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka III izreka).

2. Pritožbo vlaga tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške.

Navaja, da je bila s pogodbo 29. 7. 1887 služnost ustanovljena zgolj v korist parcele 5555, k. o. X, ne pa tudi v korist parcel 2222, 3333/5 in 4444/2, vse k. o. X, zato vsakokratni lastniki teh parcel nimajo nobene pravice hoje oziroma voženj preko parcele 1111/10, k. o. X. S sodno poravnavo je bila ustanovljena služnost dejansko le dodatno omejena. Toženca nista izkazala pravnega naslova, na podlagi katerega bi bila ustanovljena služnost tudi v korist teh parcel, kar pomeni, da vožnje in hojo preko parcele tožnika izvajata brez pravne podlage in tožnika s tem protipravno vznemirjata.

Stališče sodišča, da bi z ugoditvijo zahtevku tožencema prepovedalo izvajati s poravnavo I P 2963/2010 sporazumno določeno pravico služnosti, je zmotno. Iz poravnave izhaja, da se služnost ustanavlja le v korist parcele 5555, k. o. X in nadomešča služnost, ki je bila do sklenitve poravnave vpisana v zemljiški knjigi. Stališče sodišča, da ima sedaj po parceli tožnika pravico voziti vsako vozilo, ki se slučajno pripelje s parcele 5555, je nevzdržno in pomeni nedovoljeno širitev obsega ustanovljene služnosti. To bi pomenilo, da preko parcele tožnika lahko vozijo vsa vozila, ki bi po obstoječi javni poti 6666/1 pripeljala do parcele 5555. Napačno je tudi stališče, da lahko lastnik nepremičnine, v korist katere je služnost ustanovljena, služečo nepremičnino uporablja tudi za namene in v korist uživanja drugih njemu lastnih parcel. Stvarna služnost je povezana s posestjo zemljišča in se izvršuje le v korist točno določenega zemljišča. V konkretnem primeru se služnost v korist parcele 5555 izvršuje pretežno z osebnimi vozili, medtem ko se vožnje v korist ostalih parcel izvršujejo s kmetijskimi vozili in stroji ter tovornimi vozili. Precej večji pa je tudi obseg voženj.

Zmotno je stališče, da postavljeni zahtevek tožencema prepoveduje vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika. Služnosti vožnje in hoje v obsegu, kot je bila dogovorjena s poravnavo, torej v korist parcele 5555, k. o. X, tožnik ne nasprotuje. Ima pa pravico zahtevati prepoved posegov, ki presegajo vsebino določene služnosti.

Iz razlogov izpodbijane sodbe bi lahko izhajalo, da sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za nepravo stvarno služnost. Takšno stališče je zgrešeno, saj se neprava stvarna služnost ustanovi v korist točno določene osebe. Konkretna služnost pa je bila ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika določene nepremičnine.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je odločitev sodišča pravilna, pritožba pa neutemeljena. Predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi, če bi zahtevku tožnika (v celoti) ugodilo, s tem tožencema prepovedalo tudi izvajanje služnosti, katere obseg je bil dogovorjen s sodno poravnavo I P 2963/2010 v breme parcele 1111/10, k. o. X in v korist vsakokratnega lastnika parcele 5555, k. o. X.(1) Tožnik namreč zahteva, da toženca opustita vsakršno poseganje v njegovo nepremičnino, torej ne le hojo in vožnje, ki se izvajajo v korist parcel 2222, 3333/5 in 4444/2, vse k. o. X. Enako velja tudi glede prepovednega dela zahtevka: tožnika zahtevata, da se tožencema v bodoče prepove kakršnokoli protipravno vznemirjanje tožnika v izvrševanju njegove lastninske pravice na sporni nepremičnini in ne le hojo in vožnje, ki se izvajajo v korist treh v zahtevku navedenih parcel. To pa seveda ni razlog, da bi sodišče prve stopnje (s tem argumentom) lahko zavrnilo celoten zahtevek. Vedno namreč lahko tožniku prisodi manj kot je zahteval, saj s tem ne krši pravila o sojenju v mejah zahtevka (2. člen ZPP).

Ker hoja in vožnje po tožnikovi nepremičnini (to je parceli 1111/10, k. o. X), ki jih toženca izvajata v okviru obstoječe služnosti, niso protipravne, tožnik nima podlage, da bi od tožencev zahteval, da jih opustita ter jima tudi v bodoče prepovedal njihovo izvajanje. Zahtevek je v tem delu torej neutemeljen, odločitev sodišča prve stopnje, ki ga je zavrnilo, pa pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je kot odločilno za zavrnitev zahtevka štelo tudi dejstvo, da je bila služnost v breme tožnikove nepremičnine dogovorjena v korist vsakokratnega lastnika parcele 5555, k. o. X, pri čemer je, kot je mogoče razumeti razloge, zaključilo, da je bila s tem služnost dogovorjena v korist določene osebe in ne (le) v korist zemljišča. To bi lahko kazalo na to, da je sodišče v poravnavi dogovorjeno služnost ocenilo za nepravo stvarno služnost,(2) torej služnost v korist prvega toženca kot lastnika parcele 5555, k. o. X. Čeprav tega ni izrecno zapisalo, je očitno menilo, da zato hoja in vožnje, ki jih prvi toženec izvaja preko tožnikove nepremičnine, tudi če jih izvaja v korist parcel 2222, 3333/5 in 4444/2, vse k. o. X, ne morejo biti nedopustne.

7. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je stališče o nepravi stvarni služnosti materialnopravno zgrešeno, saj se ta vedno ustanovi v korist določene osebe. V konkretnem primeru pa služnost ni bila dogovorjena v korist določene osebe, to je prvega toženca (ali koga drugega), ampak v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 5555, k. o. X. Dogovorjena je bila torej prava stvarna služnost. Ta pa vsakokratnemu lastniku gospodujoče nepremičnine ne daje podlage, da bi dogovorjeno služnost izvajal tudi v korist drugih svojih nepremičnin. Stvarna služnost je namreč pravica (vsakokratnega) lastnika gospodujoče nepremičnine, da za njene potrebe izvaja določena dejanja na tuji nepremičnini ali zahteva od lastnika služeče nepremičnine, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico na njej izvrševati (prvi odstavek 213. člena SPZ). Za stvarno služnost je torej značilno, da služeča nepremičnina služi drugi nepremičnini, ki jo imenujemo gospodujoča nepremičnina. Res je sicer, da stvarna služnost učinkuje v korist vsakokratnega lastnika ene nepremičnine proti vsakokratnemu lastniku druge nepremičnine, kar pa ne spreminja njenega bistva – da je vezana na konkretno nepremičnino in njene potrebe.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo tudi na dejstvo, da s parcel 2222, 3333/5 in 4444/2, vse k. o. X, ni možen neposreden dostop na tožnikovo nepremičnino, ampak je to mogoče le preko parcele 5555, k. o. X, v korist katere pa obstaja služnost hoje in voženj v obsegu dogovorjenim s poravnavo. Menilo je torej, da je hoja in vožnja, ki se sicer izvede preko tožnikove nepremičnine v korist parcel 2222, 3333/5 in 4444/2, vse k. o. X, dopustna zato, ker pešec ali vozilo ob tem preči tudi parcelo 5555 iste k. o., v korist katere pa je hoja in vožnja preko tožnikove nepremičnine v določenem obsegu dopustna. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je (tudi) takšno stališče materialnopravno zmotno in dejansko pomeni nedopustno širjenje obsega dogovorjene služnosti. Res je sicer, da izvrševanje stvarne služnosti, saj ni ustanovljena le v korist določene osebe, ni omejeno le na lastnika gospodujočega zemljišča,(3) vendar pa njeno izvrševanje omejujejo potrebe tega zemljišča. Povedano drugače: hoja in vožnje preko tožnikove nepremičnine, ki se izvajajo (čeprav s prehodom preko gospodujoče nepremičnine) zaradi potreb drugih nepremičnin (to je parcel 2222, 3333/5 in 4444/2, vse k. o. X), so, če zanje ni izkazana ustrezna (druga)pravna podlaga, nedopustne.

9. Toženca sta v zvezi s tem v teku postopka zatrjevala, da služnost hoje in voženj preko tožnikove nepremičnine obstoji tudi v korist parcel 2222, 3333/5 in 4444/2, vse k. o. X, saj je bila priposestvovana, vendar pa se sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje s tem ni ukvarjalo. Dejansko stanje je zato v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

10. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi v delu, ki se nanaša na zahtevek, da sta toženca dolžna opustiti poseganje v lastninsko pravico tožnika na parceli 1111/10, k. o. X, s hojo in vožnjo z vsemi prevoznimi sredstvi v korist parcel 2222, 3333/5 in 4444/2, vse k. o. X, ter na zahtevek, s katerim se jima tudi v bodoče prepoveduje vznemirjanje lastninske pravice tožnika s hojo in vožnjo z vsemi prevoznimi sredstvi v korist že navedenih parcel, ugodilo in sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu(4) sodbo potrdilo.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je bila v breme tožnikove parcele 1111/10, k. o. X, in v korist parcel 2222, 3333/5 in 4444/2, vse k. o. X, res priposestvovana služnost hoje in voženj kot to trdita toženca, nato pa o preostalem delu obeh zahtevkov, ob upoštevanju predhodno predstavljenih materialnopravnih stališč, ponovno odločiti.

12. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj je ta odvisna od končnega uspeha strank v postopku (točka III izreka).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana končni odločbi (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Po tej poravnavi je bila v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 5555, k. o. X, in v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 1111/10, k. o. X, namesto obstoječe služnosti, kot je bila vpisana v zemljiški knjigi, dovoljena vknjižba stvarne služnost v obsegu hoje po služeči nepremičnini parc. št. 1111/10, k. o. X, v obe smeri, v obsegu voženj s tovornimi vozili v obe smeri ter voženj z osebnimi vozili, ki s parc. št. 5555, k. o. X, vozijo v smeri s te parcele po služnostni poti in naprej v smeri proti Ljubljani.

Op. št. (2): Služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, se lahko ustanovi tudi v korist določene osebe (226. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ).

Op. št. (3): Če vsebina služnosti to dopušča, jo lahko izvršuje vsak, ki uporablja gospodujočo nepremičnino. Služnost poti do gospodujoče nepremičnine bo tako lahko uporabil vsak, ki želi priti do te nepremičnine.

Op. št. (4): Gre za del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka v zvezi s hojo in vožnjo, ki jo toženca izvajata v okviru obstoječe služnosti (glej drugi odstavek točke 5). Da bi toženca v tožnikovo lastninsko pravico na parceli 1111/10, k. o. X, razen s hojo in vožnjo v korist parcel 2222, 3333/5 in 4444/2, vse k. o. X, posegali še na kakšen drug način, tožnik ni trdil.