Jedro

Uveljavljanje ene ugodnosti namesto druge (preferencialna obravnava blaga namesto ugodnosti na podlagi avtonomno znižane carinske stopnje) v carinski deklaraciji pomeni spremembo podatkov v carinski deklaraciji. Po sprostitvi blaga izpod carinskega nadzora pa ni dopustno uveljavljati spremembo carinskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 23.9.2003. Z njo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke proti odločbi Carinskega urada K. z dne 24.8.2000 (1. točka izreka), njeni zahtevi za povrnitev stroškov postopka pa ni bilo ugodeno. Z omenjeno odločbo carinskega organa prve stopnje je bila zavrnjena tožničina zahteva za povračilo carinskega dolga za blago sproščeno v prost promet po ECL ... z dne 29.6.1999. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje presoji tožene stranke, da naj bi tožnica z zahtevo za povračilo carinskega dolga dejansko zahtevala carinski postopek na drugi pravni podlagi kot jo je navedla v carinski deklaraciji in ga je carinski organ tudi že izvedel. V carinski deklaraciji z dne 29.6.1999 je bilo zahtevano uvozno carinjenje na podlagi 2. in 17. člena Uredbe o določitvi carinskih kontingentov pri uvozu blaga v letu 1999 (Uradni list RS; št. 85/98 in 2/1999), v zahtevi za povračilo carinskega dolga z dne 27.6.2000 pa je bilo zahtevano, da se carinski postopek opravi na podlagi 1. odstavka 3. člena Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini (CEFTA) v letu 1999 za industrijske izdelke (Uradni list RS, št. 88/1998). Takšna tožničina zahteva predstavlja spremembo carinske deklaracije, ki pa iz razloga 3. točke 2. odstavka 50. člena Carinskega zakona (CZ) ni dopustna, saj je carinski organ sporno blaga že sprostil izpod carinskega nadzora. Tožnikovo sklicevanje na 6. točko 21. člena Odloka o preferencialnih pravilih o poreklu blaga, ki se v letu 1999 uporabljajo za izvajanje Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini (CEFTA) (Uradni list RS; št. 92/98, dalje Odlok 4760) (možnost dokazovanja porekla blaga v okviru dvoletnega roka) je sodišče zavrnilo kot neupoštevno, saj carinski postopek na podlagi porekla blaga ni bil zahtevan.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in tožbenim zahtevkom ugodi oziroma podrejeno, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da naj bi bilo sklepanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je deklarant napačno izpolnil deklaracijo za avtomobile in da zato ni upravičen do povračila carine v nasprotju s smernicami evropske direktive glede carine. Deklarant je namreč zahteval spremembo carinskega postopka v okviru dvoletnega roka, ki je glede na 6. točko 21. člena Odloka 4992 dopustna. Sicer pa tudi carinski organ spreminja obračune in deklaracije, kadar ugotovi napako.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Carinska deklaracija pomeni vlogo, s katero oseba v predpisani obliki in na predpisan način zahteva izvedbo določenega carinskega postopka (10. točka 1. odstavka 3. člena CZ); carinski deklarant izpolni carinsko deklaracijo tako, da ta vsebuje vse tiste podatke, ki so potrebni glede na izbran carinski postopek (48. člen CZ). Sprememba podatkov carinski deklaraciji, ki jo je carinski organ že sprejel je sicer možna in dopustna (1. odstavek 50. člena CZ), njen namen pa je, da se na čimbolj enostaven način popravijo posamezni podatki v deklaraciji. Spreminjanja carinske deklaracije pa (med drugim) ni več mogoče dovoliti potem, ko je carinski organ sprostil blago izpod carinskega nadzora (3. točka 2. odstavka 50. člena CZ).

V obravnavani zadevi je sporno, ali ima carinski deklarant po sprostitvi blaga izpod carinskega nadzora pravico uveljavljati drugo vrsto ugodnosti pri izvedbi carinskega postopka, kot jo je uveljavljal v carinski deklaraciji (v obravnavani zadevi uporabo carinske stopnje "prosto" in s tem povezanega vračila carine).

Tožnikov deklarant je v obravnavani zadevi (glede na podatke upravnih spisov) v carinski deklaraciji uveljavljal izvedbo carinskega postopka na podlagi 2. in 17. člena Uredbe o določitvi carinskih kontingentov pri uvozu blaga v letu 1999 (ukrep avtonomnega znižanja carinske stopnje). Po prepustitvi blaga deklarantu oziroma sprostitvi blaga izpod carinskega nadzora, pa je za šest vozil, z zahtevo za povračilo carine, uveljavljal izvedbo carinskega postopka po določbi 1. odstavka 3. člena Uredbe o izvajanju Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini (CEFTA) v letu 1999 za industrijske izdelke (ukrep preferencialne obravnave).

Uveljavljanje ene ugodnosti namesto druge (ukrepa preferencialne obravnave blaga namesto ugodnosti na podlagi avtonomne znižane carinske stopnje) v carinski deklaraciji tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni spremembo podatkov v carinski deklaraciji. Te pa carinski organ glede na 3. točko 2. odstavka 50. člena CZ ne more več dovoliti po tem, ko je sprostil blaga izpod carinskega nadzora. Zato je odločitev sodišča prve stopnje oziroma tožene stranke, pravilna.

Pavšalno sklicevanje tožeče stranke na pravo EU, na drugačno odločitev ne more vplivati. V obravnavani zadevi je bil namreč upravni postopek začet že pred vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo. Po določbi 105. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov evropske skupnosti (ZICPES) se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. majem 2004 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, razen če je z aktom o pristopu drugače določeno. Ker akt o pogojih pristopa Češke Republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške Republike in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija (Uradi list L 236, 23.9.2003, str. 33 in naprej) nima drugačnih določb glede teh postopkov, se obravnavana zadeva presoja v skladu z nacionalnimi carinskimi predpisi, ki so veljali pred vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo.

Pritožbeni ugovor možnosti dokazovanja porekla blaga v dvoletnem roku po 6. točki 21. člena Odloka 4992, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Z razlogi, s katerimi je utemeljilo svojo presojo, se pritožbeno sodišče strinja.

Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (3. odstavek 72. člena ZUS); tožeča stranka pa v zvezi z zatrjevanim pritožbenim razlogom bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ni navedla katere določbe ZUS oziroma Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče prve stopnje ni uporabilo oziroma naj bi jo uporabilo nepravilno, pa naj bi to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena in 165. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 73. člena ZUS potrdilo izpodbijani sklepa.