Jedro

Trditve o "oderuških" obrestih, ki jih toženi stranki uveljavljata šele v pritožbi, so nedopustne pritožbene novote po 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj hkrati ne navajata, da jih brez svoje krivde nista mogli uveljavljati že v postopku na prvi stopnji.

Izrek

Pritožba obeh toženih strank se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr.št. I 98/00876 z dne

29.5.1998, vzdržalo v veljavi v 1. tč. izreka za glavnico v znesku 1.627.863,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

23.3.1998 do plačila ter v 3. tč. izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 16.280,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.1998 do plačila. Toženima strankama je naložilo, da morata tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 95.980,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe (tj. od 7.6.2004) do plačila. V obrazložitvi je navedlo, da temelji terjatev tožeče stranke na menici, ki glasi na v tožbi navedeni znesek in je zapadla v plačilo

23.3.1998, toženi stranki pa te terjatve nista poravnali.

Proti navedeni sodbi sta toženi stranki vložili pritožbo (in prošjo za oprostitev plačila takse za pritožbo, o čemer pa ne odloča pritožbeno sodišče), v kateri zatrjujeta, da sta tekom postopka navajali razloge, zaradi katerih je prišlo do tako visokega zneska in še višjih obresti, to je "zakonskih zamudnih obresti", ki pa so oderuške, saj je prvotni dolg znašal veliko manj kot se od njiju sedaj zahteva v končnem znesku. Teh razlogov sodišče v sodbi sploh ne omenja, še manj jih upošteva. Če bi jih, bi bil končni dolg veliko nižji, od dejanskega dolga ne bežita, v finančno stisko sta prišli neodvisno od svoje volje in je to razlog, da tožeči stranki nista pravočasno poravnali celotnega dolga. Ker nimata denarja za pooblastilo prava vešči osebi za njuno zastopanje, sta morali sami zbirati pravne informacije, da bi lahko zmanjšali svoj dolg in sta izvedeli, da bi moralo sodišče pri odločanju o tej zadevi upoštevati veljavno določilo, ki omejuje višino obresti, začelo pa je veljati s

1.1.2002, torej pred 3.9.2004, ko je sodišče s to sodbo odločilo o njuni zadevi. Upata, da bo pritožbeno sodišče to napako odpravilo. Pritožujeta se, ker sodišče ni upoštevalo njunih navedb in zato ni dovolj razčistilo stanja dolga in jima je zato naložilo tako visok znesek.

Pritožba toženih strank ni utemeljena.

Pritožba ne izpodbija pravno relevantnih ugotovitev sodišča prve stopnje: da je tožeča stranka svojo terjatev do obeh tožencev dokazala s predloženo menico, ki glasi na znesek

1.627.863,00 SIT; da je terjatev zapadla v plačilo

23.3.1998; da navedenega dne terjatev ni bila poravnana; da je bil opravljen protest menice preko notarja in da je prva tožena stranka porok za plačilo meničnega zneska (poleg druge tožene stranke kot izdajatelja menice). Navedene ugotovitve so tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljevale ugoditev tožbenemu zahtevku. Vse, kar sta obe toženi stranki navajali v postopku na prvi stopnji je, da je vtoževani znesek previsok in da ga ne bosta mogli plačati.

To pa niso trditve, s katerimi bi toženi stranki v postopku lahko uspeli. Toženi stranki navedene trditve v pritožbi sedaj ponavljata, ob tem pa še zatrjujeta, da naj bi bile zakonske zamudne obresti oderuške, ker da je prvotni dolg znašal veliko manj kot se sedaj od njiju zahteva v končnem znesku. Glede trditve o "oderuških" obrestih, jih toženi stranki uveljavljata šele v pritožbi, zaradi česar gre za nedopustne pritožbene novote po 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj hkrati ne navajata, da jih brez svoje krivde nista mogli uveljavljati že v postopku na prvi stopnji; pa četudi ne bi šlo za novote v pritožbi, so trditve pavšalne in nedoločne, tako da jih že zaradi tega niti ne bi bilo mogoče upoštevati (pritožnika ne povesta, koliko bi moral biti dolg po njunem mnenju nižji zaradi zatrjevanih "oderuških" obresti). Kolikor pa se pritožnika sklicujeta na "določilo, ki vsebuje višino obresti in je začelo veljati s 1.1.2002", gre očitno za 376. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Vendar pa to zakonsko določilo v obravnavanem primeru niti ne bi prišlo v poštev, glede na to, da je v času nastanka spornega razmerja (v letu 1993), veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki takšnega določila ni vseboval.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo obeh toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.