Jedro

ZPP v 2. odstavku 155. člena določa, da se v primeru, če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, taki stroški odmerijo po tarifi. Ker predmetna zakonska določba torej napotuje na uporabo Odvetniške tarife, ta pa ne predpisuje obračunavanja odvetniških storitev z upoštevanjem 19 % davka na dodano vrednost, odvetnik ni upravičen do plačila svojih storitev po pravilu število točk za posamezno storitev x vrednost točke + 19 % davek na dodano vrednost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 6.8.1999 dolžniku naložilo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa poravna upnikovo terjatev, dovolilo predlagano izvršbo, izvršilne stroške upnika pa odmerilo na 16.005,11 SIT.

Proti stroškovnemu delu sklepa se je pritožil upnik. Po njegovem mnenju sodišče ni pravilno odmerilo njegovih izvršilnih stroškov, saj na opravljene odvetniške storitve ni upoštevalo 19% davka na dodano vrednost, temveč le 12,5 % stopnjo davka. Odvetniški stroški namreč sestojijo iz stroškov, odmerjenih v skladu z Odvetniško tarifo, in iz 19 % davka na dodano vrednost na te stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, ZIZ) sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu v mejah s pritožbo uveljavljanega razloga, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava.

ZPP v 1. odstavku 155. člena določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili za konkreten postopek potrebni. V 2. odstavku omenjenega člena pa je določeno, da se v primeru, če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, taki stroški odmerijo po tarifi. Sedaj veljavna Odvetniška tarifa (Uradni list RS, št. 7/95, velja od 5.2.1995) ne vsebuje davka na dodano vrednost, ki ga je predpisal Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98), ki se je začel uporabljati s 1.7.1999. Vsebuje pa 6,5 % prometni davek (11. točka 24. člena in 1. odstavek tar. št. 1 Zakona o prometnem davku - Uradni list RS, št. 4/92), ki ga je nadomestil davek na dodano vrednost. Ker 2. odstavek 155. člen ZPP za odmero odvetniških stroškov napotuje na uporabo Odvetniške tarife, ta pa ne predpisuje obračunavanja odvetniških storitev z upoštevanjem 19 % davka na dodano vrednost, odvetnik ni upravičen do plačila svojih storitev po pravilu število točk za posamezno storitev x vrednost točke + 19 % davek na dodano vrednost. Odvetniku torej na po tarifi obračunano plačilo za zastopanje tudi ne gre 12,5 % stopnja davka na dodano vrednost, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje, vendar pa sodišče druge stopnje zaradi prepovedi reformatio in peius, vsebovane v 359. členu ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, po kateri sklepa ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, v prvostopenjsko odločbo ne sme posegati.

Pritožbeni razlog torej ni podan, prav tako pa tudi ne kršitve, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo upnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora sam trpeti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP in 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).