Jedro

Po ustaljeni sodni praksi začnejo teči zamudne obresti od pravdnih stroškov od dne glavne obravnave, na kateri je bilo o njih odločeno, in ne od prejema pisnega odpravka odločbe. Ne nazadnje so toženi stranki nastajali pravdni stroški ves čas postopka, ne da bi bili do glavne obravnave obrestovani. Zato ni videti razumnega razloga, zakaj naj nosila še posledice zakasnele izdelave pisnega odpravka sodbe, na kar ni imela nobenega vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki izreka (za plačilo 136.479,50 SIT z zamudnimi obrestmi) in v 3. točki izreka (za plačilo 7.200,00 SIT izvršilnih stroškov) ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je še, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 34.190,00 SIT, tudi z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 353. člena ZPP. Navedla je, da ne more biti odgovorna za plačilo zamudnih obresti od pravdnih stroškov za čas, v katerem sodba ni bila pravočasno izdana. Po njenem mnenju prvostopno sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa ne sprejema njenega načina delitve telefonskih stroškov. Ni tudi povedalo, zakaj predloženi dokazi niso verodostojni. Pritožnica je predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je na naroku dne 20.2.1998 pozvalo tožečo stranko, naj (med drugim) izkaže ključ, po katerem je razdeljevala vtoževane telefonske stroške. Tožeča stranka je na istem naroku odgovorila, da so se o posebnem ključu izrecno dogovorili uporabniki in tožeča stranka. Za kakšen ključ so se dogovorili in kdaj, tedaj ni povedala.

V vlogi z dne 11.3.1998 je v III. točki navedla, da je bila dogovorjena delitev stroškov "na osnovi priključenih telefonskih aparatov pri posameznem podjetju," na zadnjem naroku dne 10.4.1998 pa je navedla, da je bil ključ "klic + razdelilnik." V pritožbi pove, da je upoštevala "število telefonskih priključkov in klice." Ključ za razdelitev telefonskih stroškov je kriterij, vnaprejšnje pravilo, po katerem je oziroma naj bi tožeča stranka mesečno razdeljevala stroške med posamezne uporabnike telefonske centrale v poslovni stavbi na K. 14/a v Ljubljani. Razdelilnik je nasprotno rezultat, ki ga daje uporaba ključa za posamezen mesec. Že zato ključ ne more biti klic in razdelilnik, kot je navedla tožeča stranka na zadnjem naroku. Kot ključ bi lahko veljalo število "priključenih telefonskih aparatov pri posameznem podjetju." Vendar pa tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da je bil tak ključ dogovorjen in tudi nobenega dokaza, da je bil dejansko uporabljan pri izdelavi vsakomesečnega razdelilnika. Prvostopno sodišče je zato tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo kot nedokazanega.

V zvezi z očitkom pritožbe, da naj bi prvostopno sodišče verjelo zgolj pavšalnemu zatrjevanju tožene stranke, je potrebno dodati naslednje. Iz spisovnih podatkov (dokazil tožeče stranke) je razvidno, da so se telefonski stroški celotne poslovne stavbe v novembru 1992 povečali glede na prejšnji mesec za 18%, v decembru pa glede na oktober za 21%. Stroški tožene stranke pa so se po razdelilniku tožeče stranke zvišali v mesecu novembru za 230%, v decembru pa za 300%. Takega povišanja stroškov ni tožeča stranka z ničemer konkretnim pojasnila, pa čeprav je povsem jasno, da je izjemno zvišanje stroškov tožene stranke terjalo povsem konkretno pojasnilo.

Pritožnica nima prav, ko uveljavlja, da tožena stranka ni upravičena do zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov od 10.4.1998 dalje. Po ustaljeni sodni praksi začnejo teči zamudne obresti od pravdnih stroškov od dne glavne obravnave, na kateri je bilo o njih odločeno, in ne od prejema pisnega odpravka odločbe. Ne nazadnje so toženi stranki nastajali pravdni stroški ves čas postopka, ne da bi bili do glavne obravnave (10.4.1998) obrestovani. Zato ni videti razumnega razloga, zakaj naj bi nosila še posledice zakasnele izdelave pisnega odpravka sodbe, na kar ni imela nobenega vpliva.

Ker se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (368. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje sklenilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).