Jedro

Pri opredelitvi pravnega naslednika ne gre za drugo stranko, zato ni mogoče govoriti v takem primeru o subjektivni spremembi tožbe v smislu določbe 192. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka , kot pravni naslednik subjekta, v katerem je prišlo do obravnavane nezgode - TOZD-a X., dolžna plačati tožniku odškodnino za negmotno škodo v višini 2.963.416,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.10.1996 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v višini 321.930,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.10.1996 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (za znesek 6.199.304,00 SIT) je zavrnilo.

Tožena stranka je v zakonitem roku vložila pritožbo zoper sodbo in to v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo (1. in 3. odst. izreka) zaradi bistvene kršitve določb ZPP (1. tč. 1. odst. 353. člena ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je prav ona pravni naslednik subjekta, kjer se je tožnik poškodoval, sicer pa je sodišče prve stopnje, v kolikor je predlog tožnika danega na obravnavi dne 28.8.1996, s katerim je imenoval sedanjo gospodarsko družbo, zaradi pravnega nasledstva kot toženo stranko, razumeti v smislu spremembe tožbe, postopalo v nasprotju s 190. in 192. členom ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem individualnem delovnem sporu se je postopek začel še pred sodiščem združenega dela z vložitvijo predloga dne 4.12.1991, s katerim je predlagatelj, sedaj tožnik, zahteval od udeleženke A. in druge udeleženke Zavarovalnice d.d. povračilo negmotne škode zaradi utrpljene nesreče pri delu, ki se je pripetila dne 14.7.1989 in sicer v TOZD-u B.. V postopkih pred nekdanjimi sodišči združenega dela je glede na tedanje predpise (Zakon o sodiščih združenega dela bivše SFRJ - Ur.l. SFRJ št. 38/84) veljalo načelo, da sodišče na zahtevek ni vezano in da po uradni dolžnosti vključuje v postopek udeleženca spornega razmerja - določbe ZPP o udeležbi stranskega intervenienta v postopku niso veljale, tako da so v odškodninskih sporih tudi zavarovalnice imele status udeleženca.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila tožba oz. tedaj predlog vložen zoper A.. Predlog je bil vložen leta 1991, ko pa je udeleženec odgovoril na predlog z vlogo z dne 10.1.1994, je bil kot udeleženec opredeljen B. d.o.o. - v stečaju. Sodišče prve stopnje po končanem dokaznem postopku ugotovilo, da obstoji terjatev predlagatelja do udeleženke A. - v stečaju, za plačilo odškodnine za negmotno škodo v višini 2.767.571,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.5.1994 dalje do plačila ter terjatev predlagatelja do udeleženca za plačilo stroškov pooblaščenca predlagatelja v višini 126.076,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.5.1994 dalje do plačila.

Izpodbijana sodba je bila izdana dne 12.5.1994, to je še pred uveljavitvijo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), ki je začel veljati 13.5.1994. Pritožbeno sodišče je na pritožbo udeleženca B. d.o.o. - v stečaju izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek z napotkom, da sodišče prve stopnje ugotovi, kdo je sploh pasivno legitimiran v konkretni sporni zadevi in kakšno je pravno nasledstvo glede na statusne in organizacijske spremembe pravnih subjektov, oz. na kakšen način je prenehala TOZD, v kateri se je tožnik oz. predlagatelj poškodoval. V nadaljnjem postopku je tožnik na obravnavi dne 28.8.1996 navedel, da je A. obstajala v času nesreče in je nato prenehala z združitvijo v družbeno podjetje C.. na osnovi sklepa SRG 1238/89 z dne 29.1.1990. Tako je bila pravni naslednik TOZD-a, v katerem se je tožnik poškodoval, A., ki je tudi stopila v pravdo in se udeleževala postopka na prvi stopnji, vse dokler ni brez pravne osnove zatrdila, da je njen pravni naslednik gospodarska družba z enakim imenom, to je B., ki je nastala šele 24.1.1991 in je šla kasneje tudi v stečaj, ni pa direktno pravni naslednik TOZD-a z istim imenom. Zato je tožnik kot pravno naslednico TIO, imenoval sedanjo gospodarsko družbo A.. Upoštevajoč opravljene statusne spremembe je tudi po zaključku pritožbenega sodišča predlagatelj oz. sedaj tožnik pravnega naslednika TOZD-a, kjer je utrpel nesrečo pri delu napačno označil kot udeleženca postopka. Tekom sodnega postopka pa je z vlogo na obravnavi dne 28.8.1996 pravilno označil pravnega naslednika TOZD-a, to je sedanjo toženo stranko. Navedena naknadna označba tožene stranke pa se ne šteje za spremembo tožbe. Zaradi številnih statusnih sprememb, začenši s statusnim preoblikovanjem TOZD-a še po Zakonu o podjetjih (Ur.l. SFRJ št. 77/88 - 40/90), in kasnejšega preoblikovanja A. p.o. v A. d.d., ki kot taka še danes obstaja, gre v spornem primeru za označbo pravilnega pravnega naslednika TOZD-a, kjer se je tudi zgodila nesreča pri delu, kar pa ne predstavlja subjektivne spremembe tožbe. Glede na vse navedeno ni mogoče pritrditi trditvam tožene stranke, da je bila s tem podana subjektivna sprememba tožbe v smislu 192. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), saj je potrebno upoštevati dejstvo, da gre za postopek, ki je bil začet že v letu 1991 in je tekel po pravilih, ki so veljala za postopek pred sodišči združenega dela (nevezanost na zahtevek, vključevanje udeležencev v postopek po uradni dolžnosti, smiselna uporaba določb nekaterih poglavij ZPP). Glede na vse opisane okoliščine primera je treba po stališču pritožbenega sodišča širše razlagati določbe 18. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), po katerih lahko delavec, ki je v tožbi napačno označil toženo stranko zaradi očitne pomote, spremeni označeno toženo stranko najkasneje do konca pripravljalnega naroka, oz. do sprejema dokaznega sklepa na prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer se sprememba označbe tožene stranke po tej določbi ne šteje za spremembo tožbe.

Tožnik je po tem, ko je pritožbeno sodišče razveljavilo odločbo prvostopnega sodišča v tem sporu, na prvem naroku za glavno obravnavo pravilno označil toženo stranko kot pravnega naslednika TOZD-a - v katerem se je poškodoval. Pri pravnem nasledniku pa ni mogoče govoriti o drugi stranki. Zato v konkretnem primeru ne gre za spremembo tožbe v smislu 192. člena ZPP, po katerem je za spremembo tožbe v tem smislu, da tožnik toži namesto prvotnega toženca koga drugega, potrebna privolitev tistega, ki naj stopi v pravdo namesto toženca.

Ker je tožena stranka uveljavljala s pritožbo zgolj pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 353. člena ZPP, je sodišče druge stopnje presojalo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenega razloga, po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na pravilno uporabo materialnega prava in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob podani objektivni odgovornosti delodajalca po 173. in 174. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) priznalo tožniku pravično odškodnino za negmotno škodo in sicer za telesne bolečine 1.200.000,00 SIT, duševne bolečine iz naslova strahu 700.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.300.000,00 SIT ter iz naslova skaženosti 180.000,00 SIT.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oz. pri njegovi individualizaciji, je sodišče vezano na kriterije določene v 200. členu ZOR, to pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine primera (1. odst.) in pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter negativni kriterij, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odst.). Glede na navedene kriterije poteka odmera odškodnine na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala navedeno razmerje oz. določa vsebino tega abstraktnega zakonskega kriterija. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načelne pristranosti, enakosti in predvidljivosti. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, ki jih je sodišče povzelo iz izvedeniškega mnenja in izpovedbe samega tožnika je sodišče prve stopnje tudi po zaključku pritožbenega sodišča, upoštevajoč vse opisane kriterije po 200. členu ZOR, odmerilo pravično odškodnino, saj celotni znesek priznane odškodnine za negmotno škodo predstavlja ustrezno satisfakcijo za vse neprijetnosti in trajne posledice, ki jih je oškodovanec že prestal oz. jih bo še moral. Ker je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo tudi materialno pravo, prav tako pa ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 2. odst. 354. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.