Jedro

Sodišče mora ob presoji glede oprostitve sodne takse upoštevati načelo sorazmernosti in sicer na eni strani zmožnosti stranke, da plača sodno takso in ji je zagotovljeno sodno varstvo ter na drugi strani potrebe države, torej obveznost plačila javnih dajatev.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožene stranke za oprostitev plačila (I. točka izreka sklepa) in za odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek zavrnilo (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper ta sklep se je laično pritožila tožena stranka in navedla, da ima težave in sicer, da izkazuje trajnejšo nelikvidnost in naj jo sodišče oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določa, da sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, to je vlagateljev, upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Sodišče stranki odloži plačilo taks ali dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Čas odloga plačila oziroma skupni čas plačevanja obrokov ne sme biti daljši od 24 mesecev, razen če sodišče zaradi izjemnih okoliščin presodi, da je za plačilo potreben daljši čas (drugi odstavek 11. člena ZST-1). Vse navedeno velja tudi za samostojnega podjetnika ali pravne osebe za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka in če nimajo sredstev za plačilo takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Samostojni podjetnik posameznik v postopkih v zvezi z njegovo dejavnostjo in pravna oseba ne moreta biti oproščena plačila takse, ki znaša do vključno 44,00 EUR. Če je taksa višja, morata plačati najmanj 44,00 EUR takse, plačila preostalega dela pa sta lahko oproščena (četrti odstavek 11. člena ZST-1).

5. V tej zadevi je tožena stranka vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje (r. št. 55 z dne 3. 4. 2019), za katero bi morala plačati 240,00 EUR sodne takse. Tožena stranka je predlagala oprostitev plačila takse, pri tem pa je navedla zgolj, da prosi za oprostitev plačila takse v višini 240,00 EUR, ki je ne morejo plačati, ker sta oba transakcijska računa blokirana od 28. 5. 2019. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sama blokada transakcijskega računa ne more biti razlog za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presojalo računovodske izkaze tožene stranke o njenem poslovanju. Ugotovilo je, da je imela v preteklem letu čisti poslovni izid v višini 4.024,00 EUR, bilančni dobiček pa v višini 16.535,00 EUR ter da ima kar nekaj kratkoročnih sredstev.

7. Tožena stranka v pritožbi ponavlja trditve iz predloga, da zaradi tega, ker ima blokado obeh transakcijskih računov ter da ne plačuje prispevkov za svoje delavce, ne more plačati dolgovane takse. Sklicuje se na trajnejšo nelikvidnost po Zakonu o finančnem poslovanju in postopkih zaradi insolventnosti, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je oproščena plačila sodne takse, sploh ker je ta relativno nizka, v višini 240,00 EUR.

8. Sodišče mora ob presoji glede oprostitve sodne takse upoštevati načelo sorazmernosti in sicer na eni strani zmožnosti stranke, da plača sodno takso in ji je zagotovljeno sodno varstvo ter na drugi strani potrebe države, torej obveznost plačila javnih dajatev. Trditve pritožnice, da je trajno nelikvidna zaradi blokade računov in neplačila prispevkov in davkov, ne odgovorijo na ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima pritožnica možnost, da uvovči svoje premoženje in poravna dolgovano sodno takso. Pritožbeno sodišče je prepričano, da znesek zahtevane sodne takse v višini 240,00 EUR za pritožnico ne predstavlja takšnega bremena, da bi pomenilo ogrožanje njene dejavnosti in bi ji s tem onemogočalo sodno varstvo, še posebej upoštevaje pritožbeno neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima pritožnica visok znesek kratkoročnih sredstev (92.493,35 EUR) od tega kar 60.454,69 EUR poslovnih terjatev.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).