Jedro

Zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem ugodilnem delu (1. odst. izreka) potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno ugodilno in delno zavrnilno zamudno sodbo delno ugodilo zahtevku tožnika in toženki naložilo, da mu povrne korist od uporabe stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 482/11, vl.št. 758 k.o. A., v višini 3.575.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (3.12.2004) do plačila, v roku 15-ih dni po pravnomočnosti sodbe ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 120.725,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (26.1.2005) dalje do plačila, v roku 15-ih dni po pravnomočnosti sodbe.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka po pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

K bistveni kršitvi določb pravdnega postopka: Po prepričanju toženke je sodišče z izpodbijano sodbo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodba ima takšne pomanjkljivosti, da jih ni mogoče v celoti preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni oz. so med seboj v nasprotju, poleg tega pa sploh nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

Sodišče je nepravilno uporabilo določbo čl. 318 ZPP, saj iz navedb v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, niti po temelju, niti po višini. Nepravilna uporaba cit. določbe je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (člen 339/1 ZPP).

K zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja: Sodišče bi moralo kritično presojati navedbe tožeče stranke v tožbi in to še toliko bolj iz razloga, ker je izdalo zamudno sodbo. Trditvena podlaga tožbe je zelo skromna, tožeča stranka je kot dokaz predložila zgolj zemljiškoknjižni izpisek in predlagala zaslišanje tožnika in po potrebni izvedenca nepremičninske stroke. Po prepričanju toženke ni bilo zakonitih pogojev za izdajo zamudne sodbe že iz razloga, ker tožeča stranka ni predložila strokovnega mnenja, iz katerega bi izhajala ugotovljena korist toženke z domnevno izključno uporabo stanovanjske hiše. Ocenjena uporabnina v znesku 130.000,00 SIT mesečno za nedokončano stanovanjsko hišo na lokaciji G. je v nasprotju s tržnimi merili. Sodišče ni imelo podlage, da bi lahko sprejelo tako visoko uporabnino, niti nima sodišče potrebnega znanja in izkušenj, da bi lahko takšno uporabnino določalo po prostem preudarku in brez stroškovne podlage. V kolikor bi se v tej zadevi vodila pravda, sodišče pod nobenim pogojem ne bi ugodilo tožbenemu zahtevku (tudi, če bi bil podan temelj za takšen zahtevek), če ne bi koristi oz. višine uporabnine ugotovil izvedenec ustrezne stroke. Že zato sodišče ni imelo podlage, da bi lahko ugodilo tožbenemu zahtevku, saj dejansko stanje ni bilo dovolj razčiščeno in iz navedb v tožbi ni izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Navedbe v tožbi so tako skromne, da ni niti obrazloženo, kako je tožeča stranka prišla do izračuna zneska 3.575.000,00 SIT. Zgolj ugiba lahko, kar je naredilo tudi sodišče, da se je od 1.4.2000 dalje seštelo vse mesece in se je vrednost pomnožila z zneskom 65.000,00 SIT. To bi morala precizirati tožeča stranka v tožbi, ne pa, da sodišče odpravlja to pomanjkljivost v obrazložitvi zamudne sodbe. Sploh pa so navedbe pomanjkljive, saj tožnik zatrjuje le nesporno dejstvo, da od 1.4.2000 dalje ne uporablja skupne stanovanjske hiše. Ni pa zatrjeval, da mu je toženka zamenjala ključavnico, da mu je na kakšen drug način onemogočila vstop v hišo ipd. Tega ni mogel navajati, saj je imel ves čas ključ od hiše in je do vložitve tožbe v to hišo tudi ves čas prihajal. Iz teh razlogov zahtevek za plačilo uporabnine ni utemeljen niti po temelju in sodišče zamudne sodbe ne bi smelo izdati.

K napačni uporabi materialnega prava: Zaradi prej navedenih kršitev je sodišče napačno uporabilo določbe člena 219 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in člena 193 Obligacijskega zakonika (OZ), saj bi moralo ob upoštevanju pritožbenih razlogov v celoti zavrniti tožbeni zahtevek.

Tožnik je na pritožbo odgovoril, navedel, da so navedbe v pritožbi neresnične, saj je bilo tožniku preprečeno, da živi v svoji nepremičnini in to s fizično silo, in da je toženko dejansko večkrat prosil, da bi se o tem dogovorila, pa je dogovor zavračala. Predlog za delitev stvari pa je umaknil, ker mu je obljubila izplačilo deleža v denarju, do katerega pa po umiku ni prišlo, ker se je toženka očitno premislila, ali pa je imela takšno namero že poprej.

Pritožba ni utemeljena.

Če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji iz 1. do 4. točke 1. odst. 318. člena ZPP: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, da dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost toženca je torej eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe in se ta ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, temveč kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Iz domneve o priznanju dejstev sledi, da zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. člena ZPP), temveč le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zato pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni mogoče upoštevati. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnikova tožba tudi sklepčna, torej utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi in ima materialnopravno podlago v 198. členu OZ oz. prej 219. členu ZOR, na te določbe se sklicuje tudi pritožba. Iz tožbenih navedb jasno izhaja, da je dejanska podlaga tožbenega zahtevka uporabnina za stanovanjsko hišo, ki spada v skupno premoženje pravdnih strank, ker je bila pridobljena v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti, ter da je bil tožnik to stanovanjsko hišo prisiljen zapustiti zaradi groženj toženke in njenega sina in si poiskati drugo primerno stanovanje, od 1.4.2000 dalje, od takrat toženka uporablja celotno stanovanjsko hišo in ima zato korist, ki se kaže v neupravičeni uporabi tožnikovega deleža (1/2) stanovanjske hiše, kar glede na tržne cene znaša 65.000,00 SIT mesečno. Zatrjevana višina uporabnine glede na tržne cene pa je dejanska trditev in kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče ne nasprotuje splošno znanim cenam za uporabo nepremičnin na območju, kjer stoji predmetna stanovanjska hiša (4. odst. 318. člena ZPP). Dejstvena podlaga tožbe je tako glede na v tožbi navedeno pravno podlago utemeljevala sklep prvostopenjskega sodišča, da je tožbeni zahtevek utemeljen (3. odst. 318. člena ZPP). Podani so, kot izhaja iz podatkov spisa in je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, tudi drugi pogoji iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe. Zato pritožbeni očitek bistvene kršitve po 1. odst. 339. člena ZPP ni podan, niti po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, niti niso ti v nasprotju in je sodbo mogoče preizkusiti, zato nasprotno v pritožbi (pavšalno) zatrjevano ne drži. Sodišče prve stopnje je imelo za sprejeto odločitev vso dejansko in materialnopravno podlago, pri tem pa ni storilo niti nobene postopkovne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in zamudno sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker toženka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške, tožnik pa stroške odgovora na pritožbo, ki ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve (154., 155. in 165. člen ZPP).