Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti tožene stranke, da namesto neustreznega dokaza predlagajo drug ustrezen dokaz - to je postavitev izvedenca, ki bi izračunal višino primerne uporabnine. Kasnejše predlaganje spornega dokaza je posledica (tudi) procesne pasivnosti prvostopnega sodišča, torej pravdne dinamike, ki ne more biti v škodo toženih strank. Zato je v spornem primeru bilo treba v korist toženih strank uporabiti določbo 2. odst. 286. člena ZPP, po katerem lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Izkazani so torej opravičljivi razlogi za kasneje predlagan dokaz z izvedencem.

Posledice pobotanja učinkujejo za nazaj, ko so se stekli pogoji za pobotanje. Ali drugače povedano: terjatvi si stopita nasproti in prenehata do višine nižje na dan zapadlosti kasnejše terjatve, kar pomeni, da tedaj nehajo teči zamudne obresti prej zapadle terjatve, zamudne obresti od kasneje zapadle terjatve pa niti ne začnejo teči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 270,94 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve toženih strank do tožeče stranke v višini 2.454,06 EUR. Nadalje je odločilo, da se terjatev tožeče stranke do toženih strank, ki je ugotovljena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. štev. VI P 115/92 z dne 26.1.2006 (4. točka izreka), v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. štev. I Cp 2659/2007 z dne 6.2.2008, pobota s terjatvijo tožene stranke v 1. točki izreka te sodbe in sicer na dan 2.11.1992 in se zaradi pobotanja tožbeni zahtevek zavrne.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da razveljavi sodbo ter vrne zadevo v nov postopek in odločanje sodišču prve stopnje. Terja tudi povrnitev pravdnih stroškov v celoti, tako prvostopnih kot tudi pritožbenih. Najprej ponavlja oziroma obširno povzema dosedanji potek postopka in odločitev sodišč. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka poudarja, da je 286. člen ZPP jasen. Tožena stranka pa je v novem sojenju, to je po prvem naroku predlagala dokaz z izvedencem, pri čemer ni pojasnila, zakaj tega dokaza brez svoje krivde ni navedla že prej. Pritožbeno sodišče pa priznava, da je za ugotavljanje uporabnine v skladu z veljavno sodno prakso potreben dokaz z izvedencem gradbene stroke. Glede zmotne uporabe materialnega prava izpostavlja izjavo tožnikovega pooblaščenca na naroku dne 11.5.1994, da so tožene stranke pooblastile tožnika za opravljanje adaptacijskih del dne 16.4.1990, to pooblastilo je že v spisu, O. L. C. pa je z odločbo z dne 9.8.1990 dovolila zaprošena dela. Tožnik tako ni delal samovoljno. Glede zahtevka za plačilo uporabnine je ta neupravičen, saj so tožene stranke v najemni pogodbi dovolile uporabo prostora brez najemnine, dokler ne bo lokal adaptiran...“. Pri tem opozarja na prakso Vrhovnega sodišča v zadevah uporabnine: II Ips 508/2006 in II Ips 210/94, iz katerih izhaja, da mora biti konkretno in realno izkazano prikrajšanje. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem da od drugega lastnika ni zahteval dopustitve uporabe, pa ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Tožene stranke pa niso zahtevale uporabe stvari, pač pa so tožniku dovolile uporabo stvari brez plačila najemnine. Tako obstoji privolitev prikrajšanca v prikrajšanje in niso podani pogoji za utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine oz. najemnine, s čemer je pobotni ugovor neutemeljen. Sodišče bi tudi moralo izračunati vrednost terjatve tožeče stranke do tožene stranke na dan odločanja (28.5.200), seveda skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je tožeča stranka napravila izračun glavnice in obresti: glavnica do 6.2.2008 znaša 19.001.930,47 SIT. Če se od glavnice odšteje 4.000.032,00 SIT še vedno obstoji glavnica 15.001.898,47 SIT oziroma 62.601,81 EUR na dan 6.2.2008, za toliko pa je sodišče oškodovalo tožnika.

Tožene stranke so na tožnikovo pritožbo odgovorile in predlagajo njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Dokaz z izvedencem zaradi ugotavljanja višine primerne uporabnine za uporabo spornih poslovnih prostorov v konkretnem primeru ni podvržen prekluziji iz 286. člena ZPP. Tožene stranke so se namreč sklicevale na najemno pogodbo oziroma v njej določeno najemnino, kot podlago za svoj zahtevek že v odgovoru na tožbo in predlagale dokaz z vpogledom v najemno pogodbo. Res je za ugotavljanje uporabnine kot instituta, ki pride v poštev, ko gre za uporabo prostorov brez pravne podlage oziroma – kot v spornem primeru, ko je bila najemna pogodba med postopkom pravnomočno razglašena za neveljavno - na podlagi kasneje odpadle podlage, ki učinkuje za nazaj, v skladu z ustaljeno sodno prakso potreben dokaz z izvedencem gradbene stroke oziroma finančne stroke. Vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP, ki terja od sodnika tudi skrb za ustrezno ponudbo in dopolnitev dokazil) opozoriti tožene stranke, da namesto neustreznega dokaza predlagajo drug ustrezen dokaz - to je postavitev izvedenca, ki bi izračunal višino primerne uporabnine (ki pa je načeloma - če je na primer strokovna ocena izvedenca oziroma pridobljeno podatki o povprečnih oziroma primernih najemninah tako pokažejo - lahko tudi takšna, kakršna je dogovorjena najemnina). Ob tem tudi ni pomembno, da tožnik sami višini tožbenega zahtevka niti ni substancirano nasprotoval, kar je pri toženih strankah upravičeno utrjevalo prepričanje, da dokaza z izvedencem (ki sicer predstavlja tudi sorazmerno veliko stroškovno breme) ni potrebno predlagati. Kasnejše predlaganje spornega dokaza, je torej predvsem posledica tožnikovega procesnega obnašanja, kot tudi procesne pasivnosti prvostopnega sodišča, torej pravdne dinamike, ki ne more biti v škodo toženih strank. Zato je v spornem primeru bilo treba v korist toženih strank uporabiti določbo 2. odst. 286. člena ZPP, po katerem lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Izkazani so torej opravičljivi razlogi za kasneje predlagan dokaz z izvedencem. Očitana procesna kršitev iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi z navedeno določbo ZPP torej ni storjena.

V zvezi z uveljavljanim pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava pritožnik najprej izpostavlja izjavo svojega pooblaščenca na naroku dne 11. 5. 1994, da naj bi tožene stranke pooblastile tožnika za opravljanje adaptacijskih del dne 16. 4. 1990, to pooblastilo je tudi že v spisu, O. L. C. pa je z odločbo z dne 9. 8. 1990 dovolila zaprošena dela, zaradi česar tožnik naj ne bi delal samovoljno. Te trditve že na prvi pogled pravno ne morejo vplivati na presojo pobotnega zahtevka za plačilo uporabnine, saj nimajo pravno logične zveze s problematiko pobotnega ugovora toženih strank, vsebinsko pa se navezujejo na tožnikov zahtevek za plačilo vlaganj v predmetno nepremičnino, o katerem pa je bilo že pravnomočno odločeno. Glede nadaljnjih pritožbenih navedb, da naj bi bil zahtevek za plačilo uporabnine neutemeljen tudi zato, ker naj bi tožene stranke v predmetni najemni pogodbi dovolile uporabo prostora brez najemnine dokler ne bo lokal adaptiran, pa sodišče drug stopnje ugotavlja, da so ne le v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, temveč gre za sklicevanje na dokazno listino - najemno pogodbo, glede katere je bilo v tej pravdi pravnomočno ugodeno tožbenemu zahtevku na ugotovitev njene ničnosti, kar pomeni, da ni mogla nikoli povzročiti kakšnih pravno upoštevnih učinkov med strankama in je zato sklicevanje nanjo že na prvi pogled pravno irelevantno. Dejanske ugotovitve, da je v spornem času tožnik uporabljal sporno nepremičnino brez pravne podlage, oziroma je ta kasneje z učinki neveljavnosti za nazaj odpadla (že omenjena pravnomočna ugotovitev ničnosti najemne pogodbe z učinki ex tunc), izkazuje njegovo konkretno neupravičeno okoriščenje po eni strani in prav tako povsem konkretno neupravičeno prikrajšanje toženih strank, ki niso prejele plačila oziroma uporabnine za uporabo njihove stvari, na drugi strani. Okoliščina, da tedaj od tožnika še niso terjale uporabnine pomeni nepravotvorno dejstvo, nepomembno za pravno presojo zahtevka toženih strank. Izpolnjen je torej konkretni dejanski stan za uporabo določbe 4. odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi z določbo 219. člena ZOR, kot pravilno izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe.

Glede pritožbenega stališča, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vrednost tožnikove terjatve na dan sojenja in upoštevati do tedaj natekle obresti (glej zgoraj opisani matematični izračun pritožnika), sodišče druge stopnje prav tako pritrjuje pravilni materialno pravni presoji sodišča prve stopnje, oprti na določbo 2. odstavka 337. člena ZOR, da se po izjavi o pobotu šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. V spornem primeru gre sicer za procesno pobotanje, ko pobot nastane res s trenutkom izdaje sodbe, s katero sodišče ugotovi obstoj tudi v pobot ugovarjane terjatve (glej tretji odstavek 324. člena ZPP), vendar pa glede časovnih učinkov pobotanja velja določba drugega odstavka 337. člena ZOR, ki v tem pomenu ne ločuje izvenprocesnega pobotanja od procesnega pobotanja. To pa pomeni, da posledice pobotanja učinkujejo za nazaj, ko so se stekli pogoji za pobotanje. Ali še drugače povedano: terjatvi si stopita nasproti in prenehata do višine nižje na dan zapadlosti kasnejše terjatve, kar pomeni, da tedaj nehajo teči zamudne obresti prej zapadle terjatve, zamudne obresti od kasneje zapadle terjatve pa niti ne začnejo teči. Zato ni izkazana podlaga za vrednotenje tožnikove terjatve, ki je bila enako kot v pobot ugovarjana terjatev izračunana po vrednostih ob njuni zapadlosti – najkasneje v letu 1992 in ne po vrednostih na dan izdaje drugostopne sodbe v letu 2008 in sicer tudi ne na ta način, da bi se glavnici prištele do tedaj natekle zamudne obresti, kot v nasprotju z vsebino sodbe pritožbenega sodišča z dne 6.2.2008, opr. štev. I Cp 2659/2007 poskuša nekorektno prikazati pritožnik. Ob povedanem so te prenehale teči ob srečanju obeh terjatev oziroma tedaj, ko je zapadla v plačilo tudi kasnejša tožnikova terjatev (pri čemer je bila višina terjatve tožnika in njena zapadlost že tako ali tako pravnomočno ugotovljena), in sicer kot je pravilno ugotovljeno v izpodbijani sodbi dne 2.11.1992, ko bi šele lahko začele teči zamudne obresti od šele tedaj zapadle nižje tožnikove terjatve. Zato je pritožbeno zavzemanje za podaljšanje teka zamudnih obresti v korist pritožnika ter odločanje o vrednosti terjatev na dan izdaje sodbe neutemeljeno.

Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka za povračilo tožnikovih pritožbenih stroškov, toženim strankam pa pripadajo tudi stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo v znesku 270,94 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Natančnejša specifikacija stroškov je razvidna iz stroškovnika toženih strank.