Jedro

Za zahtevek, katerega predmet ni denarni znesek, velja, da mora tožnik navesti v tožbi tudi vrednost spornega predmeta, če je od nje odvisna pravica do revizije (drugi odstavek 186. člena ZPP). Tožnica tega ni storila ne glede ugotovitve, da toženka ni upravičena do končne cene, kot je določena v dodatku pogodbe, ne glede ugotovitve, da je določilo glede končne cene v tem dodatku nično. Čeprav je v prvem izmed teh zahtevkov navedena višina cene, le-te ni mogoče šteti kot navedbo vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 40. člena in drugi odstavek 186. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči 19,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1985 dalje do plačila, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbi obeh strank proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni. Proti sodbi sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni tako, da njeni tožbi stroškovno v celoti ugodi, ali jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Meni med drugim, da je dokončanje te pravdne zadeve tako, da se zanjo uporabijo določila zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede spora majhne vrednosti, nepravilno, ob upoštevanju zahtevane vrednosti spornega predmeta, ki je bila ob vložitvi tožbe, pa je revizija dovoljena.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je 30.12.1987 vložila tožbo z zahtevki, naj se ugotovi, da tožena stranka ni upravičena do končne cene, določene v dodatku pogodbe v višini 2,565.546,00 din, in je določilo o tej ceni nično; da mora tožena stranka plačati tožnici 463.306,00 din z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.1.1985 dalje; da mora tožena stranka plačati tožnici 105.112,00 din z enakimi obrestmi od istega datuma naprej. Takrat je veljal kot prag za dovoljenost revizije znesek 800.000,00 din (4. člen zakona o spremembah ZPP, Ur. list SFRJ, št. 74/87). Na naroku za glavno obravnavo 20.11.1989 je tožeča stranka tožbeni zahtevek spremenila tako, da ji mora tožena stranka plačati 1,535.919,00 din z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1985 dalje. Takrat je bila določena zakonska meja za dovoljenost revizije 8,000.000,00 din (1. člen zakona o spremembah ZPP, Ur. list SFRJ, št. 57/89). S pripravljalnim spisom, vloženim 12.2.1990, je tožeča stranka "dopolnila oz. spremenila svoj s tožbo in na glavni obravnavi postavljeni tožbeni zahtevek" tako, da ji mora tožena stranka plačati 163,40 Kdin z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1985 dalje. Takrat je veljala enaka meja za dovoljenost revizije, le da v denominiranem znesku 8.000,00 Kdin (zakon o spremembi vrednosti dinarja, Ur. list SFRJ, št. 83/89). Pri postavljenih zahtevkih gre za objektivno kumulacijo zahtevkov (prvi odstavek 188. člena ZPP), pri čemer je eden ugotovitveni (187. člen ZPP). Denarni zahtevki, kot je razvidno, niso nikoli presegli mejnega zneska za dovoljenost revizije, ki je veljal v času, ko so bili zahtevki postavljeni. Za zahtevek, katerega predmet ni denarni znesek, pa velja, da mora tožnik navesti v tožbi tudi vrednost spornega predmeta, če je od nje odvisna pravica do revizije (drugi odstavek 186. člena ZPP). Tožnica tega ni storila ne glede ugotovitve, da toženka ni upravičena do končne cene, kot je določena v dodatku pogodbe, ne glede ugotovitve, da je določilo glede končne cene v tem dodatku nično. Čeprav je v prvem izmed teh zahtevkov navedena višina cena, le-te ni mogoče šteti kot navedbo vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 40. člena in drugi odstavek 186. člena ZPP). Iz tožbenih navedb je sicer mogoče razbrati, kakšno končno ceno prodanega stanovanja priznava tožeča stranka in za kolikšen znesek torej ne priznava tiste cene, ki jo je določila tožena stranka (mimogrede, tudi ta razlika ni presegla revizijske meje), vendar gre tu za navedbo dejstev, na katera opira tožeča stranka svoj zahtevek, kar je tudi obvezna sestavina tožbe (prvi odstavek 186. člena ZPP), vendar pa je navedba vrednosti spornega predmeta druga, od prve različna sestavina tožbe (že omenjeni drugi odstavek tega člena). Torej le navedba vrednosti spornega predmeta kot posebna sestavina tožbe in če bi bila ta zadostna, bi bila način, s katerim bi si tožnica zagotovila pravico do revizije, kar zadeva ugotovitveni zahtevek.

O preizkusu dovoljenosti revizije se je po povedanem pokazalo, da je bila vložena proti sodbi, proti kateri je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 389. člena ZPP), zaradi česar jo je moralo sodišče zavreči (392. člen ZPP).

Odločba o revizijskih stroških je zajeta z izrekom tega sklepa (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).