Jedro

Zgolj želja deklic, da bi živeli pri očetu, ob očitnem pomanjkanju komunikacije med staršema, ne zadošča za sklep, da sta deklici pri nasprotni udeleženki ogroženi, zaradi česar bi bila potrebna takojšnja intervencija sodišča za izdajo začasne odredbe o drugačnem zaupanju mladoletnih deklet v vzgojo in varstvo. Pravice otroka do izražanja svojih stališč se ne sme razlagati tako, da bi otroku dejansko dala brezpogojno pravico veta brez upoštevanja drugih dejavnikov in preizkusa, s katerim se določi največja otrokova korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe. Predlagatelj je predlagal, da mu sodišče prve stopnje mld. A. in mld. B. začasno zaupa v varstvo in vzgojo, da nasprotni udeleženki za preživljanje vsake od deklic naloži plačevanje preživnine v višini 150 EUR ter da stike med deklicama in nasprotno udeleženko uredi na način, da ti začasno potekajo vsako sredo popoldne in vsak drug vikend.

**Povzetek pritožbenih navedb**

2. Predlagatelj izpodbija sklep v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 8. 6. 2021 ugodi. Predlagatelj podredno predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Predlagatelj navaja, da sta se z nasprotno udeleženko dogovora, določenega s sodno poravnavo (s katero sta bili hčerki zaupani v vzgojo in varstvo nasprotni udeleženki, urejeni so bili stiki in preživnina), držala do aprila 2021, ko sta hčerki začeli izražati željo, da čim več časa preživita s predlagateljem. Predlagatelj je sicer že v času izvajanja stikov opažal, da sta deklici tihi, odsotni in zaskrbljeni, vendar ni niti pomislil, da bi lahko nasprotna udeleženka skupaj s svojim novim partnerjem nad hčerkama izvajala psihično nasilje. Obsežnost izvajanja psihičnega nasilja se je pokazala šele ob pisanju predloga za začasno odredbo. Ker se hčerki nista več želeli vrniti k nasprotni udeleženki in njenemu partnerju, je nasprotni udeleženec vložil predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je kot podlago za odločitev vzelo mnenje CSD, ki ob opravljenih razgovorih ni zaznalo ogroženosti deklet. Dogodek, ki v očeh predlagatelja predstavlja za hčerki ogrožujoče stanje, je CSD interpretiral zgolj kot kritiko s strani partnerja nasprotne udeleženke, usmerjeno v nezadostno sodelovanje deklic pri gospodinjskih opravilih oziroma kot kritiko nespoštljivega vedenja. Predlagatelj je v pritožbi ponovil opis dogodka, ki ga je že podal v predlogu za izdajo začasne odredbe. Predlagatelj meni, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe prezrlo zlasti poročilo o mld. B., podano s strani šole. Iz poročila je moč razbrati, da gre za tiho in introvertirano deklico, ki se tudi predlagatelju ni želela takoj odpreti in spregovoriti o svojih težavah. Tako je predlagatelju šele ob pisanju te pritožbe potarnala, da sta s sestro vedno „na podstrehi“, kadar je doma partner nasprotne udeleženke, da se z nasprotno udeleženko in njenim partnerjem nikoli ne igrajo družabnih iger, ne hodijo skupaj na izlete ali v kino, da skupaj s partnerjem nasprotne udeleženke le obiskujejo njegove sorodnike. Ker mld. B. v stanovanju, kjer živi z nasprotno udeleženko, nima svoje sobe, ki bi jo lahko zaprla z vrati, se sramuje pred sošolkami in se izogiba socialnim stikom. Deklici pri nasprotni udeleženki živita v nezdravem okolju, kar postopno poglablja duševno stisko deklet, zlasti mlajše B. Predlagatelj navaja, da pri dogodku, opisanem v predlogu za začasno odredbo, morda res ne gre za nasilje in posledično ogroženost otrok, vendar se nad dekleti konstantno izvaja psihično nasilje, katerega se dekleti niti ne zavedata, zato o njem tudi nista izpovedali na razgovoru pred pristojnim CSD. Opozarja na nenehno podcenjevanje, obrekovanje in žaljenje, ki sta ga mld. A. in mld. B. deležni tako s strani nasprotne udeleženke kot njenega partnerja. Zaradi vsega navedenega bi bilo po oceni predlagatelja treba že v postopku odločanja za izdajo začasne odredbe angažirati izvedenca pedopsihiatra. Navaja še, da sta bili deklici ob obisku nasprotne udeleženke na njen rojstni dan ... 2021 ponovno deležni posmehovanja s strani partnerja nasprotne udeleženke, ki jima je več kot očitno dal vedeti, da nista dobrodošli. Izpostavlja, da imata deklici pri predlagatelju zagotovljene bistveno boljše bivalne pogoje kot pri nasprotni udeleženki.

4. Nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo predlagatelja in predlagala njeno zavrnitev.

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ustavno sodišče je v odločbi Up-410/01 z dne 14. 2. 2012 izpostavilo, da imajo začasne odredbe v družinsko pravnih zadevah velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. Izdaja začasne odredbe je izjemen ukrep, s katerim se začasno uredi položaj na način, s katerim se prepreči ogroženost otroka (161. člen Družinskega zakonika, naprej DZ), pri čemer mora biti ogroženost izkazana s stopnjo verjetnosti. V skladu z drugim odstavkom 157. člena DZ se šteje, da je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (tretji odstavek 157. člena DZ).

7. Sodišče prve stopnje je v prejšnjem odstavku navedene kriterije povsem pravilno presodilo. V okviru dokaznega postopka (pri tem je postopalo ustrezno hitro in sumarno ter odločilo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti) je zaprosilo za mnenje CSD, ki mu je tudi naložilo, da opravi razgovor s staršema in deklicama. Sodišče prve stopnje je pridobilo še poročila šol, ki jih deklici obiskujeta. Višje sodišče se v celoti strinja z oceno sodišča prve stopnje, da opis dogodka z 20. 5. 2021 ne zadošča za sklep, da sta bili deklici ob navedenem dogodku ogroženi. Glede tega dogodka tudi sam pritožnik v pritožbi navaja, da morda res ne predstavlja nasilja in posledične ogroženosti otrok. Prav tako se višje sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da ni drugih dogodkov, ki bi kazali na ogroženost deklic. Obe deklici sta na razgovoru na CSD povedali, da niti nasprotna udeleženka niti njen partner do njiju nista bila nikoli nasilna ter da nobeden od staršev (torej tudi ne nasprotna udeleženka) ne uporablja vzgojnih ukrepov kaznovanja. Višje sodišče se strinja tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da iz prejetih poročil osnovne šole in poročila BIC ne izhaja, da bi v zadnjem času zaznali večjo stisko deklic. Iz poročil šol je razvidno, da določene stiske mladoletnih deklic sicer so prisotne, vendar iz poročil hkrati izhaja, da težko presodijo, pri katerem od staršev je primernejše okolje in zlasti, da so nesoglasja med staršema obstajala že pred njunim razhodom; v tem smislu so okoliščine glede na čas sklenitve sodne poravnave (ki jo je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti preizkusilo v smislu ustreznosti s stališča koristi otrok) torej nespremenjene, kar tudi govori proti nenadni drugačni odločitvi o zaupanju v varstvo in vzgojo.

8. Za povsem pravilen se tako izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj želja deklic, da bi živeli pri očetu, ob očitnem pomanjkanju komunikacije med staršema, ne zadošča za sklep, da sta deklici pri nasprotni udeleženki ogroženi, zaradi česar bi bila potrebna takojšnja intervencija sodišča za izdajo začasne odredbe o drugačnem zaupanju mladoletnih deklet v vzgojo in varstvo. Pravice otroka do izražanja svojih stališč se namreč ne sme razlagati tako, da bi otroku dejansko dala brezpogojno pravico veta brez upoštevanja drugih dejavnikov in preizkusa, s katerim se določi največja otrokova korist.1 Sodišče prve stopnje je ustrezno celostno ocenilo tudi druge dejavnike (povedano na razgovorih, poročila šol) in akutne ogroženosti deklic v smislu tretjega odstavka 157. člena DZ ni ugotovilo.

9. Teh ugotovitev ne omajajo niti šele pritožbi priložene izjave deklic oziroma šele v fazi pritožbe podane pavšalne trditve o nenehnem podcenjevanju, obrekovanju in žaljenju, ki naj ga bi bili deklici deležni tako s strani nasprotne udeleženke kot njenega partnerja.

10. Višje sodišče še dodaja, da so bivalni pogoji in način preživljanja skupnega časa do neke mere pomembni za otrokov razvoj, vendar pa nič od naštetega samo po sebi ne definira toliko boljše (psihološke) opremljenosti enega od staršev za zaupanje v vzgojo in varstvo, da bi bilo treba nemudoma poseči v obstoječo ureditev. Ali je v večjo korist deklic, da sta zaupani v vzgojo in varstvo predlagatelju ali nasprotni udeleženki, bo stvar končne odločitve v tem družinskem sporu.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere se sklicuje predlagatelj kot tudi ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi druge točke 365. člena ZPP v povezavi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1 Primerjaj C. proti Finski, št. 8249/02, 57.-59. odstavek in A. V. proti Sloveniji, št. 878/13, 72. odstavek.