Jedro

Pritožba zoper pravnomočno sodbo ni dovoljena. Po 1. odstavku 333. člena ZPP je namreč redno pravno sredstvo, torej pritožbo, dopustno uveljavljati le zoper prvostopenjsko sodno odločbo, ki pa je bilo v obravnavani zadevi že izčrpano.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožničin ugovor, ki ga je štelo kot pritožbo, vložen dne 27. 11. 2014 zoper pravnomočno sodbo odločbo Psp 445/2014 z dne 6. 11. 2014 v zvezi z prvostopenjsko sodno odločbo št. VI Ps 393/2014 z dne 9. 6. 2014 o zavrnitvi pravice do invalidnine za telesno okvaro in dodatka za pomoč in postrežbo. Uveljavljano pravno sredstvo je kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 1. odstavka 343. člena ZPP.

Zoper sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo s predlogom na njegovo spremembo oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V laičini pritožbi navaja, da naj sodišče ne bi upoštevalo listin, ki utemeljujejo pravico do invalidnine in dodatka za pomoč in postrežbo. Hkrati izpostavlja, da kot starejša oseba nima pravniškega državnega izpita, niti ne razpolaga s sredstvi za plačilo zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Izdan je ob dovolj razčiščenem procesnem stanju in pravilno uporabljenem procesnem pravu. V postopku ni prišlo niti do absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 1. odstavku 343. člena ZPP, ki ga je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje. Po navedenem členu ZPP predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka s sklepom zavrže med drugim tudi pritožbo, ki ni dovoljena. Prav takšno dejansko procesno stanje pa je podano tudi v predmetni zadevi.

Iz listin sodnega spisa nedvomno izhaja, da je tožnica 26. 11. 2014 priporočeno na pošto oddala ugovor zoper sodbo pritožbenega sodišča Psp 445/2014 z dne 6. 11. 2014. Z navedeno sodbo je bila namreč zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko zavrnilno sodbo opr. št. VI Ps 393/2014 z dne 9. 6. 2014 na odpravo zavrnilnih posamičnih upravnih aktov o pravici do invalidnine za telesno okvaro in dodatku za pomoč in postrežbo, kjer je bilo presojeno, da so ti pravilni in zakoniti. Ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot pritožbo, je zakonito zavržen, saj tovrstno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo sploh ni dovoljeno. Po 1. odstavku 333. člena ZPP je namreč redno pravno sredstvo, torej pritožbo, dopustno uveljavljati le zoper prvostopenjsko sodno odločbo, ki pa je bilo v obravnavani zadevi že izčrpano.

Ker vsebinsko obravnavanje zadeve ni dopustno, je pravno povsem irelevantno pritožničino sklicevanje na listinsko medicinsko dokumentacijo, ki da izkazuje upravičenost do omenjenih denarnih dajatev iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na pravnomočno končano zadevo iz spora o glavni stvari nadalje tudi ni bistveno, da tožnica nima pravniškega državnega izpita ali sredstev, da bi si za zastopanje najela kvalificiranega pooblaščenca. Do pravnomočne rešitve zadeve je namreč pravno veljavno sama opravljala vsa procesna dejanja, brez kvalificiranega zastopanja. Revizijo, ki je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, o kateri je pristojno odločati Vrhovno sodišče RS, je glede na 3. odstavek 86. člena ZPP sicer dejansko mogoče uveljavljati le po pooblaščencu, ki je odvetnik. Vendar pa v sporih o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo in o pravici do invalidnine za telesno okvaro, glede na 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1), revizija sploh ni dovoljena.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi pravilen ter zakonit sklep sodišča prve stopnje.