Jedro

Ker obsojenec niti osebno na glavnih obravnavah niti s pisno vlogo sodišča ni obvestil o spremenjenem naslovu svoje družine oziroma o svoji odsotnosti iz Slovenije, je sodišče prve stopnje obsojencu vabilo za glavno obravnavo, ki je bila nato opravljena v njegovi nenavzočnosti, pravilno vročalo na isti naslov. Tam je vabilo po predhodnem obvestilu prevzela njegova žena, zato niso bile kršene določbe ZKP o vročanju.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni I.R. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ in kaznivega dejanja neupravičene osebne preiskave po 1. odstavku 147. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena enotna kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca pravočasno, dne 29.11.1999, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja razlog iz 2. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in sicer bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 3. odstavka 307. člena ZKP za sojenje obsojencu v nenavzočnosti, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se tudi zatrjuje v zahtevi, pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je po mnenju vložnika podana zato, ker je bila glavna obravnava dne 20.9.1999 opravljena v nenavzočnosti obsojenca, kljub temu da niso bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti (3. odstavek 307. člena ZKP). Po mnenju zahteve obsojenec namreč na to glavno obravnavo ni bil v redu povabljen, ker mu vabilo na glavno obravnavo, ki mora biti po določbi 1. odstavka 120. člena ZKP obdolžencu osebno vročeno, tako ni bilo vročeno. Obdolženec je namreč državljan ZRJ, v Republiki Sloveniji (RS) nima ne stalnega ne začasnega prebivališča in se na naslovu B. cesta 9, B., kjer živi njegova družina, zadržuje le občasno. Sporno vabilo pa je sprejela obsojenčeva žena, ki z obsojencem v tujino ne more kontaktirati in ga zato ni mogla pravočasno obvestiti o razpisani glavni obravnavi ter se zato obsojenec le-te ni mogel udeležiti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana procesna kršitev ni podana, saj so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji (3. odstavek 307. člena ZKP) za opravo glavne obravnave dne 20.9.1999 v obsojenčevi nenavzočnosti, tudi pravilna vročitev vabila na glavno obravnavo obsojencu.

Iz gradiva v spisu (vročilnica na list. št. 115) izhaja, da je bilo obsojencu dne 19.2.1999 na naslovu B. cesta 9, B., osebno vročeno vabilo na glavno obravnavo dne 4.3.1999. Na prvi opravljeni glavni obravnavi dne 30.3.1999 je sodišče po ugotovitvi obsojenčeve istovetnosti, obsojenca poučilo, da mora sodišču takoj sporočiti spremembo naslova ali nameravano spremembo prebivališča ter na posledice opustitve le-tega (227. člen ZKP). O tem, da se je spremenil naslov njegove družine oziroma o svoji odsotnosti iz RS obsojenec sodišča ni obvestil ne osebno na glavnih obravnavah dne 30.3.1999, 4.5.1999, 27.5.19999, 17.6.1999 in 30.6.1999, niti s pisno vlogo. Zato je sodišče prve stopnje obsojencu vabilo za glavno obravnavo dne 20.9.1999 pravilno vročalo na isti naslov.

Pravilna pa je bila po mnenju Vrhovnega sodišča tudi nadomestna vročitev (120. člen v zvezi z 118. členom in s 1. odstavkom 119. člena ZKP) tega vabila obsojenčevi ženi.

Iz gradiva v spisu (vročilnica na list. št. 181) je namreč razvidno, da vročevalec ob prvem poskusu vročitve dne 10.9.1999 obsojenca ni našel doma, zato mu je pustil obvestilo o ponovni vročitvi, ki dne 14.9.1999 ob 9.30 uri tudi ni bila uspešna. Vročitev je uspela šele dne 15.9.1999, ko je bilo pisanje izročeno obsojenčevemu odraslemu družinskemu članu - ženi S.R. Iz vročilnice tudi ne izhaja, da bi obsojenčeva žena ob prejemu sodnega pisanja in podpisu vročilnice vročitvi nasprotovala, ker bi šlo za tako odsotnost obsojenca, da mu pisanja ne bi mogla pravočasno izročiti, zaradi česar bi bilo potrebno to pisanje vrniti sodišču z navedbo, kje je obsojenec (3. odstavek 119. člena ZKP).

Z ostalimi navadbami pa vložnik zahteve, kot tudi sam navaja, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (373. člen ZKP), zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), zato zahteva tudi v tem delu ni mogla uspeti. Pri odločanju o zahtevi pa se Vrhovnemu sodišču tudi ni porodil precejšen dvom o resničnosti v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovljenih dejstev, ki bi bil podlaga za razveljavitev izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Kot obrazloženo, v zahtevi uveljavljana procesna kršitev ni podana, uveljavljana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni zakonski razlog za obravnavano izredno pravno sredstvo, zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člena ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi z 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP.