Jedro

Kadar v upravnem sporu na strani tožeče stranke nastopa več tožnikov, je treba pri preizkusu obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe preveriti tudi, v kakšnem medsebojnem razmerju so tožniki oziroma, za kakšno vrsto sosporništva gre. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da enotnemu sosporniku (v smislu 196. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki v upravnem postopku ni izčrpal rednih pravnih sredstev, le zaradi tega v upravnem sporu ni mogoče odkloniti statusa tožnika, saj se učinki prvostopenjske odločitve in posledično tudi učinki odločitve o pritožbi drugih enotnih sospornikov zoper odločitev prvostopenjskega upravnega organa raztezajo tudi nanj in je spor mogoče rešiti le za vse na enak način. V takem primeru je zato treba pri presoji pravočasnosti tožbe poleg prvega odstavka 28. člena ZUS-1 upoštevati tudi 197. člen ZPP. Ta za primer, da se iztečejo roki za določena pravdna dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, določa, da lahko opravi vsak sospornik to pravdno dejanje do takrat, dokler še teče rok za kateregakoli izmed njih. Vse navedeno pa ne velja, če je več tožnikov v razmerju navadnih sospornikov. Takrat je treba obstoj procesnih predpostavk za vložitev tožbe (kot sta dopustnost in pravočasnost tožbe) v upravnem sporu presojati za vsakega posebej.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 67/2021-10 z dne 20. 9. 2021, se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožbo, ki sta jo tožnika skupaj vložila zoper odločbo Medobčinskega inšpektorata in redarstva Občin Ljutomer, Radenci, Razkrižje in Veržej, št. 0612-152/2020 z dne 9. 12. 2020 (v nadaljevanju prvostopenjska upravna odločba), v zvezi z odločbo župana Občine Ljutomer, št. 0612-152/2020-4201 z dne 25. 1. 2021 (v nadaljevanju drugostopenjska upravna odločba). Odločilo je tudi o stroških postopka (II. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo, da je bila drugostopenjska upravna odločba, s katero je bil končan upravni postopek, pooblaščencu tožnikov vročena 2. 2. 2021, rok za vložitev tožbe se je iztekel 4. 3. 2021, tožba pa je bila priporočeno na pošto oddana 15. 3. 2021, torej po preteku roka iz 28. člena ZUS-1. 2. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) zoper navedeni sklep prvostopenjskega sodišča vlagata pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Navajata, da je bila drugostopenjska upravna odločba vročena tako (tedaj le pritožnikovemu) pooblaščencu kot tudi obema pritožnikoma neposredno. Menita, da začne rok za vložitev tožbe v takem primeru teči takrat, ko odločbo prejme zadnji prejemnik. Ker je bila navedena odločba pritožnici vročena kasneje kot pooblaščencu pritožnika, je rok za vložitev tožbe začel teči šele po tem, ko je odločbo prejela pritožnica. Dodajata, da pooblaščenec v pritožbenem upravnem postopku ni zastopal pritožnice, ampak le pritožnika, zato je bila drugostopenjska upravna odločba pravilno vročena neposredno pritožnici. Predlagata, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter ugotovi, da je bila tožba vložena pravočasno. Zahtevata povračilo pritožbenih stroškov.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pooblaščenec pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo oddal v imenu obeh pritožnikov. Drugostopenjska upravna odločba je bila zato v skladu s prvim odstavkom 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pravilno vročena njunemu pooblaščencu. Takrat je tudi začel teči rok za vložitev tožbe. Če pa bi držalo, da pooblaščenec pritožnice v pritožbenem upravnem postopku ni zastopal, bi bilo treba šteti, da pritožnica pritožbe zoper prvostopenjsko upravno odločbo sploh ni vložila. Zato bi bilo treba tudi v tem primeru njeno tožbo zavreči. Toženka predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

**K I. točki izreka**

5. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je treba tožbo vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan (prvi odstavek 28. člena ZUS-1), rok za tožbo pa prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki (prvi odstavek 23. člena ZUS-1).

6. ZUP v prvem odstavku 87. člena določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, ki se vročajo v fizični obliki, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Pisanja, ki se morajo po določbah ZUP osebno vročiti naslovniku, se lahko vročijo samo neposredno tej osebi ali drugi osebi, ki je za to od naslovnika izrecno pooblaščena (88. in 89. člen ZUP). Če ima stranka pooblaščenca, se šteje, da je pisanje vročeno stranki, kadar je na predpisan način vročeno njenemu pooblaščencu (četrti odstavek 88. člena ZUP). Navedeno velja tudi, če je bila ista odločba prej, istočasno ali kasneje vročena neposredno stranki sami.1

7. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila drugostopenjska upravna odločba (sedanjemu) pooblaščencu pritožnikov vročena 2. 2. 2021, in da sta pritožnika skupno tožbo vložila priporočeno po pošti 15. 3. 2021. Prav tako ni sporno, da je (prvega) pritožnika že v pritožbenem upravnem postopku zastopal (sedanji) pooblaščenec. Sporno pa je, ali je (isti) pooblaščenec v pritožbenem upravnem postopku zastopal tudi pritožnico.

8. Iz listin spisa izhaja, da je bila zoper prvostopenjsko upravno odločbo vložena le ena pritožba. V uvodu te pritožbe sta navedena oba pritožnika, vendar pa je le pri pritožniku zapisano, da ga zastopa pooblaščenec. Poleg tega je bilo k pritožbi, ki jo je podpisal le pooblaščenec, priloženo le pritožnikovo pooblastilo.

9. Glede na navedeno Vrhovno sodišče pritrjuje pritožnikoma, da pooblaščenec v pritožbenem upravnem postopku ni zastopal pritožnice. Ker pa je v upravnem spisu le pritožba, ki jo je podpisal (tedaj le) pritožnikov pooblaščenec, Vrhovno sodišče pritrjuje tudi toženki, da pritožnica zoper drugostopenjsko upravno odločbo pritožbe sploh ni vložila. Da bi pritožnica takšno pritožbo vložila, ne izhaja niti iz pritožbenih navedb v tem postopku.

10. Navedeno pa nujno ne pomeni, kot to trdi toženka, da bi bilo treba v tem primeru tožbo (v razmerju do pritožnice) zavreči iz (drugega) razloga po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer ker pritožnica ni izčrpala rednih pravnih sredstev v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta.

11. Kadar v upravnem sporu na strani tožeče stranke nastopa več tožnikov, je treba pri preizkusu obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe preveriti tudi, v kakšnem medsebojnem razmerju so tožniki oziroma, za kakšno vrsto sosporništva gre. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da enotnemu sosporniku (v smislu 196. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki v upravnem postopku ni izčrpal rednih pravnih sredstev, le zaradi tega v upravnem sporu ni mogoče odkloniti statusa tožnika, saj se učinki prvostopenjske odločitve in posledično tudi učinki odločitve o pritožbi drugih enotnih sospornikov zoper odločitev prvostopenjskega upravnega organa raztezajo tudi nanj in je spor mogoče rešiti le za vse na enak način.2 V takem primeru je zato treba pri presoji pravočasnosti tožbe poleg prvega odstavka 28. člena ZUS-1 upoštevati tudi 197. člen ZPP.3 Ta za primer, da se iztečejo roki za določena pravdna dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, določa, da lahko opravi vsak sospornik to pravdno dejanje do takrat, dokler še teče rok za kateregakoli izmed njih. Vse navedeno pa ne velja, če je več tožnikov v razmerju navadnih sospornikov. Takrat je treba obstoj procesnih predpostavk za vložitev tožbe (kot sta dopustnost in pravočasnost tožbe) v upravnem sporu presojati za vsakega posebej.

12. Za presojo pravočasnosti tožbe v obravnavanem primeru je torej odločilno ali sta pritožnika navadna ali enotna sospornika. Če sta pritožnika enotna sospornika, bi namreč lahko bil začetek teka roka za vložitev tožbe za oba pritožnika odvisen od datuma vročitve drugostopenjske upravne odločbe pritožnici, kolikor je bila ta vročitev kasnejša od vročitve iste odločbe takratnemu (le) pritožnikovemu pooblaščencu.

13. Ker sodišče prve stopnje pri predhodnem preizkusu tožbe ni izhajalo iz navedenih pravnih izhodišč, je nepopolno ugotovilo procesno dejansko stanje in tožbo (obeh) pritožnikov preuranjeno zavrglo. Zato je v tem okviru pritožba utemeljena.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep zaradi kršitve pravil upravnega spora, ki ima za posledico nepopolno ugotovljeno procesno dejansko stanje, razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek (77. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti pomanjkljivosti, navedene v tem sklepu in ponovno opraviti presojo procesnih predpostavk za vloženo tožbo.

**K II. točki izreka**

15. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 471/2005 z dne 17. 9. 2009, 10. točka obrazložitve. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 8/2016 z dne 6. 3. 2016. 3 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 97/2019 z dne 4. 9. 2019.