Jedro

Pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis mora stranka sama določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj s tem dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Če dokazni predlog ni ustrezno substanciran, odsotnosti strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo.

Iz pravice do poštenega sojenja izhaja zahteva, da mora imeti vsaka stranka v postopku možnost predstaviti svoja stališča in predlagati dokaze, pod pogoji, ki je ne postavljajo v slabši položaj kot drugo stranko. Vendar pa iz že navedenih procesnih določb izhaja, da je dokazno breme na strankah ter da mora stranka, ki želi doseči v sporu ugoden rezultat, aktivno sodelovati v postopku. Tožnik je imel možnost sodelovati v tem pravdnem postopku, v njem pa ni bil dovolj aktiven.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka nosi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 3.990.000.000 ITL v tolarski protivrednosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.581.153 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Ugotovilo je, da tožnik v razmerju do tožene stranke ni nastopal kot fizična oseba, temveč kot zastopnik pravnih oseb. Razmerje med tožnikom kot zastopnikom in pogodbeno stranko zastopanega pa tožnika v ničemer ne obvezuje in mu ne daje nobenih pravic, torej za to tožbo ni aktivno legitimiran. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik in uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, bistvene kršitve določbe prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da revizijsko sodišče v celoti razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je tožnik na podlagi ustnega dogovora z generalnim direktorjem toženke vodil posojilno službo od 24.12.1990 v lastnem imenu in z lastnimi sredstvi. Če bi bil tožnik prokurist, bi se v tem svojstvu podpisal na zadolžnici (A6) in drugih listinah. Kako je nastala zadolžnica, je opisano v kazenski sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 12.6.2000 pod opr. št. K 81/97. Zadolžnico je zapisal B.Š., svetovalec za gospodarsko pravo generalnega direktorja toženke, ki gotovo loči prokurista od zasebnika. Da je šlo za terjatev toženke do tožnika kot zasebnika, je razvidno tudi iz sodbe. Zato je sklep sodišča prve stopnje, da je tožnik nastopal kot prokurist, pavšalen, brez obrazložitve in predstavlja bistveno kršitev ZPP. Tožnik ne more dokazati, da ni bil prokurist (negativno dejstvo), zato pride do obrnjenega dokaznega bremena. Tožnik je z vlogama z dne 25.4.1997 in 20.4.2001 predlagal dokaz z izvedencem finančne stroke, ki naj bi pregledal finančno dokumentacijo toženke, kazenski spis s sodbo K 81/95 (sedaj K 81/97), zaslišanje L.D., N.R., B.D., D.J., M. F., M.Z., M.L. in L.A. Predsednik senata mora skrbeti, da se sporni predmet vsestransko razišče. V kolikor meni, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna, jih zavrne in v sklepu navede, zakaj predlaganih dokazov ni izvedel (drugi odstavek 287. člena ZPP), ki pa iz izpodbijane sodbe ni razvidno. To je tožnik navedel tudi v pritožbi, vendar se do te navedbe pritožbeno sodišče ni opredelilo. Tako je kršilo 350. člen ZPP, ki določa meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje, s čimer je bila storjena bistvena kršitev ZPP iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje. Sodišče vabi priče in odgovarja za njihovo pravilno vabljenje, ne pa stranke.

Takšen način postopanja obeh sodišč posega v tožnikovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Zoper neobrazložene odločbe se tožnik ne more pritožiti, saj mu niso znani razlogi, ki so sodišče pripeljali do odločitve. Obsežnost spisa ni opravičljiv zavrnilni razlog. Sodišče je na glavni obravnavi dne 4.9.2001 dopustilo izvedbo dokaza z vpogledom v kazenski spis, ni pa ga izvedlo in do konca glavne obravnave ni preklicalo. V tem spisu niso le natančnejši podatki o višini dolgovanih zneskov, ampak tudi dejstva, iz katerih je razvidno, da je tožnik posloval v posojilni službi v lastnem imenu in z lastnimi sredstvi. Z vpogledom v kazenski spis in listine v njem bi sodišče lahko ugotovilo dejstva, ki so pravno relevantna v tem postopku. Kazenska sodba v zadevi H. je postala pravnomočna, preden je sodišče odločalo o tej zadevi. V kazenskem postopku sta bili dve osebi spoznani za kazensko odgovorni in zavezani za povrnitev protipravne premoženjske koristi, v kateri je tudi del tožnikovih sredstev. Preuranjen je zaključek pritožbenega sodišča, da je sklicevanje pritožnika na izpovedbe prič, ki so bile zaslišane v kazenskem postopku, v nasprotju z načelom kontradiktornosti, saj je tožnik zaslišanje teh prič predlagal tudi v tem postopku. Da je bil tožnik od 24.12.1990 v posojilni službi toženke, je konstrukt obeh sodb. Iz zapisnika izredne seje kolegija z dne 1.6.1992 v L., ki ga v izogib očitku sedaj prilaga (A7), jasno izhaja, da so tožniku novembra 1991 prepovedali delati v posojilni službi kot zasebniku, ter da se je tedaj D.K. že vpeljal v posojilno službo. Prav tako je konskrukt brez podlage, da je R.B. zastavil sliko posojilni službi L., saj ta služba takrat ni več poslovala pri toženki. Opozarja na zmotno uporabo materialnega prava, saj je po 24.12.1990 posloval z lastnimi sredstvi in za lasten račun, zaradi tega pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sklicuje se na kršitev temeljne človekove pravice iz 23. člena Ustave RS do nepristranskega sodišča. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da naj revizijsko sodišče revizijo zavrne, saj uveljavlja zgolj nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 12/2003 - p.b. in 2/2004 - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Tožnik ni navedel naslova prič, katerih zaslišanje je predlagal, to je M.L. in L.A., kakor tudi ne pravilnega naslova priče R.B. Zato jih sodišče prve stopnje ni moglo vabiti na zaslišanje.

Eno od temeljnih načel pravdnega postopka je razpravno načelo.

Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Obstaja povezanost med trditvenim in dokaznim bremenom. To pomeni, da ne zadošča, da bi stranka le predlagala izvedbo določenih dokazov, temveč mora hkrati navesti tudi okoliščine, ki jih s predlaganimi dokazili dokazuje. Zgolj pavšalno sklicevanje na kazenski spis in listine v njem ne zadošča. Pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis mora stranka sama določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj s tem dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Če dokazni predlog ni ustrezno substanciran, odsotnosti strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo.

Obsežnost spisa zato res ne more predstavljati opravičljivega razloga za neizvedbo dokaznega predloga z vpogledom v spis, vendar pa revident spregleda, da njegovi dokazni predlogi v pripravljalnih vlogah z dne 23.4.1997 in 20.4.2001 niso ustrezno substancirani. Na kazenski spis se je skliceval zgolj pavšalno, zato mu je tudi sodišče prve stopnje le skopo pojasnilo, da natančnejša ugotovitev višine dolgovanih zneskov ne bi vplivala na drugačno odločitev. Tožnik šele v reviziji navaja, da naj bi bilo načelu kontradiktornosti zadoščeno, saj je predlagal zaslišanje prič iz kazenskega postopka tudi v tem postopku. Vendar pa revizijsko sodišče po vpogledu v tožnikovo vlogo z dne 20.4.2001 ugotavlja, da je tožnik predlagal le dokaz z vpogledom v izpovedbe teh oseb kot prič v kazenskem spisu. Tega dokaznega predloga pa tožnik tudi ni podrobneje opredelil, saj ni navedel, kaj naj bi te osebe izpovedale v kazenskem postopku. Tudi navedba v pritožbi, da sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, je bila preveč pavšalna, da bi bilo mogoče ugotoviti, na kateri dokazni predlog se nanaša. Pritožbeno sodišče je obravnavalo bistvene navedbe pritožbe in se do njih opredelilo. Ob tožnikovih neopredeljenih navedbah, tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v pritožbi, ni mogoče pritrditi revizijski navedbi, da sta sodišči posegli v tožnikovo pravico do pravnega sredstva.

Revizijsko sodišče ni moglo upoštevati zapisnika izredne seje kolegija z dne 1.6.1992, ki ga revident prilaga šele v reviziji.

Stranka mora sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb (prvi odstavek 226. člena ZPP). Dokaze izvede, in njihovo dokazno vrednost presodi, sodišče prve stopnje. Tožnik bi moral to listino predložiti vsaj do konca glavne obravnave sodišču prve stopnje, pa tega ni storil. Zato je tožniku že pritožbeno sodišče pojasnilo, da je predlaganje dokazov v prvi vrsti naloga strank in da očitno ni razloga, da tega dokaza ni predložil že sodišču prve stopnje. Enako velja tudi za, šele v reviziji predloženo, zadolžnico.

Vsaka stranka načeloma nosi dokazno breme za svoje navedbe (212.člen ZPP). Na tožniku je bilo zato dokazno breme za dokazovanje dejstva, da je bil ustni dogovor sklenjen z njim kot fizično osebo, torej da je posojilno službo od 24.12.1990 dalje vodil v lastnem imenu in z lastnimi sredstvi. Tega dejstva tožnik ni dokazal. Zato ne drži, da bi mu sodišče naložilo dokazno breme za dokazovanje negativnega dejstva, da ni bil prokurist, temveč ni dokazal (pozitivnega) dejstva, ki ga je sam zatrjeval. O tem odločilnem dejstvu imata sodbi dovolj obširne razloge. Glede dokazovanja tega dejstva je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z zaslišanjem prič D.K. in B.S., ki sta potrdila, da je bil ustni dogovor sklenjen z L. in ne tožnikom kot fizično osebo. Sodišče je izvedena dokaza tudi dokazno ocenilo in presodilo, da tožnik ni deloval v lastnem imenu in za lasten račun. Ni torej mogoče pritrditi revizijski navedbi, da je bil sklep sodišča prve stopnje neobrazložen. Na tak sklep pa sklicevanje na drugačne ugotovitve, ki naj bi izhajale iz obrazložitve kazenske sodbe, tudi ne more uspešno vplivati.

Tako se izkaže, da v postopku pred sodiščem prve stopnje tožniku pravica do poštenega sojenja ni bila kršena. Iz te pravice izhaja zahteva, da mora imeti vsaka stranka v postopku možnost predstaviti svoja stališča in predlagati dokaze, pod pogoji, ki je ne postavljajo v slabši položaj kot drugo stranko. Vendar pa iz že navedenih procesnih določb izhaja, da je dokazno breme na strankah ter da mora stranka, ki želi doseči v sporu ugoden rezultat, aktivno sodelovati v postopku. Tožnik je imel možnost sodelovati v tem pravdnem postopku, v njem pa ni bil dovolj aktiven. Kljub temu, da je bil predlagan dokaz z njegovim zaslišanjem, na noben narok za glavno obravnavo ni pristopil in svojega izostanka tudi ni opravičil, čeprav bi o ustnih dogovorih s tedanjim direktorjem tožene stranke sam lahko največ izpovedal. O tej okoliščini je tako izpovedala priča tožene stranke D.K., ki je pri dogovoru osebno sodeloval, njegovo izpovedbo pa je potrdil B.S. Drugi dokazni predlogi tožnika so bili neustrezno substancirani ali pa sicer pomanjkljivi. Čeprav je tožnik tožbo vložil že v letu 1993 in je postopek na prvi stopnji tekel do 16.10.2001, tožnik v vsem tem času ni navedel (pravilnih) naslovov predlaganih prič iz Italije. Prav tako je bil dolžan sam predložiti listine, na katere se je skliceval v svojih navedbah. Na zadnji narok za glavno obravnavo dne 16.10.2001 tudi tožnikova pooblaščenca nista pristopila in eden od njiju svojega izostanka ni opravičil. Glede na vse navedeno je imel tožnik možnost sodelovati v postopku, vendar pa te možnosti ni izkoristil. Tožnik v reviziji še navrže, da pravica do sodnega varstva zagotavlja posamezniku, da o njegovih pravicah odloča nepristransko sodišče. Na tako pavšalno navrženo revizijsko navedbo ni mogoče odgovoriti.

Sodišče prve stopnje je tudi materialno pravo pravilno uporabilo ob ugotovitvi, da je bil po prenehanju pisne pogodbe sklenjen ustni dogovor, da bo v posojilni službi tožene stranke delovala pravna oseba L., za katero je tožnik deloval le kot prokurist. Glede na tako dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je pritožbeno sodišče sprejelo, tožnik ni aktivno legitimiran za to tožbo, saj ni njemu nastala vtoževana škoda (prvi odstavek 154. člena ZOR). Sodišči sta torej materialno pravo pravilno uporabili, ugotovljeno dejansko stanje pa ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

Tožnik je dne 18.7.2003 vložil dopolnitev revizije, ki pa je revizijsko sodišče ni obravnavalo. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga lahko stranke vložijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 367. člena ZPP). Sodba sodišča druge stopnje je bila tožnikovemu pooblaščencu vročena dne 24.1.2003, zato je dopolnitev revizije, ki je bila vložena 18.7.2003, prepozna.

Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na revizijo in odgovora na dopolnitev revizije. Ker pa njenih stroškov glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti za stroške, potrebne za to pravdo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP), jih bo morala nositi sama.