Jedro

Postopka, ki se je končal s pravnomočno zamudno sodbo, ni mogoče obnoviti iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP, ker z obnovo takšnega postopka ni mogoče doseči širšega preizkusa kot s pritožbo. Zamudna sodba se namreč po določbi drugega odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To je logična posledica tega, da zamudna sodba temelji na domnevi o toženčevem priznanju tožnikovih dejanskih navedb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo v zadevi Pd 49/2006-12 z dne 8. 9. 2006 ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku s strani tožene stranke z dne 18. 1. 2006, naložilo toženi stranki, da pozove tožnika nazaj na delo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, mu od 19. 11. 2005 do dneva prenehanja delovnega razmerja (18. 1. 2006) obračuna in izplača nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako pa mu obračuna in izplača nadomestilo plače od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Ker se tožena stranka zoper zamudno sodbo ni pritožila, je ta postala pravnomočna dne 16. 10. 2006. 2. Tožena stranka je nato dne 16. 10. 2008 vložila predlog za obnovo postopka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrglo. Obrazložilo je, da gre za predlog, ki ga tožena stranka utemeljuje z novimi dejstvi oziroma novimi dokazi (razlog po 10. točki prvega odstavka 394. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s tožnikovim statusom po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Ker pa je imela le-ta možnost pridobiti te podatke od ustreznih zavodov že med postopkom pred pravnomočnostjo sodbe oziroma teh podatkov takrat ni pridobila po svoji krivdi, gre v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena za nedovoljen predlog za obnovo postopka in ga je v skladu s 398. členom ZPP zavrglo.

3. Takšno odločitev je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Med drugim je obrazložilo, da ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora tožene stranke, da je lahko pričela s poizvedbami o tožnikovem statusu šele takrat, ko je za zastopanje pooblastila sedanjega pooblaščenca.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na revizijske razloge po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP (v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena tega zakona) in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Navaja, da bi moralo pritožbeno sodišče zoper tožnika vložiti kazensko ovadbo in ugoditi pritožbi ter naložiti sodišču prve stopnje, da preveri trditve tožene stranke. Tožnik naj bi z lažnimi navedbami v tožbi in na obravnavi dosegel izdajo zamudne sodbe, ki je postala pravnomočna. Ne strinja se z obrazložitvijo, da ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom tožene stranke, češ da bi moralo sodišče prve stopnje s poizvedbami po uradni dolžnosti raziskati dejansko stanje oziroma podati kazensko ovadbo zaradi več kaznivih dejanj tožnika. Glede na novo predložen dokaz o zaposlitvah tožnika oziroma njegovi prijavi pri zavodu za zaposlovanje, bi sodišče tudi samo lahko opravilo poizvedbe. Sodišče je tudi spregledalo dejstvo, da je tožena stranka odgovorila na tožbo, vendar je kot nepoučena stranka svoj odgovor podala le v enem izvodu in da poziva sodišča, da mora v osmih dneh vložiti še en izvod, ni nikoli prejela. Res je prejela zamudno sodbo, kar pa ne pomeni, da je takrat vedela za podatke, ki jih je naknadno pridobil šele njen pooblaščenec.

5. Že po preteku roka za revizijo je tožena stranka le-to dopolnila z vlogo z dne 21. 9. 2010, ki je revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj je bila podana prepozno (po poteku roka za revizijo).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen v povezavi s 384. členom ZPP).

8. Tožena stranka se v uvodu revizije sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar v nadaljevanju ne navede, v čem naj bi bila ta kršitev podana. Gre za nepojasnjen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga revizijsko sodišče ni moglo in smelo upoštevati.

9. Prav tako ni mogoče upoštevati revizijskih navedb o tem, da je tožena stranka v prvotnem postopku odgovorila na tožbo, vendar le v enem izvodu, itd., saj ne gre za revizijo, ki bi bila vložena zoper pravnomočno odločitev v prvotnem sporu, temveč za revizijo, katere predmet je zgolj pravnomočno končan postopek v zvezi s predlogom za obnovo postopka, ki pa je bila zavržen kot nedovoljen. Zato se revizijski okvir možne presoje lahko veže le na revizijske razloge glede odločitve o zavrženju predloga za obnovo postopka, ne pa na postopanje sodišča v prvotnem postopku.

10. Neutemeljene so revizijske navedbe, da bi moralo sodišče kazensko ovaditi tožnika in tudi samo opraviti poizvedbe glede na predložen dokaz o statusu tožnika po prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je namreč ob prejemu predloga za obnovo postopka dolžno najprej preveriti pravočasnost, popolnost in dovoljenost takšnega predloga, ne pa v tej fazi postopka „preverjati“ resničnost novih dejstev oziroma novih dokazov, na podlagi katerih bi bila lahko za stranko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Ker je bila odločitev sodišča sprejeta že v prvi fazi postopka, niso pravno pomembne navedbe, ki se lahko nanašajo le na postopanje sodišča po tem, ko predlog za obnovo postopka že prestane formalni preizkus pravočasnosti, popolnosti in dovoljenosti.

11. Revizijsko sodišče opozarja na pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bilo sprejeto dne 16. 12. 1993 (Poročilo II/93, str. 12), po katerem postopka, ki se je končal s pravnomočno sodbo zaradi izostanka (sedaj z zamudno sodbo) ni mogoče obnoviti iz razloga po 9. (sedaj 10.) točki 421. člena ZPP (sedaj 394. člena ZPP), ker za obnovo takšnega postopka ni mogoče doseči širšega preizkusa kot s pritožbo. Zamudna sodba se namreč po določbi drugega odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To je logična posledica tega, da zamudna sodba temelji na domnevi o toženčevem priznanju tožnikovih dejanskih navedb.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP, v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.