Jedro

Uporaba določila 20a. člena ZOZP, ki je lex specialis, pride v poštev zgolj v primerih nesporne odgovornosti in ocene škode; v vseh drugih primerih se uporabi 299. člen OZ za vprašanja zamude in pričetka teka zakonskih zamudnih obresti, kot je pravilno ravnalo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 24.103,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2012 do dne plačila, vse v 15 dneh (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.872,11 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska pravdnih stroškov za čas od dneva poteka paricijskega roka do dneva plačila (III. točka izreka). Z dopolnilnim sklepom je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti še dodatne pravdne stroške v višini 75,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in dopolnilni sklep o stroških se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija odločitev o višini odškodnine. Sodišče je tožniku iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin dosodilo odškodnino v višini 10.500,00 EUR, kar pomeni 10 povprečnih plač, medtem ko bi primerna odškodnina iz tega naslova znašala 8 povprečnih plač, torej največ 8.500,00 EUR. V primeru iz sodne prakse II Ips 691/2004 je bila oškodovancu dosojena odškodnina v višini 7,4 povprečnih plač. Res je trpel manj telesnih bolečin kot tožnik, a je bil hospitaliziran bistveno dalj časa (16 dni, tožnik pa 6), bil je na operativnih posegih in dalj časa hodil z berglami, poleg tega je imel težjo poškodbo od tožnika, to je odprt prelom leve goleni. V primeru II Ips 275/2008 je bila oškodovanki dosojena odškodnina v višini 10,6 povprečnih plač, torej praktično identično kot je bilo dosojeno tožniku. V tem primeru je oškodovanka res trpela malenkost manj telesnih bolečin kot tožnik, a je imela veliko več nevšečnosti: 10 dni hospitalizacije, 2 operaciji, 8-9 mesecev uporabe bergel, 4 tedne rehabilitacije v zdravilišču, torej več nevšečnosti kot tožnik. V primeru iz sodne prakse II Ips 1271/2008 je bila oškodovancu dosojena odškodnina v višini 7,4 povprečne plače. Utrpel je zlom gležnja, a sicer manj telesnih bolečin kot tožnik. Tožena stranka se pritožuje tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je tožniku dosodilo odškodnino v višini 11 povprečnih plač, kar je v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse preveč, primerna odškodnina bi bila 9 povprečnih plač, to je 9.000,00 EUR. V primeru iz sodne prakse II Ips 691/2004 je bila oškodovancu dosojena odškodnina v višini 11 povprečnih plač, torej toliko kot je bilo dosojeno tožniku, medtem ko oškodovanec v tem primeru trpel večje zmanjšanje življenjskih aktivnost, poleg tega pa je bil primoran prenehati z opravljanjem svojega poklica, medtem ko tožnik svoj poklic še vedno opravlja. V primeru iz sodne prakse II Ips 275/2008 je bila oškodovancu dosojena odškodnina v višini 9,3 povprečnih plač, kar je manj kot je sodišče dosodilo tožniku, njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je večje, saj ima težave pri hoji po stopnicah, nosi ortopedske čevlje, ne more hoditi v hribe in na izlete in mora uporabljati palico. Tožnik pa se še lahko ukvarja s športom (igra tenis, manj igra košarko in nogomet), smučanje pa je opustil zaradi zadebelitve gležnja. Sodišče je napačno odločilo tudi o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti, saj ni upoštevalo določila ZOZP, ki daje toženi stranki trimesečni rok za odločitev o zahtevku, kar je zavzela tudi sodna praksa v zadevi VSL II Cp 1883/2013. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. S. ugotovilo, da je tožnik v prometni nezgodi dne 2. 8. 2011 utrpel zlom obeh gležnjev z izpahom skočnice desne noge, kar je huda telesna poškodba, saj je bilo potrebno operativno zdravljenje te poškodbe, nato pa je sledila dolgotrajna intenzivna fizikalna terapija. Tožniku so opravili operacijo gležnja, v kateri je bila narejena fiksacija obeh gležnjev in fiksacija, na zunanji strani s ploščico in vijak, fiksacija notranjega gležnja pa z dvema vijakoma. Po operaciji je tožnik prejel dokolensko mavčevsko longeto, nato je bil sprejet na oddelek, kjer je zdravljenje potekalo brez zapletov, rana se je lepo celila, tudi kontrolni Rtg so pokazali dober položaj zloma in ploščice. Pri prevezah rane je bil viden bulozni edem na notranji strani gležnja. Dne 5. 8. 2011 je bil tožnik z navodili odpuščen v domačo oskrbo. Naslednji dan se je zaradi močnejših bolečin in povišane temperature oglasil v urgentni travmatološki ambulanti, kjer je bila na notranji strani gležnja vidna oteklina in bulozni edem, zato je bil ponovno sprejet na oddelek travmatološke klinike, kjer so mu uvedli amoksiklav. Tožnik je bil v specialistični ambulanti pregledan 4x, na fizikalni terapiji je bil 40x, pri izbranemu zdravniku pa 3x. Tožnik je med zdravljenjem trpel hude nevšečnosti, kot je hospitalizacija na travmatološki kliniki v trajanju 6 dni, prav tako pa operativni poseg, ki je bil narejen v spinalni anesteziji, prejemanje sredstev proti bolečinam, injekcij proti strjevanju krvi ter prejemanje antibiotikov in tablet za zaščito želodca. Hudo nevšečnost je predstavljala tudi hoja z berglami v trajanju 2 mesecev, kar je tožnika dodatno oviralo pri dnevnih aktivnostih. Nevšečnosti pa so predstavljali tudi pregledi pri specialistu fiziatru (5-krat), izvajanje fizikalne terapije v zdravstvenem domu (40krat), izpostavljenost ionizirajočemu sevanju (8x), kot tudi pregledi pri izbranem zdravniku (3x). Hude stalne bolečine je tožnik trpel prve tri tedne po poškodbi, nato pa še 6 tednov stalne srednje telesne bolečine, ki so bile izražene predvsem ob izvajanju fizikalne terapije, nato pa je tožnik prestajal še dve meseca stalnih lahkih telesnih bolečin, ki so bile ob pričetku hoje in nadaljevanju fizikalne terapije v krajših obdobjih tudi srednje hude. Glede na težo poškodbe, ki je huda, trajanje telesnih bolečin in njihovo intenzivnost ter težo nevšečnosti, ki jih je pretrpel tožnik in trajanje zdravljenja, ki je trajalo kar 6 mesecev, je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo za pretrpljene telesne bolečine in prestane nevšečnosti odškodnino v višini 10.500,00 EUR, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino (179. člen OZ). Pritožbeno navajanje, da je odškodnina iz tega naslova previsoka, ker odstopa od odškodnine v primerih II Ips 275/2008, II Ips 691/2004, II Ips 1271/2008 ni utemeljeno. Glede primera II Ips 691/2004, na katerega se sklicuje pritožnica, v katerem je bila oškodovancu iz naslova telesnih bolečin dosojena odškodnina v višini 7,2 plač, navedeni primer z obravnavanim ni primerljiv glede trajanja bolečinskega obdobja, saj je tožnik trpel daljše bolečinsko obdobje, in sicer stalne hude telesne bolečine 3 tedne, stalne srednje telesne bolečine 6 tednov, nato pa še dva meseca lahkih telesnih bolečin, medtem ko je v izpostavljeni zadevi oškodovanec trpel stalne hude bolečine 5 dni, stalne srednje 10 dni stalne lažje 14 dni, občasne bolečine pa še 2 meseca. Že zaradi trajanja bolečinskega obdobja primera nista primerljiva, poleg tega drži, da je bil oškodovanec hospitaliziran 16 dni, medtem ko je bil tožnik 6 dni, a je po odpustu pri tožniku prišlo tudi do zapleta, do otekline in bukloznega edema, zaradi česar je bil ponovno sprejet v bolnišnico. Glede primera II Ips 275/2008 je bilo oškodovanki iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin prisojenih 10,4 plač odškodnine. Kot je ugotovila že sama pritožnica glede primerjave nevšečnosti je oškodovanka bergle uporabljala 8-9 mesecev, to je dalj od tožnika, ki jih je uporabljal 6 mesecev, prav tako je bila oškodovanka za 4 dni dalj hospitalizirana kot tožnik, vendar pa trajanje bolečinskega obdobja pri obeh ni primerljivo, saj je tožnik trpel hujše in intenzivnejše bolečine. Poleg tega je oškodovanka v tej zadevi utrpela zlom leve petnice, medtem ko je tožnik utrpel zlom obeh gležnjev z izpahom skočnice leve noge. Glede primera II Ips 1271/2008 je bila oškodovanki iz naslova telesnih bolečin prisojena odškodnina v višini 7,4 plač, pri čemer pa izpostavljeni primer z obravnavanim ni primerljiv po trajanju in intenzivnosti bolečinskega obdobja, niti glede nevšečnosti, saj je tožnik bergle uporabljal 6 mesecev, medtem ko jih je oškodovanka zgolj mesec in pol. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin je po presoji pritožbenega sodišča pravična, zato očitek o zmotni uporabi 179. člena OZ ni utemeljen.

6. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja sodnega izvedenca ugotovilo, da ima tožnik zaradi poškodbe anatomske in funkcionalne trajne posledice. Anatomsko posledico predstavlja obstoj zadebelitve desnega gležnja, katerega obseg je za 1 cm manjši kot na levi strani, anatomsko posledico poškodbe pa predstavljajo tudi oslabljene mišice in je obseg desne goleni za en cm manjši kot na levi strani. Funkcionalne posledice poškodbe pa se kažejo v omejeni gibljivosti desnega gležnja lažje stopnje, pri tem je bolj omejen upogib stopala navzgor. Izvedenec je ugotovil, da se tožniku tudi še sedaj pojavljajo bolečine, in sicer pri opravljanju fizičnega dela (opravlja enako delo kot pred nezgodo), po vsakem delu, ki je fizično, stoječe, ima izrazite bolečine v desnem gležnju, enako ima tudi bolečine po daljši hoji, sedaj lahko prehodi razdaljo največ do dveh kilometrov in tudi pri hoji na takšni razdalji ima izrazitejše bolečine v gležnju. Zaradi opisanih težav in bolečin se sedaj tožnik manj intenzivno kot pred poškodbo ukvarja z igranjem tenisa, občasno tudi košarke in nogometa, smučanje pa je moral zaradi zadebelitve gležnja popolnoma opustiti (ker ne more obuti smučarskega čevlja). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnika ugotovilo tudi, da ima tožnik bolečine tudi pri opravljanju poklicnega dela, in sicer v proizvodnji, kjer dela in dalj časa stoji, ima bolečine in večjo oteklino noge. Iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 11.000,00 EUR, kar predstavlja 10,8 plač ob času sojenja. Pritožnikovo sklicevanje na primer II Ips 691/2004, v kateri je bila oškodovancu prisojenih 10,8 plač (oškodovanec je v tej zadevi opustil opravljanje svojega poklica, tožnik pa ne, vendar ga opravlja težje) ni primerljivo zaradi starosti oškodovanca in tožnika in posledično dolžine trpljenja zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je tožnik star 33 let, oškodovanec v zadevi II Ips 691/2004 pa 57 let. Prav tako po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno zmanjšanje aktivnosti glede dosojene odškodnine ne odstopa od sodne prakse glej primer II Ips 1271/2008, v katerem je bilo oškodovanki prisojenih 9,7 plač. Prav tako ni utemeljeno izpostavljanje primera II Ips 275/2008, kjer je oškodovanka 10% prispevala k nastanku škode in je gre na podatke zadeve, da se zaradi poškodbe ne more igrati z vnukinjo, vendarle za starejšo oškodovanko od tožnika, zato primera nista primerljiva. Po presoji pritožbenega sodišča je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravična in tudi ustrezno umeščena v sodno prakso (179. člen OZ).

7. Pritožbeni očitek, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje dosodilo od zavrnitve zahtevka tožene stranke od 24. 4. 2012 dalje do plačila, ni utemeljen. Uporaba določila 20a. člena ZOZP, ki je lex specialis, pride v poštev zgolj v primerih nesporne odgovornosti in ocene škode; v vseh drugih primerih se uporabi 299. člen OZ za vprašanja zamude in pričetka teka zakonskih zamudnih obresti, kot je pravilno ravnalo sodišče prve stopnje.

8. Pritožbeni očitek, ki izpodbija stroškovno odločitev, ni utemeljen, saj je pravdni uspeh sodišče prve stopnje pravilno izračunalo in ostaja nespremenjen. Stroškovna odločitev, sprejeta v sodbi, in dopolnilnem sklepu je pravilna.

9. Ker pritožnica s pritožbama ni uspela, ju je pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).