Jedro

Ker tožnici delovno razmerje pri delodajalcu sploh ni prenehalo, ne izpolnjuje pogojev za izpolnitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po ZPPPAI.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je odločila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanja pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI - Ur. l. RS, št. 56/96, 35/98 in 86/2000). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke, št. 106-2/03-044-4/5 z dne 26.2.2004 in za priznanje pravice do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji. Ugotovilo je, da tožnica ne izpolnjuje že pogoja po 8. členu ZPPPAI, saj je še vedno zaposlena v podjetju A. Ker so v zakonu pogoji predpisani kumulativno, je že neizpolnjevanje enega od pogojev zadosten razlog za zavrnitev zahtevka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, sodišču pa očita tudi kršitev ustavnih določb o enakem varstvu pravic. Navaja, da se je pod enakimi pogoji kot jih izpolnjuje tožnica, doslej na podlagi določb ZPPPAI upokojilo že večje število delavcev. Zato je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v smislu 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04), ko ni sledilo pritožbenim navedbam, da je sodišče neutemeljeno odklonilo izvedbo predlaganih dokazov, s katerimi bi tožnica dokazala svoje trditve o uporabi določb navedenega zakona v drugih primerih. Pri izdaji izpodbijane sodbe pa so bile tudi sicer zmotno uporabljene določbe prvega odstavka 7. člena in 8. člena ZPPPAI, ker niti tožena stranka niti sodišče nista upoštevali, da je tudi tožnica delala v neposredni proizvodnji azbestnih izdelkov, oziroma v servisnih službah te proizvodnje, prav tako pa je sodišče zmotno ugotovilo, da bi v smislu določb 8. člena ZPPPAI moralo tožnici prehodno že dejansko prenehati delovno razmerje pri delodajalcu.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker ni sledilo dokaznim predlogom glede dejstev, ki niso odločilnega pomena za pravilnost odločitve v tej zadevi.

ZPPPAI je kot enega svojih ciljev po 1. členu opredelil tudi zagotovitev socialne varnosti delavcev, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu, in v ta namen predvidel zagotovitev potrebnih sredstev. V smislu izvedbe tega cilja je v 6. členu zaradi reševanja kadrovsko-socialnih problemov, ki jih je povzročila dolgotrajna uporaba azbesta, določil uvedbo pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Pri tem je v 7. členu kot pogoj za pridobitev te pravice določil nižje starostne meje in nižja obdobja minimalne pokojninske dobe ter najmanj 10 let dela v neposredni proizvodnji azbestnih izdelkov ali v servisnih službah neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov (prvi odstavek), oziroma najmanj 20 let dela v podjetjih, ki so v proizvodnji in procesih uporabljala azbest (drugi odstavek). Poleg tega je v 8. členu kot pogoj za pridobitev pokojnine pod ugodnejšimi pogoji zakon določil prenehanje delovnega razmerja zaradi ukinitve delovnega mesta ali zmanjšanja števila delavcev zaradi prestrukturiranja proizvodnje ali drugih operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih in takšnim delavcem ni mogoče niti s prekvalifikacijo zagotoviti njihovim delovnim sposobnostim ustrezne druge zaposlitve v primeru oddaljenosti od kraja stalnega bivališča v roku enega leta.

Dejanske okoliščine, ki so pomembne za odločitev o pravici tožnice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, niso sporne. Gre za starost tožnice, njeno delovno dobo in delovno mesto oziroma delo, ki ga je opravljala pri delodajalcu. Prav tako ni sporno, da je bila tožnica v času vložitve zahteve in odločanja o njej še vedno zaposlena v podjetju A. Tožnica je bila rojena leta 1958 in je do 31.12.2003 dosegla starost 45 let. V podjetju A je bila zaposlena od 10.11.1976 dalje, torej je do 31.12.2003 dopolnila nekaj manj kot 28 let delovne dobe. Tožnica ni delala neposredno pri proizvodnji azbestnih izdelkov, temveč v finančnem oziroma računovodskem sektorju podjetja, kjer je še vedno zaposlena. Iz teh dejanskih ugotovitev tako tožene stranke kot obeh sodišč nedvomno izhaja, da tožnica ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih v 7. in 8. členu ZPPPAI.

Ker ni nikoli delala neposredno pri proizvodni azbestnih izdelkov, pri njej ne gre za primer, ki ga ureja prvi odstavek 7. člena ZPPPAI. Neutemeljene so navedbe tožnice, da bi moralo sodišče širše razlagati pojem servisnih služb, kamor bi moralo šteti tudi delavce tistih služb podjetja, ki so občasno prihajali v proizvodnjo oziroma proizvodne prostore z azbestom. Zakonska določba je v tem delu jasna, gre le za delavce tistih (servisnih) služb, ki so delali neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov.

Za tožnico bi lahko prišla v poštev določba drugega odstavka 7. člena, ki zajema tudi druge delavce v podjetjih, ki so v proizvodnih procesnih uporabljala azbest, torej tistih, ki so delali v neposredni bližini take proizvodnje in so občasno prihajali tudi v prostore za proizvodnjo azbestnih izdelkov. Vendar tožnica za priznanje pravice po tej določbi ni izpolnila ne starostnega pogoja 48 let in ne pogoja pokojninske dobe 30 let. Ker tožnica ne izpolnjuje nobenega pogoja iz prvega in drugega odstavka 7. člena, tudi ob izpolnjevanju pogojev iz 8. člena, ne bi bila upravičena do pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Torej tudi ne v primeru, če bi se tožnico štelo za dejansko presežno delavko brez možnosti za ustrezno zaposlitev, ki ji le delovno razmerje še ni formalno prenehalo. Ob določbi, da pridobijo pravico do predčasne pokojnine le tisti delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo iz operativnih razlogov v azbestni proizvodnji in jim v roku enega leta ni mogoče najti druge ustrezne zaposlitve, pa je sodišče utemeljeno presodilo, da tožnica tudi zaradi tega, ker ji pri delodajalcu delovno razmerje še sploh ni prenehalo, ne izpolnjuje pogojev za izpolnitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po ZPPPAI. Sklicevanje na primere delavcev, ki naj bi bili upokojeni kot da izpolnjujejo pogoj po 8. členu ZPPPAI, ne glede na dejansko prenehanje delovnega razmerja, ni utemeljeno, saj se ni mogoče sklicevati na enakost pri obravnavanju z navajanjem drugačnega obravnavanja, ki je očitno v neskladju z zakonom.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, je bilo potrebno revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.