Jedro

Kaznivo dejanje po drugem odstavku 211. člena KZ je storjeno pod dvema pogojema: ob majhni vrednosti ukradene stvari in nadaljnjem subjektivnem pogoju, da je storilcu šlo za to, da si prilasti stvar take vrednosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene N.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 400 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bila obsojena N.Š. spoznana za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo štirih let. V pogojni obsodbi ji je bil naložen še dodatni pogoj po tretjem odstavku 50. člena KZ, da najkasneje v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe plača oškodovanki S.Z. znesek 5.971.000,00 SIT, sicer bo pogojna obsodba preklicana. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeni zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornika obsojene N.Š. ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojene N.Š. je zoper navedeni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil kršitve kazenskega zakona po 3. in 4. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 111. členom KZ ter 1. točko prvega odstavka 212. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 211. člena KZ. Uveljavil je tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nadaljevanega kaznivega dejanja v zahtevi ni izpodbijal, ampak je kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP utemeljil z navedbo, da sta sodišči nadaljevano kaznivo dejanje kvalificirali po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ, kar pa ni pravilno. Tatvine po vrednosti ne presegajo kriterija za malo tatvino po drugem odstavku 211. člena KZ, teh pa ni možno vezati na člen 212 KZ, ker je ta uporabljiv le za kazniva dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ. Tako je prišlo do delnega zastaranja posamičnih kaznivih dejanj. Za posamično kaznivo dejanje je po mnenju zagovornika odločilen naklep pri izvršitvi vsakega od njih in ne morda nekega neopredeljenega bodočega dejstva. Tako so vsa posamična kazniva dejanja, izvršena v obdobju od 11.1.1999 do 22.4.1999, ob podaji predloga za pregon relativno zastarala, po spremembi KZ v letu 1999 pa je potekel absolutni šestletni zastaralni rok do pravnomočnosti sodbe, torej do odločitve pritožbenega sodišča dne 28.11.2006. Po mnenju zagovornika so zastarala posamična kazniva dejanja, navedena v izreku sodbe sodišča prve stopnje od številke 1 do številke 193. V sodbi sodišča druge stopnje se najprej pritrjuje obveznosti uporabe pravil o zastaranju, nato pa v nadaljnji obrazložitvi institut absolutnega zastaranja sodišče zavrača, vendar ne pove, zakaj.

V odgovoru na zahtevo je vrhovna državna tožilka N.F. menila, da je potrebno upoštevati ugotovljeni obsojenkin naklep pri izvršitvi dejanja in je le to pravilno kvalificirano kot kaznivo dejanje velike tatvine.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotavlja, da obsojenka ni imela naklepa prilastitve stvari majhne vrednosti, temveč je bil njen naklep vseskozi jemati denar s tekočega računa oškodovanke (stran 17 prvostopenjske sodbe). Tudi sodišče druge stopnje je temu pritrdilo in ugotovilo, da pri obsojenki subjektivni element majhne tatvine ni bil podan in ji ni šlo za prilastitev majhne vrednosti (stran 2 sodbe sodišča druge stopnje).

Iz opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe izhaja, da je obsojenka jemala tuje premične stvari, tatvino pa je izvrševala z vdorom v zaprt prostor, in sicer tako, da je s kartico oškodovankinega moža in s številčno kodo te kartice na različnih bankomatih dvigovala različne vsote denarja. Tako opis dejanja kot pravna opredelitev kaznivega dejanja, kot ju ugotavljata obe sodišči v izpodbijanih sodbah, temelji na ugotovitvi o tatvinah, storjenih z vdorom v zaprt prostor. S tem ko zagovornik obsojene N.Š. uveljavlja, da gre za dejanja majhne tatvine, storjene v nadaljevanju, navedene ugotovitve sodišč ocenjuje kot zmotne. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 211. člena KZ je storjeno pod dvema pogojema, namreč ob majhni vrednosti ukradene stvari in nadaljnjem subjektivnem pogoju, da je storilcu šlo za to, da si prilasti stvar take vrednosti. V izpodbijanih sodbah je prav nasprotna ugotovitev, da namreč obsojenki ni šlo za pridobivanje denarja v majhni vrednosti.

Glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja oziroma uveljavljati razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ob izhodišču, da je v izpodbijanih sodbah ugotovljeno dejansko stanje, ki se prilega kaznivemu dejanju velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ, je torej nadaljnje uveljavljanje kršitev kazenskega zakona z zastaranjem kaznivih dejanj od 1. do 193. točke v izreku prvostopenjske sodbe brezpredmetno. Takšno zastaranje kazenskega pregona bi bilo namreč upoštevno le v primeru drugačno ugotovljenega dejanskega stanja, kot je v izpodbijanih sodbah, takšne drugačne dokazne ocene pa v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče sprejeti.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom prvega odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka in obsojenkino premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe.