Jedro

Morebitni dogovori med strankama o rešitvi spora ne predstavljajo dokaza, zato so navedbe tožene stranke o dogovarjanju s tožečo stranko za predmetni postopek irelevantne. Tudi sicer načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij strankam omogoča, da se kljub sodbi sodišča dogovorijo drugače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v veljavi obdržalo sklep o izvršbi 2997 VL 52782/2009 in toženi stranki naložilo v plačilo stroške postopka v višini 191,80 EUR.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. V laični pritožbi navaja, da se je s tožečo stranko dogovorila za zunajsodno rešitev spora. Podpis na Pogodbi o upravljanju, na podlagi katere tožeča stranka vtožuje plačilo stroškov upravljanja in priključnine za hladno vodo, je ponarejen. Pogodba je do tožene stranke nepravična in škodljiva. Tožena stranka sodišču predlaga razveljavitev sodbe, ker se tožeča stranka ni držala dogovora.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in sodišču predlagala, da pritožbo zavrne, ohrani v veljavi sodbo sodišča prve stopnje in naloži toženi stranki plačilo vseh stroškov tega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je dokazala, da je tožena stranka z njo podpisala pogodbo o opravljanju storitev upravljanja, obratovanja, vzdrževanja in čiščenja. Lastniki poslovnega centra T., med katerimi je tudi tožena stranka, so se dogovorili, da tožeča stranka opravlja storitve upravljanja skupnih zunanjih površin, za kar znaša mesečni strošek 22 SIT/m2. Tožena stranka je s podpisom pogodbe nase prevzela obveznost, da omenjene storitve plačuje po izdanih računih. Na podlagi 9. člena Obligacijskega zakonika so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.

6. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka tako tekom postopka na prvi stopnji kot tudi v pritožbi svojih navedb ni podprla z nobenimi dokazi. Na podlagi 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Morebitni dogovori med strankama o rešitvi spora ne predstavljajo dokaza, zato so navedbe tožene stranke o dogovarjanju s tožečo stranko za predmetni postopek irelevantne. Tudi sicer načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) strankam omogoča, da se kljub sodbi sodišča dogovorijo drugače. Zato je sodišče pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo, ker je ocenilo, da tožeča stranka z njim ni pripomogla k rešitvi zadeve.