Jedro

Po 3. odstavku 382. člena v zvezi z 2. odstavkom 186. člena ZPP revizije ni dovoljena, če tožnik v tožbi ni navedel vrednost spornega predmeta, toženca pa na pomanjkljivost v okviru 40. člena ZPP nista opozorila.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je prvemu tožencu D. K. prenehala stanovanjska pravica ter da je zato dolžan izprazniti stanovanje št... v III. nadstropju stavbe K. na P. Odločilo je še, da mora navedeno stanovanje izprazniti tudi drugi toženec F. C., ki sedaj v tem stanovanju prebiva. Glede prvega toženca je odločilo, da mora stanovanje izprazniti v 15 dneh, glede drugega toženca pa, v 60 dneh. Prvi in drugi toženec sta po tej sodbi zavezana še k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 35.418,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke ter prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložila revizijo toženca zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je proti tožencema vložila premoženjskopravni zahtevek na izpraznitev stanovanja. V 1. točki tožbenega izreka je sicer zahtevala tudi ugotovitev, da je prvemu tožencu D. K. prenehala stanovanjska pravica na spornem stanovanju, vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za ugotovitev, ki ima v tem postopku naravo predhodnega vprašanja. Predhodno vprašanje pa ni vprašanje, ki bi definiralo pravno naravo tožbenega zahtevka.

Za premoženjskopravne zahtevke, ki se ne nanašajo na denarno terjatev, pa veljajo pravila o dovoljenosti revizije iz 3. odstavka 382. člena ZPP. Zanje je določeno, da revizije ni, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Da vrednost mora biti navedena, je določeno v 2. odstavku 186. člena ZPP. Tožba je bila vložena 16.1.1996. Zanjo zato velja novela (Ur.l. RS, št. 55/92), ki določa mejni znesek 80.000,00 SIT. Toda tožnik vrednosti spornega predmeta v tožbi sploh ni navedel. Na pomanjkljivost tožbe tudi toženca nista opozorila (primerjaj 40. člen ZPP) in tako tudi sama nista prispevala k temu, da bi si zagotovila pravico do revizije. Ker gre za izredno pravno sredstvo, revizijsko sodišče takšne pomanjkljivosti ni smelo odpraviti po uradni dolžnosti.

Zaradi navedenega revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP moralo kot nedovoljeno zavreči.