9. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila A. A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 15. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 302/2002 z dne 9. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 575/2001 z dne 27. 3. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. K 117/2000 z dne 5. 7. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bila pritožnica spoznana za krivo kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234.a člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) ter kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ. Izrečena ji je bila kazen šestih let zapora. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti njenega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnica izraža nezadovoljstvo z obsodbo, zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava, kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Navaja, da je v skladu z načelom iskanja materialne resnice lahko kaznovan le tisti, glede katerega obstaja gotovost, da je prav on storil očitano kaznivo dejanje. Po oceni pritožnice na podlagi izpeljanega dokaznega postopka in izvedenih dokazov ni moč govoriti o gotovosti, da naj bi storila očitano kaznivo dejanje. Sodišče naj bi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po opravi revizije kot tudi predlog za zaslišanje dodatnih prič. Pritožnica zatrjuje, da mora sodišče navesti, iz katerih razlogov je prišlo do svojega prepričanja, zlasti mora obrazložiti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Sodišču prve in druge stopnje očita, da njuni sodbi ne vsebujeta ustrezne obrazložitve in da ju zato ni moč preizkusiti.

B.

3.Pritožnica v ustavni pritožbi v zvezi z zatrjevanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe prava ponavlja navedbe, s katerimi ni uspela v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče le, ali so bile z izpodbijanimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Iz jamstva enakega varstva pravic izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Iz navedene pravice izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, opredeli. Pritožnica zatrjuje navedeno kršitev le pavšalno, saj ne pojasni, do katerih, za odločitev relevantnih navedb se sodišča niso opredelila, kot tudi ne, kateri so tisti protislovni dokazi, katerih presoja naj bi bila neobrazložena. Zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

5.Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Očitek pritožnice o zatrjevani kršitvi je neutemeljen. Pravica do sodnega varstva je namreč ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do katere je v obravnavani zadevi prišlo. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišča za ugotovitev kršitve pravice ne zadošča.

6.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

7.Iz sodbe prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je sodišče pri ugotavljanju pritožničine krivde izvedlo številne dokaze, kot tudi, da je številne dokazne predloge obrambe zavrnilo. Te dokazne predloge je prvostopenjsko sodišče argumentirano zavrnilo in pri tem pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo (str. 38 do 40 obrazložitve sodbe). Odločitev o zavrnitvi izvedbe predlaganih dokazov obrambe po presoji drugostopenjskega sodišča ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da so razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov sprejemljivi in ne gre za arbitrarno, neupravičeno zavrnitev materialnopravno relevantnih dokazov, zato pravica pritožnice do obrambe ni bila kršena. Po oceni Ustavnega sodišča odločitev ter konkretno razlogovanje sodišč o zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe zadosti kriterijem v zvezi z ugotavljanjem morebitne zatrjevane kršitve. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer