Jedro

V postopku izvršbe na izročitev otroka ni več mogoče presojati, ali je odločitev, da se otroka dodeli v varstvo in vzgojo določenemu roditelju, v (naj)večjo otrokovo korist. Prav tako v izvršilnem postopku ni več mogoče ugotavljati, ali otrok dejansko noče stalno živeti pri roditelju, h kateremu je bil dodeljen, kakšni so otrokovi morebitni razlogi za to, in ali so ti otrokovi razlogi utemeljeni ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (glede 1. odstavka izreka in glede stroškov, odmerjenih v 2. odstavku izreka) potrdi.

Upnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: v 1. odstavku izreka: zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 13. 04. 2010 kot neutemeljen, v 2. odstavku izreka: sklenilo, da se upnikovi nadaljnji izvršilni stroški odmerijo na 203,90 EUR, v presežku pa je zahtevek za njihovo povrnitev zavrnilo.

Zoper ta sklep je dolžnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče vezano na navodila višjega sodišča. V konkretni zadevi je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. I Ip 2321/2010 z dne 07. 07. 2010 ugodilo pritožnikovi pritožbi in sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na izročitev mladoletnega upnika njegovi materi (v nadaljevanju: upnici), razveljavilo ter vrnilo v novo odločanje prvemu sodišču. V primeru razveljavitve prvostopenjske sodne odločbe višje sodišče prvemu sodišču dá obvezna navodila, kaj naj prvo sodišče v ponovljenem postopku izvede. Tako je Višje sodišče v Ljubljani s prej citiranim sklepom naslovnemu sodišču naložilo, da izvede vse dokaze, ki jih je predlagal pritožnik, med drugim tudi zaslišanje priče A. A. Naslovno sodišče dokaza z zaslišanjem te priče ni izvedlo, v razlogih izpodbijanega sklepa pa navedlo, da priča ni pristopila na narok, kljub temu, da je bila pravilno vabljena, in kljub temu, da naj bi ji bilo vabilo pravilno vročeno. Takšno stališče v izpodbijanem sklepu je napačno. Sodišče vabila priči A. A. ni vročilo pravilno oz. mu ga sploh ni vročilo. Iz podatkov spisa izhaja, da je poštar obvestilo o poštni pošiljki (vabilo priči A. A.) pustil na vratih, ker naj priča ne bi imela poštnega predalčnika, enako naj bi se zgodilo tudi s samo poštno pošiljko, ko v roku ni bila dvignjena na pošti s strani priče. Dejstvo je, da je sodišče pričo vabilo na sporočeni naslov, na katerem pa se nahaja stanovanjski blok. Vsi stanovalci stanovanjskega bloka imajo poštne predalčnike, zaradi česar priči obvestilo o prispeli pošiljki niti pošiljka sama sploh nista mogli biti puščeni na vratih, pač pa bi mu morali biti posredovani v poštnem predalčniku. Že iz tega razloga vročitev pisanja priči ni bila opravljena pravilno, sodišče pa ni sledilo navodilom višjega sodišča in dokaza z zaslišanjem priče ni izvedlo, kar vse predstavlja kršitev določil postopka. Poleg tega so razlogi v izpodbijanem sklepu sami s seboj v nasprotju. Tako sodišče navede, da je nedvomno pritožnik kar trikrat poskušal izvršiti sodno odločbo in sina poskušal izročiti upnici v vzgojo, varstvo in oskrbo, kljub temu pa v nadaljevanju izpodbijanega sklepa sodišče razloguje, da pritožnik ni izpolnil naložene obveznosti. Iz izreka izvršilnega naslova izhaja le, da se mladoletni B. B. ob razvezi zakonske zveze zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo materi. Nikjer v citirani sodbi pa ni navedeno, v kakšnem roku naj bi se ta del izreka pravnomočne sodbe izvršil, niti ni navedeno, na kakšen način naj bi se izvršil. Ravnanje pritožnika mora biti skladno s tem, kar mu je naloženo v izvršilnem naslovu. V 2. točki izreka izvršilnega naslova pa ni nikjer navedeno, da bi pritožnik sploh imel kakršnokoli dolžnost, da bi torej moral karkoli aktivnega storiti v zvezi z izročitvijo sina upnici. Iz izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je tudi upnica sama kriva, da ji sin ni bil izročen. Vse navedeno pa pomeni, da so razlogi izpodbijanega sklepa sami s seboj v nasprotju. Tako sodišče najprej ugotovi, da je pritožnik trikrat poskušal izročiti sina upnici, da je upnica (deloma) sama kriva, da do izročitve sina ni prišlo, kljub temu pa se postavi na stališče, da pritožnik svoje obveznosti ni izpolnil. Dejansko stanje ni ugotovljeno pravilno, v posledici česar je tudi prišlo do kršitve materialnega prava. Ne drži, da je dolžnik le poskušal izročiti sina upnici. Pritožnik je sina dejansko izročil upnici, saj je sin pobegnil od nje, torej po tem, ko ga je upnica že prevzela. Nadalje je sodišče ugotovilo, da sina k pobegu od upnice ni nagovoril pritožnik. Glede na navedeno je nerazumljivo, da sodišče pride do zaključka, da je bila s strani pritožnika le poizkušana izročitev sina upnici in da tako pritožnikova obveznost ni prenehala. V izvršilnem naslovu ni precizirano, na kakšen način je pritožnik dolžan sina izročiti upnici. Razlogovanje sodišča v izpodbijanem sklepu, da bi moral pritožnik kot roditelj storiti vse, da sina pripravi na preselitev in da je pritožnik ostal le na pol poti, ni pravilno. Najprej je treba ugotoviti, da pritožnik ni usposobljen za kakršnokoli psihično pripravo oseb, sodišče pa samo ni usposobljeno ocenjevati, ali je bila „psihična priprava“ sina izvršena pravilno in kvalitetno. Kako je sodišče ugotovilo, da pritožnik ni dovolj pripravil sina na preselitev k upnici, niti ni jasno. Dejstvo je, da je sin dopolnil 12 let. Iz obvestila o predaji otroka CSD z dne 18. 09. 2006 jasno izhaja, da mladoletnik ne razume, zakaj so spremembe potrebne, ko se je navadil na sedanji način življenja in nima nobenih konkretnih razlogov, da bi odšel živet k upnici. Zakaj 12-letni otrok ne bi mogel uveljavljati svoje volje in od matere pobegniti, ni jasno, pritožnik pa je prepričan, da sodišče za ugotavljanje psihične zrelosti otroka niti ni usposobljeno. Pritožnik sinu nikakor ne preprečuje, da bi živel pri upnici, še več, enkrat ji ga je skušal izročiti, dvakrat pa ji ga je celo izročil, pri čemer sodišče samo ugotavlja, da pritožnik s pobegom sina od upnice ni imel nič. Ker je po določilih tretjega odstavka 105. člena ZZZDR pri tem, kje bo otrok živel, treba upoštevati tudi otrokovo mnenje, če ga otrok izrazi sam ali po osebi, ki ji zaupa, in če je sposoben razumeti pomen in posledice njegove odločitve, sodišče ne more šteti, da pritožnik izvršilnega naslova ni izpolnil. Iz podatkov spisa izhaja, da gre za 12-letnega razvitega, sposobnega in inteligentnega otroka, zaradi česar ne more biti dvoma, da je sposoben izražati tudi svoje mnenje in s tem posledično, pri katerem od staršev bo živel. Da se sin še vedno ne nahaja v varstvu, vzgoji in oskrbi pri upnici, tako ni posledica pritožnikovega ravnanja, pač pa je to posledica ravnanja otroka samega in kot ugotavlja sodišče, tudi upnice. Pritožnik tako meni, da je njegov ugovor, da je obveznost po izvršilnem naslovu izpolnil, utemeljen. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na izročitev otroka upnici, razveljavi oz. podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi ter postopek vrne v novo odločanje prvemu sodišču. Upnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pričo A. A. vabilo pravilno. Sodišče si je z zaslišanjem obeh strank in z zaslišanjem dveh prič lahko ustvarilo dovolj jasno sliko dogajanja. Zaslišanje priče A. A. se je po izvedbi vseh ostalih dokazov zato pokazalo kot popolnoma nepotrebno. Z zaslišanjem te priče namreč sodišče prve stopnje zagotovo ne bi prišlo do drugačnih ugotovitev in zaključkov, kot jih je podalo v izpodbijanem sklepu. „Poskusi“ izročitve sina upnici so bili vsi trije le zaigrani in navidezni. Med strankama ni sporno, da se sin deklarativno opredeljuje, da želi živeti pri dolžniku. Ker pač dolžnika že od malega sprejema kot najmočnejšega v družini in se ne zna in ne zmore upreti odločitvam dolžnika ali odločiti drugače kot želi dolžnik. To je ugotovila že izvedenka psihološke stroke in obe sodišči v okviru pravnomočno končanega pravdnega postopka. Upnica poudarja, da dolžnik skupaj s svojo materjo že ves čas od njene odselitve v letu 2007 sinu "pere možgane". Praktično vsakodnevno je izpostavljen le njunim stališčem in njunemu videnju dogajanj med strankama, predvsem pa njunim izrazito negativnim moralno vrednostnim ocenam upnice. Čeprav so te negativne ocene docela neutemeljene in izmišljene, sin že vsaj tri leta, kar tečejo ti postopki, nima možnosti, da bi se osebno prepričal, da očitki ne držijo. Dolžnik je namreč odločil, da ima lahko sin stike z upnico le ob nedeljah čez dan in da pri upnici ne sme prespati. Vse počne preračunljivo z namenom, da sina od upnice čimbolj odtuji. To aktivno odtujevanje sina od upnice je ugotovila že izvedenka psihologinja pred skoraj dvema letoma, čeprav so hkrati psihotesti pokazali, da je sin na upnico močno navezan in da mu je najbližja. Tudi izvedenkine ugotovitve o dolžnikovi osebnostni lastnosti, da ne izbira sredstev za dosego svojih ciljev in da čustveno manipulira s sinom, so se v dogajanjih v času po izdelavi izvedeniškega mnenja le še potrdile. Upnico dolžnik neresnično in neutemeljeno prijavlja, da z otrokoma surovo ravna. Takoj naslednji dan po izdaji obvestila CSD sodišču, da elementov ogroženosti otrok v obravnavanem primeru niso našli, je začel upnico krivo ovajati pri policiji. Obe njegovi ovadbi sta bili zavrženi, vendar pa sta predhodno oba otroka morala podati podrobne izjave na policiji in takšno obremenjevanje otrok, ki ga povzroča dolžnik zaradi svojih potreb v načrtovani pravdi za predodelitev otrok, je skrajno zavržno in do otrok neodgovorno in škodljivo. V kratkem bo sodišče pričelo z obravnavanjem upničine tožbe na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Dolžnik, ki upnici ne priznava niti procenta na skupnem "fitnes centru", bo po pričakovanjih upnice še bolj intenzivno ščuval otroka zoper njo in ju obremenjeval s svojimi razlagami sodnih postopkov. Nujno in v sinovo korist je zato, da se ta izvršba čimprej realizira in dolžniku onemogoči, da bo nadaljeval s čustvenim manipuliranjem z otrokoma in se mu prepreči nadaljnje aktivno odtujevanje otrok od matere in posledično povzročanje škode otrokoma, predvsem sinu, ki je škodljivim vplivom dolžnika in njegove matere podvržen vsakodnevno. Bistveno v tej zadevi pa je, da so po dolžniku zatrjevani poskusi izročitve bili le navidezni in zaigrani. Dolžnik ni nobenkrat s seboj prinesel sinovih šolskih potrebščin niti njegovih osebnih stvari ali oblačil, ki jih je sin dejansko nosil in uporabljal, vse iz razloga, ker je sina predhodno nagovoril, naj pobegne. Za tem pa je s tem zrežiranim pobegom še obremenjeval CSD in policijo. Dolžnik sodnih odločb ne spoštuje. Požvižga se na moralno-etična pravila. Enako vzgaja sina. Ker sin vsako nedeljo nesporno prebije pri upnici in ga dolžnik enkrat letno za teden dni pusti z njo na morje, je popolnoma jasno, da se sinu pri upnici ne godi nič takega, zaradi česar bi moral bežati. Sicer pa je bil sin pred razpadom življenjske skupnosti strank itak vseskozi od rojstva prepuščen upnici. Zato je jasno, da sin kakih drugih razlogov za beg nima. Sin dolžnika brezpogojno uboga. Če bi mu naročil, naj gre živeti k upnici, bi to tudi storil, tako kot prebije vse nedelje pri njej. Na dlani je tako, da dolžnik v resnici ni izpolnil obveznosti, ki mu jo nalaga izvršilni naslov, saj sina ni prepustil upnici. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi bila upnica sama kriva, da ni prišlo do izročitve sina. Takega zaključka sodišče prve stopnje ni postavilo in zato tudi razlogi niso v nasprotju sami s seboj. Upnica le pripominja, da sina prevzema na enak način ob nedeljah, ko dolžnik dovoli, da je pri njej na stikih, pa takrat sin ne pobegne. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izvršilni naslov upniku ne nalaga karkoli aktivnega storiti v zvezi z izročitvijo sina upnici. Pritožnik je prezrl določilo 238. b člena ZIZ. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj dolžnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in odmeri nadaljnje upničine stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Dolžnik v pritožbi ni izrecno navedel, v katerem delu izpodbija sklep, zato je pritožbeno sodišče glede na njegov pravni interes za pritožbo štelo, da se pritožuje le zoper odločitev v 1. odstavku izreka in zoper odločitev o stroških, odmerjenih v 2. odstavku izreka (medtem ko se zoper odločitev, da se zahtevek upnikov za povrnitev stroškov v presežku zavrne, ne pritožuje), ter sklep v mejah pritožbenih razlogov in glede razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, preizkusilo le v tem delu (prvi in drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ne drži pritožbeni očitek, da dr. A. A. ni bil pravilno vabljen na narok za obravnavo ugovora. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje vabilo tej priči poslalo na sporočeni naslov (kar v pritožbi priznava tudi dolžnik), sodna pošiljka z vabilom pa se je vrnila sodišču, ker je vročevalec ugotovil, da priča nima hišnega predalčnika, v katerem bi ji bilo mogoče pustiti sodno pošiljko po preteku 15 dni od puščenega obvestila o prispelem pismu (glej obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi, priloženo k red. št. 31). Pritožbena navedba, da je bila sodna pošiljka po poteku roka za dvig na pošti priči puščena na vratih, je torej protispisna. Glede pritožbenega očitka, da ima dr. A. A. kot vsi stanovalci stanovanjskega bloka poštni (pravilno: hišni) predalčnik, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik za ugotovitev resničnosti tega dejstva ni predložil nobenega dokaza. Glede na to, da ima vročilnica kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, ker se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), dolžnik pa ni uspel dokazati, da so dejstva v tej listini neresnično ugotovljena oz. da je listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbeno sodišče šteje podatke vročilnice, s katero je izkazana fikcija vročitve vabila na narok dr. A. A., za resnične in v pravilnost izkazane vročitve vabila priči ne dvomi.

Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje nujno moralo zaslišati tudi pričo dr. A. A. Pritožnik ne pojasni, zakaj naj bi bilo nujno zaslišanje te priče (katero pravno pomembno dejstvo, ki je med strankama sporno, želi dolžnik z zaslišanjem te priče dokazati), temveč svoj predlog za zaslišanje priče utemeljuje le z argumentom, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti navodilom pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da omenjene priče ni bilo dolžno zaslišati, ker je odločilne okoliščine za odločitev o dolžnikovem ugovoru ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov.

Razlogi izpodbijanega sklepa, ki so pravno pomembni za odločitev o dolžnikovem ugovoru, po oceni pritožbenega sodišča niso v nasprotju sami s seboj. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa večkrat pravilno poudarilo, da kljub dolžnikovim poskusom izročitve otroka upnici ne more zaključiti, da je dolžnik izpolnil svojo obveznost iz izvršilnega naslova, saj se otrok (kot v pritožbi priznava tudi sam dolžnik) še vedno nahaja v varstvu in vzgoji pri dolžniku, kar je v nasprotju z odločitvijo v izvršilnem naslovu, da se oba otroka predodeli upnici. Dolžnik svoje obveznosti iz izvršilnega naslova še ni izpolnil, saj bi sicer otrok že stalno prebival pri upnici. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da komentarji sodišča prve stopnje glede upničine vloge pri poskusih izročitve otroka predstavljajo le vrednostno oceno sodišča in kot taki niso bistveni za odločitev o dolžnikovem ugovoru. Dolžnik namreč v ugovoru ni zatrjeval, da bi mu upnica onemogočala izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova (t.j. da bi upnica vseskozi, kljub dolžnikovi pripravljenosti, da ji izroči otroka, ob vsaki priložnosti odklanjala prevzem otroka).

Pritožnik navaja, da v izvršilnem naslovu ni nikjer navedeno, v kakšnem roku naj bi se sporni del izreka izvršil, niti ni navedeno, na kakšen način naj bi se izvršil. V zvezi s tem pritožbeno sodišče dolžniku pojasnjuje, da se sodna odločba o vzgoji in varstvu otroka izvrši tudi v primeru, če se ne glasi na izpolnitev obveznosti; v takšnem primeru sodišče v sklepu o izvršbi izreče, da je oseba, pri kateri je otrok, dolžna izročiti otroka, ter ob tem določi rok, v katerem je otroka treba izročiti, ali pa, da je treba otroka izročiti takoj (prvi in drugi odstavek 238. b člena ZIZ). V konkretnem primeru je v izvršilnem naslovu določeno le, da se mladoletna otroka pravdnih strank (B. B. in C. C.) ob razvezi zaupata v varstvo, vzgojo in oskrbo upnici, zaradi česar je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi z dne 13. 04. 2010 dolžniku naložilo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa izpolni obveznost iz predloga za izvršbo, samega načina izpolnitve obveznosti pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno določiti. Glede obveznosti izročitve otroka upnici je dolžniku prepuščeno, da v soglasju z upnico sam izbere najprimernejši kraj in čas za izročitev otroka.

Čeprav za odločitev o dolžnikovem ugovoru to niti ni pravno pomembno, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri izročitvi otroka bistvenega pomena, da roditelj, pri katerem otrok živi, stori vse, da otroka tudi psihično pripravi na preselitev k drugemu roditelju. Nihče drug ne more biti primernejši za to psihično pripravo otroka kot roditelj, ki bi se odločil dosledno upoštevati pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, ter otroku jasno in prepričljivo obrazložil, zakaj je sodno odločbo treba spoštovati. Otroku ni mogoče dajati "prostih rok glede izročitve upnici", kot je na naroku za obravnavo ugovora sodišču svoj odnos do izpolnitve obveznosti po izvršilnem naslovu opisal dolžnik. V primeru, da bi se dolžnik odločil spoštovati pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, bi naredil vse, kar bi bilo v njegovi moči, da bi v smiselnost spoštovanja sodne odločbe prepričal tudi otroka, ne pa mu prepuščal prosto izbiro glede tega, pri katerem od roditeljev bo živel. Pravica in sposobnost otroka izraziti svoje mnenje v sodnem postopku mora biti upoštevana v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. V izvršilnem postopku ni več mogoče presojati, ali je odločitev, da se otroka dodeli v varstvo in vzgojo določenemu roditelju, v (največjo) otrokovo korist. Ugovor, da otroku ni v (največjo) korist, da se izroči v varstvo in vzgojo upnici, je imel dolžnik možnost uveljavljati že v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, zaradi česar ta ugovorni razlog v izvršilnem postopku ne more biti pravno upošteven. Prav tako v izvršilnem postopku ni več mogoče ugotavljati, ali otrok dejansko noče stalno živeti pri roditelju, h kateremu je bil dodeljen, kakšni so otrokovi morebitni razlogi za to, in ali so ti otrokovi razlogi utemeljeni ali ne. Izvršilno sodišče nima pristojnosti, da bi presojalo materialnopravno pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova, temveč je strogo vezano na njegovo vsebino; v nasprotnem primeru bi bil za upnika izvršilni naslov brez kakršnegakoli smisla.

Poleg tega pritožbeno sodišče še dodaja, da je iz določb 20. a poglavja ZIZ razvidno, da je varstvo otrokove koristi v izvršilnih zadevah glede varstva in vzgoje otrok zagotovljeno na več različnih načinov. Med drugim je dopuščena izbirna krajevna pristojnost sodišča (238. a člen ZIZ), sodišče ni vezano niti na predlagano niti na že določeno izvršilno sredstvo (tretji in četrti odstavek 238. b člena ZIZ), poleg tega se otroka lahko odvzame katerikoli osebi (238. c člen ZIZ), v utemeljenih primerih celo takoj (238. e člen ZIZ). Iz določb v omenjenem poglavju pa ni razvidno, da bi bilo v postopku izvršitve sodne odločbe glede vzgoje in varstva otroka mogoče še ugotavljati, ali je izvršilni naslov v otrokovo (največjo) korist. To še dodatno potrjuje izrecno določena izjema v 238. f členu ZIZ, ki v postopku izvršitve odločbe o osebnih stikih dopušča, da se v določenih primerih, ko (takojšnja) izvršba ne bi bila v skladu z varstvom otrokove koristi, odstopi od oprave izvršilnega dejanja oz. se izvršba začasno odloži (četrti, peti in šesti odstavek 238. f člena ZIZ). Ker takšna izjema za postopek izvršitve sodne odločbe glede vzgoje in varstva otroka ni določena, je očitno, da v tem postopku velja domneva, da je otroku v (največjo) korist, da je dodeljen v varstvo in vzgojo tistemu roditelju, ki ga je določilo sodišče v pravdnem postopku.

V primeru, da meni, da izvršitev obveznosti iz izvršilnega naslova ni v otrokovo (največjo) korist, bo moral dolžnik uporabiti druga pravna sredstva in na ta način doseči, da konkretni izvršilni naslov proti njemu izgubi svojo pravno moč.

Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere bi bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče dolžnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu (odločitev v 1. odstavku izreka in odločitev glede stroškov, odmerjenih v 2. odstavku izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede na to, da je odgovor na pritožbo le fakultativna procesna vloga, ki v konkretnem primeru ni v ničemer pripomogla k odločitvi o obravnavani pritožbi, je pritožbeno sodišče odločilo, da je upnica dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).