Jedro

Skladno z določbo 194. člena ZPIZ-1 se ista obdobja štejejo v zavarovalno dobo le enkrat. Naknadno priznana pokojninska doba, priznana s sklepom Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic v zvezi s statusom svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, se v spornem obdobju prekriva z obdobjem, ko je bil tožnik v delovnem razmerju oziroma z obdobjem statusa bivšega političnega zapornika, priznanim s sklepom Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic. Ker so se navedena pokojninska obdobja prekrivala, je tožena stranka (na podlagi citirane zakonske določbe) ista obdobja pravilno štela v zavarovalno dobo le enkrat.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 3. 2012 in št. ... z dne 18. 10. 2011 ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da mu je bil priznan status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja po po vojni ubitem očetu in sicer od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1957. Ta čas se šteje v pokojninsko dobo in sicer v trajanju 12 let 1 meseca in 17 dni (sklep Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic z dne 22. 3. 2011). Nadalje mu je bila priznana pokojninska doba od 21. 1. 1955 do 31. 5. 1955 ter od 6. 4. 1956 do 6. 4. 1957, ko je bil v delovnem razmerju v trajanju 1 leta 4 mesecev in 10 dni. Za obdobje časa odvzema prostosti od 6. 4. 1957 do 5. 5. 1959 (4 leta 1 mesec 28 dni) mu je bila s sklepom komisije priznana pokojninska doba v dvojnem štetju. Slovenska pokojninska doba tako v celoti znaša 17 let 7 mesecev in 25 dni oz. 211 mesecev in ne 16 let in 19 dni, kot je to zmotno navedeno v sodbi. Skupna pokojninska doba tožnika tako znaša 47 let 1 mesec in 25 dni (565 mesecev) in mora biti tako odmerjena v deležu 211/565. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem socialnem sporu v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 14. 3. 2012 ter prvostopne odločbe z dne 18. 10. 2011, s katero je tožena stranka odločila, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 159,24 EUR na mesec od 17. 10. 2010 dalje. V zvezi z izpodbijanima odločbama je pritožbeno sporno zgolj trajanje pokojninske dobe ter posledično delež odmerjene višine sorazmernega dela starostne pokojnine.

Tožniku je bil s sklepom Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic z dne 22. 3. 2011 priznan status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja po po vojni ubitem očetu in sicer od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1957, ter se ta čas šteje v pokojninsko dobo. Nadalje tudi ni sporno, da mu je bila priznana pokojninska doba od 21. 1. 1955 do 31. 5. 1955 ter od 6. 4. 1956 do 5. 4. 1957, ko je bil v delovnem razmerju, ter da mu je bila s sklepom komisije priznana pokojninska doba v dvojnem štetju za obdobje časa odvzema prostosti od 6. 4. 1957 do 5. 5. 1959. Navedeno sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno upoštevala.

Skladno z določbo 194. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) se ista obdobja štejejo v zavarovalno dobo le enkrat. Naknadno priznana pokojninska doba od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1957 (priznana s sklepom Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic z dne 22. 3. 2011 v zvezi s statusom svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja) se v obdobju od 21. 1. 1955 do 31. 5. 1955 ter od 6. 4. 1956 do 5. 4. 1957 prekriva z obdobjem, ko je bil tožnik v delovnem razmerju, v obdobju od 6. 4. 1957 do 2. 7. 1957 pa z obdobjem statusa bivšega političnega zapornika, priznanim s sklepom Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic z dne 7. 12. 2010. Ker so se torej navedena pokojninska obdobja prekrivala, sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje na podlagi citirane zakonske določbe ista obdobja v zavarovalno dobo štela le enkrat. Pri tem pa je tožniku pojasniti, da je iz seštevka obdobij razvidno, da mu je bila za obdobje od 6. 4. 1957 do 5. 5. 1959 priznana dvojna doba skladno z 2. odst. 5. čl. Zakona o popravi krivic (torej 4 leta in 2 meseca ). Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima tožnik v Sloveniji 16 let in 19 dni pokojninske dobe oz. skupaj z avstralsko dobo 45 let, 6 mesecev in 9 dni, je utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb. V slednjih je bil namreč glede na ugotovljeno pokojninsko dobo tudi pravilno določen odmerni odstotek starostne pokojnine v višini 85% ter nato odmerjen sorazmerni del starostne pokojnine po ulomku 193/546. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.