Jedro

Ni pravilno stališče pritožbe, da je le v primeru vojakov, ki vtožujejo plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka, dokazno breme prevaljeno na delavce kot tožnike, zaradi česar naj bi šlo za kršitev ustavnega načela enakosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi tožnik moral glede na obsežno in enotno sodno prakso, iz katere je razvidno, kaj mora tožnik v teh sporih dokazovati, navesti vsa dejstva, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo o kršitvi pravice do tedenskega počitka in ugotovilo obseg ur, ki jih je moral tožnik opraviti v času, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek. Tožnik tako ni dokazal, da je bil angažiran v času, ko naj bi imel tedenski počitek. Nasprotno, iz navedb toženke in listinske dokumentacije v spisu izhaja, kdaj je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek, kar je tožnik potrdil tudi s podpisom evidence o izrabi počitka, vendar tožnik na te navedbe in dokaze ni odreagiral in ni navedel, kaj konkretno in po čigavem ukazu je delal na dneve, ko toženka zatrjuje izrabo tedenskega počitka.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določili 156. člena ZDR-1 in 97.f člena ZObr, ki jih je bila toženka dolžna spoštovati. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS je potrebno upoštevati, da je zahtevek lahko utemeljen le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno za osem ur na dan (VIII Ips 41/2022 z dne 31. 1. 2023). Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, ob pravilni materialnopravni presoji bistveno, kaj je počel na dan, ki je zaveden kot prost, in koliko časa. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi tudi zavzelo stališče, da čeprav se dikcija 97. f člena ZObr, ki ureja pravico do tedenskega počitka, glasi na pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, zgolj okoliščina v celoti nezagotovljenega ali prekinjenega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice. Tožniku je torej lahko prisojena odškodnina za premoženjsko škodo le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno kar za osem ur vsak dan. Vrhovno sodišče RS je podobno stališče sprejelo tudi v zadevah, v katerih so tožniki uveljavljali plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do dnevnega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 10.028,71 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 854,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje v nasprotju s sodbo SEU C- 477/21 ter sodbo VSRS VIII Ips 5/2021. Stališče Vrhovnega sodišča RS, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, da je delavec opravičen le do odškodnine za toliko ur dela, kot ga je dejansko opravil, je v nasprotju s smislom in namenom same pravice do tedenskega počitka ter z določbami Direktive 2008/88 ES, saj je izrecno določen neprekinjen čas tedenskega počitka. V kolikor je delavec moral opravljati delo po navodilih delodajalca, je bila njegova pravica do tedenskega počitka kršena. Odškodnino je torej potrebno priznati že, če je bila delavcu pravica kršena, kot če bi delal cel dan in ne le za čas efektivnega dela. Drugačno stališče je arbitrarno ter predstavlja kršitev načela pravne države (2. člen URS), enakega varstva pravic (22. člen URS) in pravice do sodnega varstva (23. člen URS). Napačno in v nasprotju s siceršnjo prakso delovnega sodišča je dokazno breme prevaljeno zgolj za pripadnike SV, kar je v nasprotju z načelom enakosti. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik za vse dni domnevno priznanega tedenskega počitka dokazovati, kaj, koliko časa, kdaj in po čigavem ukazu je delal, je neutemeljeno in predstavlja prestrogo breme za tožnika. V primeru, ko tedenski počitek ni določen na vnaprej točno določen dan, je dokazno breme, da je bil delavcu počitek res omogočen, na toženki, ki tega ni dokazala. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo Covid-19 dodatka. Dejstvo, da je bila 14. 5. 2020 epidemija preklicana v Sloveniji, nima vpliva na tožnikovo pravico do dodatka na Kosovu, kjer je bila epidemija takrat v največjem razmahu. Potrebno je upoštevati pogoje za delo v državi, kjer se je tožnik nahajal. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožba pa se na ta pritožbeni razlog zgolj pavšalno sklicuje. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje in pravnimi stališči v obrazložitvi sodbe. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa v nadaljevanju presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 22. 6. 2018 do 26. 10.2018 ter od 6. 7. 2020 do 17. 12. 2020 napoten na opravljanje nalog v tujini na Kosovo. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine, in sicer za 18 dni neizkoriščenega tedenskega počitka na prvi misiji in 23 dni na drugi, skupaj odškodnino za 41 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Za obdobje druge misije zahteva plačilo Covid-19 dodatka v višini 900,00 EUR mesečno, skupaj iz tega naslova 4.500,00 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določili 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.), ki jih je bila toženka dolžna spoštovati. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS je potrebno upoštevati, da je zahtevek lahko utemeljen le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno za osem ur na dan (VIII Ips 41/2022 z dne 31. 1. 2023). Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, ob pravilni materialnopravni presoji bistveno, kaj je počel na dan, ki je zaveden kot prost, in koliko časa. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi tudi zavzelo stališče, da čeprav se dikcija 97. f člena ZObr, ki ureja pravico do tedenskega počitka, glasi na pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, zgolj okoliščina v celoti nezagotovljenega ali prekinjenega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice. Tožniku je torej lahko prisojena odškodnina za premoženjsko škodo le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno kar za osem ur vsak dan. Vrhovno sodišče RS je podobno stališče sprejelo tudi v zadevah, v katerih so tožniki uveljavljali plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do dnevnega počitka. Poudarilo je1, da je ena od pravic delavca iz delovnega razmerja, ki se po drugi strani odraža v delodajalčevi obveznosti, tudi število ur dela, ki jih mora delavec v določenem časovnem obdobju opraviti. Če delodajalec te pravice ne spoštuje (in mora zato delavec opraviti večje število ur od predvidenih), krši svojo pogodbeno obveznost. Kolikor ima ta kršitev za posledico škodo, ki je nastala delavcu, mu jo je dolžan delodajalec povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (179. člen ZDR-1, 140. člen Zakona o javnih uslužbencih - ZJU; UR. l. RS. št. 56/02 in nasl.). Presodilo je, da zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo predstavlja odškodnino za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama.

7. Glede na navedeno je napačno stališče pritožbe, da je za določitev odškodnine pomembno (le), da je bil tožniku počitek kršen, ter da je zaradi kršitve te pravice upravičen do odškodnine za 8 ur dela. Posledično je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožbe na Direktivo 2008/88 ES in zakonodajo, ki ureja pravico do tedenskega počitka, ter sodbi C- 477/21 in VIII Ips 5/2021. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je takšno stališče arbitrarno ter predstavlja kršitev načela pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije - URS, Ur. l. RS; št. 33/91-I in nasl.), enakega varstva pravic (22. člen URS) ter pravice do sodnega varstva (23. člen URS).

8. Ker je toženka opozarjala na pomanjkljivo trditveno podlago tožnika ter se sklicevala na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. pripravljalna vloga z dne 3. 11. 2023), tožnik pa je v svojih vlogah nasprotoval stališču toženke, ni podal relevantnih navedb, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej opozarjati tožnika na dopolnitev trditvene podlage. Pravilno je razlogovalo, da je tožnik v postopku zgolj navajal, da mu toženka ni omogočila tedenskega počitka, ampak je v tem času opravljal določene delovne naloge. Ta dejstva tudi po stališču pritožbenega sodišča ne zadostujejo za ugoditev tožbenemu zahtevku. Ker torej tožnik ni podal navedb glede konkretnih in opravljenih delovnih nalog ter ur dela, ki jih je v času predvidenega tedenskega počitka dodatno opravil, temveč je le vztrajal pri plačilu odškodnine oziroma nadomestila za 41 dni v višini 6.028,71 EUR, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

9. Glede na vse navedeno ni pravilno stališče pritožbe, da je le v primeru vojakov, ki vtožujejo plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka, dokazno breme prevaljeno na delavce kot tožnike, zaradi česar naj bi šlo za kršitev ustavnega načela enakosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi tožnik moral glede na obsežno in enotno sodno prakso, iz katere je razvidno, kaj mora tožnik v teh sporih dokazovati, navesti vsa dejstva, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo o kršitvi pravice do tedenskega počitka in ugotovilo obseg ur, ki jih je moral tožnik opraviti v času, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek. Tožnik tako ni dokazal, da je bil angažiran v času, ko naj bi imel tedenski počitek. Nasprotno, iz navedb toženke in listinske dokumentacije v spisu izhaja, kdaj je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek, kar je tožnik potrdil tudi s podpisom evidence o izrabi počitka, vendar tožnik na te navedbe in dokaze ni odreagiral in ni navedel, kaj konkretno in po čigavem ukazu je delal na dneve, ko toženka zatrjuje izrabo tedenskega počitka.

10. Pravilno je tudi zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za Covid-19. Glede na to, da so glede na določbo 20. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP; Ur. l. RS, št. 49/20 in nasl.) ukrepi iz 71. člena tega zakona (tudi plačilo dodatka) veljali od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020 v primeru, da je epidemija preklicana pred 15. 5. 2020, je glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila z Odlokom o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS- CoV-2 (COVID-19) epidemija preklicana dne 14. 5. 2020, prenehala pravna podlaga za izplačevanje dodatka na podlagi ZIUZEOP. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, česar pritožba niti ne izpodbija, pa je tožnik ves čas napotitve na misijo prejemal dodatek za nalezljive bolezni skladno z drugim odstavkom 10. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba; Ur. l. RS; št. 67/08), zato je pravilno zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka.

11. Iz navedenega izhaja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. sklep VIII Ips 45/2021 z dne 28. 6. 2022 in sodbo Pdp 425/2022 z dne 13. 10. 2022.