Jedro

Upnik ima tudi v primeru obstoja domneve o dogovoru o izvensodni prodaji še vedno pravico do sodne prodaje zastavljene stvari.

Upnik lahko uveljavi ločitveno pravico, ni pa tega dolžan storiti. Stvarno jamstvo za izpolnitev terjatve iz določenega dela premoženja dolžnika je le dodano dolžnikovemu osebnemu jamstvu. Upnik zato lahko zahteva izpolnitev terjatve tudi samo na podlagi osebnega dolžnikovega jamstva, torej iz njegovega celotnega premoženja, kot nezavarovano navadno terjatev po pogojih iz potrjene prisilne poravnave v konkurenci z morebitnimi drugimi upniki.

Ločitvena pravica na zapadlost upnikove terjatve ne vpliva.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka (banka) zoper toženo stranko (d. d.) uveljavlja terjatev oziroma njeno poplačilo s prodajo zastavljenih delnic v sodnem postopku. Terjatev naj bi kot prevzemnik terjatve (cesionar) pridobila na podlagi pogodbe o prodaji terjatev z dne 15. 12. 2010, sklenjene z odstopnikom (cedentom) L. s sedežem v Nemčiji. O tem naj bi cedent obvestil toženo stranko z dopisom z dne 3. 1. 2011. Tožena stranka naj bi s cedentom sklenila Pogodbo o kontokorentnem kreditu št. ... z dne 29. 10. 2007 (v nadaljevanju Pogodba) za znesek kredita v višini 15,700.000,00 EUR. Kot naj bi izhajalo iz Pogodbe oziroma Dodatkov, naj bi tožena stranka in cedent za zavarovanje po Pogodbi med drugim ustanovila zastavno pravico na raznih delnicah, med drugim na delnicah z oznako ETIG in CTCC, ki naj bi bile izredno nelikvidne. Z Dodatkom št. 3 z dne 17. 3. 2009 naj bi tožena stranka in cedent spremenila datum zapadlosti kredita (31. 5. 2009). Nad toženo stranko naj bi bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 529/2009 z dne 30. 7. 2009 začet postopek prisilne poravnave, v katerem naj bi cedent prijavil svojo terjatev. Prisilna poravnava naj bi bila potrjena s sklepom z dne 14. 5. 2010. 2. Tožeča stranka je dne 25. 3. 2011 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine za poplačilo terjatve v višini 16,145.742,57 EUR in kot izvršilno sredstvo predlagala nematerializirane vrednostne papirje z oznako ETIG in CTCC. S sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 4. 2011 je bila toženi stranki kot dolžniku naložena poravnava terjatve iz predloga (prvi odstavek izreka), predlagana izvršba je bila dovoljena (drugi odstavek izreka), prav tako so bili odmerjeni stroški tožeče stranke kot upnika (tretji odstavek izreka). Na podlagi ugovora tožene stranke kot dolžnika je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 14. 6. 2011 sklenilo, da se sklep o izvršbi z dne 11. 4. 2011 razveljavi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba (1. točka izreka), ter da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (2. točka izreka).

3. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe z dne 5. 4. 2012 predlagala, da sklep o izvršbi z dne 11. 4. 2011 ostane v veljavi tudi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, ter da se toženi stranki naloži povračilo pravdnih stroškov.

4. Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je na podlagi ugovora tožene stranke presodilo, da ni podana pristojnost slovenskega sodišča. Zato je tožbo zavrglo in sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine z dne 11. 4. 2011 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov (II. točka izreka).

5. Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju sodišče druge stopnje) je v obrazložitvi svojega sklepa pritrdilo tožeči stranki, da je v zadevi pristojno odločati sodišče Republike Slovenije, vendar je pritožbo iz drugih razlogov zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje upoštevaje določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) potrdilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povračilo stroškov pritožbenega postopka (II. točka izreka).

6. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki v odgovoru smiselno predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

8. Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 3329/2014 z dne 5. 12. 2014 je bil v sodni/poslovni register vpisan začetek stečajnega postopka nad toženo stranko. Ker so bila pred tem v revizijskem postopku opravljena vsa procesna dejanja, razen izdaje odločbe, prekinitev postopka na izdajo revizijske odločbe ni vplivala (primerjaj sodbo VS RS III Ips 41/1997 z dne 4. 12. 1998).

9. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da naj bi bila vtoževana terjatev decembra 2013 prenesena na Družbo za upravljanje terjatev bank, d. d., (v nadaljevanju DUTB), kar naj bi bilo javno objavljeno na spletni strani DUTB in na spletni strani tožeče stranke, tožena stranka pa naj bi bila s tem o prenosu tudi obveščena. Upoštevaje določbo prvega odstavka 190. člena ZPP tožena stranka izpostavlja, da je bila pravda med pravdnima strankama dokončana s pravnomočnostjo drugostopenjskega sklepa, ter meni, da tožeča stranka posledično ni več legitimirana (niti stvarno niti procesno) za vložitev revizije. Šlo naj bi za novo dejstvo, ki je relevantno le za revizijo, na dokončanje rednega pravdnega postopka pa naj ne bi imelo vpliva.

10. Očitek tožene stranke ni utemeljen. Določba prvega odstavka 384. člena ZPP določa, da lahko stranke vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Tožeča stranka je stranka pravdnega postopka, v katerem je sodišče druge stopnje izdalo sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, zato je na podlagi citirane določbe ZPP legitimirana za vložitev revizije.

Revizijske navedbe

11. Tožeča stranka v reviziji nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da v zvezi z zavarovanim delom terjatve zaradi pravice izvensodne prodaje zastavljene stvari nima pravnega interesa za tožbo.

12. Prav tako nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da v zvezi z nezavarovanim delom terjatve tožbeni zahtevek do konca glavne obravnave ni zapadel, ker še ni uresničila svoje ločitvene pravice. Sklep, s katerim je bila potrjena prisilna poravnava, naj bi postal pravnomočen 5. 10. 2010. Po potrjeni prisilni poravnavi naj bi bila tožena stranka dolžna poplačati upnike v deležu 55 % v roku enega leta po pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, pri čemer naj bi se terjatve upnikov v obdobju od 30. 7. 2009 do poteka roka za njihovo plačilo obrestovale po letni obrestni meri 2,5 %. Ker naj bi tako terjatve navadnih upnikov zapadle v plačilo 5. 10. 2011, je bila terjatev tožeče stranke ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (21. 6. 2013) vsekakor zapadla.

Presoja utemeljenosti revizije

13. Revizija je utemeljena.

14. Glede zavarovanega dela terjatve tožeče stranke je sodišče druge stopnje v povezavi z učinki potrjene prisilne poravnave presodilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vodenje sodnega postopka za uveljavitev denarne terjatve s prodajo iz vrednostnih papirjev, ker ima pravico vrednostne papirje prodati izvensodno, zato bi bilo treba tožbo v delu, ki se nanaša na zavarovani del terjatve, kot nedopustno zavreči. Tožeča stranka v reviziji utemeljeno opozarja, da je stališče sodišča druge stopnje zmotno.

15. Za prodajo zastavljenih nematerializiranih vrednostnih papirjev, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu, se po analogiji uporabljajo pravila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki urejajo zastavno pravico na premičninah.(1) SPZ predvideva sodno (166. člen SPZ) in izvensodno prodajo zastavljene stvari (167. člen SPZ). V skladu z določbo prvega odstavka 167. člena SPZ se zastavni upnik in zastavitelj lahko z zastavno pogodbo dogovorita, da se zastavljena premičnina (oziroma vrednostni papir, s katerim se ne trguje na organiziranem trgu) lahko proda izvensodno, pri čemer se pri zastavnih pogodbah, ki se po določilih obligacijskega prava štejejo za gospodarske pogodbe, obstoj dogovora o izvensodni prodaji domneva.

16. Sodišče druge stopnje je (smiselno) izhajalo iz predpostavke, da gre v obravnavanem primeru za gospodarsko pogodbo, pri kateri se obstoj dogovora o izvensodni prodaji domneva.

17. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali obstoj domneve o dogovoru o izvensodni prodaji izključuje pravico zastavnega upnika do sodne prodaje zastavljene stvari. Odgovor je nikalen. Vsebina domneve o obstoju dogovora o izvensodni prodaji se nahaja v prvi povedi prvega odstavka 167. člena SZP, iz te pa izhaja, da je vsebina dogovora v tem, da se zastavljena premičnina „lahko“ proda izvensodno. Ker iz zakonskega besedila ne izhaja dolžnost izvensodne prodaje, je izvensodna prodaja v takem primeru zgolj (dodatna) možnost, ki ne izključuje možnosti sodne prodaje zastavljene stvari.(2) V tem smislu se ureditev po SPZ ne razlikuje od prejšnje ureditve po določbi 981. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), v skladu s katero je veljalo, da se v določenih primerih „upniku ni treba obračati na sodišče, temveč lahko proda zastavljeno stvar“ izvensodno.

18. Glede na obrazloženo ima upnik tudi v primeru obstoja domneve o dogovoru o izvensodni prodaji še vedno pravico do sodne prodaje zastavljene stvari. Stališče sodišča druge stopnje, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vodenje sodnega postopka, tako ni pravilno.

19. Sodišče druge stopnje je v povezavi z učinki potrjene prisilne poravnave glede nezavarovanega dela terjatve zavzelo stališče, da tožbeni zahtevek do konca glavne obravnave ni zapadel, ker ločitvena pravica tožeče stranke še ni bila uresničena. Tožeča stranka v reviziji utemeljeno opozarja, da je takšno stališče zmotno.

20. Ločitvena pravica je pravica upnika do poplačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (prvi odstavek 19. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). ZFPPIPP(3) ne vsebuje določb, ki bi vplivale na uveljavitev zastavne pravice kot ločitvene pravice po začetku postopka prisilne poravnave oziroma potem, ko nastopijo učinki potrjene prisilne poravnave. Tudi iz določbe druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP smiselno izhaja, da je dolžnik, nad katerim je tekel postopek prisilne poravnave, ki je bil končan s pravnomočno potrditvijo prisilne poravnave, dolžan poplačati ločitvenega upnika do višine vrednosti zavarovanega premoženja.

21. Upnik lahko uveljavi ločitveno pravico, ni pa tega dolžan storiti. Stvarno jamstvo za izpolnitev terjatve iz določenega dela premoženja dolžnika je le dodano dolžnikovemu osebnemu jamstvu. Upnik zato lahko zahteva izpolnitev terjatve tudi samo na podlagi osebnega dolžnikovega jamstva, torej iz njegovega celotnega premoženja, kot nezavarovano navadno terjatev (četrti odstavek 20. in četrti odstavek 21. člena ZFPPIPP) po pogojih iz potrjene prisilne poravnave (214. člen ZFPPIPP) v konkurenci z morebitnimi drugimi upniki.

22. Nadalje je treba upoštevati, da ločitvena pravica na zapadlost upnikove terjatve ne vpliva. Ker je ločitvena pravica pravica in ne dolžnost, določbe tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP ni mogoče razlagati na način, da bi moral ločitveni upnik najprej uveljaviti svojo ločitveno pravico ali vsaj določno navesti znesek terjatve, ki presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, šele nato pa bi glede neplačanega dela terjatve lahko uspel z obligacijsko tožbo za plačilo terjatve v smislu nezavarovane navadne terjatve.(4) Odločitev o reviziji

23. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na navedbe, ki so bile odločilnega pomena za odločitev o reviziji.

24. Glede zavarovanega dela terjatve je sodišče druge stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da upnik nima pravice do sodne prodaje stvari, glede nezavarovanega dela terjatve pa je materialnopravno zmotno presodilo, da je zapadlost tožbenega zahtevka odvisna od predhodne uresničitve ločitvene pravice upnika. Ker sodišče druge stopnje v izreku svojega sklepa ni odločilo o (ne)pristojnosti slovenskega sodišča, je pritožba tožeče stranke ostala neizčrpana. Vrhovno sodišče je zato sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek (smiselno drugi odstavek 380. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP, I. točka izreka). V novem postopku naj sodišče druge stopnje odloča o vprašanjih, glede katerih je bila vložena pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe.

25. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP (II. točka izreka).

Op. št. (1): Juhart, M., Tratnik, M. in Vrenčur, R.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 789; Erjavec, M.: Pridobitev in uresničitev zastavne pravice na nematerializiranih vrednostnih papirjih (zunajsodna prodaja, prodaja na organiziranem trgu), Podjetje in delo, št. 6-7/2005, str. 1440-1452, 5. poglavje.

Op. št. (2): Primerjaj: Ilić, U.: Uveljavljanje ločitvenih pravic zunaj sodnega postopka, Pravni letopis 2011, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni Fakulteti Univerze v Ljubljani, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 111. Op. št. (3): Razen v okviru določb o posebnih pravilih za prisilno poravnavo nad srednjo ali veliko družbo, ki so bile uveljavljene z novelo ZFPPIPP-F v letu 2013 in ki zato za prisilne poravnave, potrjene v letu 2010 niso relevantne.

Op. št. (4): Primerjaj Plavšak, N.: Položaj in pravne možnosti ločitvenih upnikov v postopku prisilne poravnave, Podjetje in delo, št. 6-7/2013, str. 1213.