Jedro

Jedro

Jedro

Tožniku je po njegovih navedbah grozil nedržavni subjekt, to so tihotapci, vendar pa po presoji sodišča pri tem ni izkazano, da mu država ni bila sposobna nuditi zaščite.

Tožniku je po njegovih navedbah grozil nedržavni subjekt, to so tihotapci, vendar pa po presoji sodišča pri tem ni izkazano, da mu država ni bila sposobna nuditi zaščite.

Tožniku je po njegovih navedbah grozil nedržavni subjekt, to so tihotapci, vendar pa po presoji sodišča pri tem ni izkazano, da mu država ni bila sposobna nuditi zaščite.

Tožnik bi lahko preveril stanje svoje zadeve pri policiji, zgolj trditev, da je zadevo prijavil in da se potem ni nič zgodilo, pa ne zadostuje kot dokaz za trditev, da policija v Tuniziji ni dovolj učinkovita, kajti tudi policijski postopki lahko trajajo kar nekaj časa in bi v primerljivih situacijah tudi v katerikoli drugi državi lahko prišlo do situacije, ko bi nekdo grožnje prijavil policiji in ne bi takoj prišlo do zaželenega učinka.

Tožnik bi lahko preveril stanje svoje zadeve pri policiji, zgolj trditev, da je zadevo prijavil in da se potem ni nič zgodilo, pa ne zadostuje kot dokaz za trditev, da policija v Tuniziji ni dovolj učinkovita, kajti tudi policijski postopki lahko trajajo kar nekaj časa in bi v primerljivih situacijah tudi v katerikoli drugi državi lahko prišlo do situacije, ko bi nekdo grožnje prijavil policiji in ne bi takoj prišlo do zaželenega učinka.

Tožnik bi lahko preveril stanje svoje zadeve pri policiji, zgolj trditev, da je zadevo prijavil in da se potem ni nič zgodilo, pa ne zadostuje kot dokaz za trditev, da policija v Tuniziji ni dovolj učinkovita, kajti tudi policijski postopki lahko trajajo kar nekaj časa in bi v primerljivih situacijah tudi v katerikoli drugi državi lahko prišlo do situacije, ko bi nekdo grožnje prijavil policiji in ne bi takoj prišlo do zaželenega učinka.

Izrek

Izrek

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožba se zavrne.

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V prošnji je glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, navedel, da je imel v Tuniziji trgovino v bližini libijske meje. Tam so bili tihotapci, ki so mu grozili z umorom. Očitali so mu, da dela za policijo. Grožnje je prijavil na policijo, a ga ni zaščitila.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V prošnji je glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, navedel, da je imel v Tuniziji trgovino v bližini libijske meje. Tam so bili tihotapci, ki so mu grozili z umorom. Očitali so mu, da dela za policijo. Grožnje je prijavil na policijo, a ga ni zaščitila.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V prošnji je glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, navedel, da je imel v Tuniziji trgovino v bližini libijske meje. Tam so bili tihotapci, ki so mu grozili z umorom. Očitali so mu, da dela za policijo. Grožnje je prijavil na policijo, a ga ni zaščitila.

3.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

3.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4.Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je tožnik kontradiktorno navajal, v katerem tunizijskem kraju je imel trgovino. Sprva je navajal, da je bila v kraju A., kasneje pa v kraju B. Nobenega od teh krajev tožena stranka ni našla na zemljevidu Tunizije, niti ob meji z Libijo, niti na ostalem tunizijskem ozemlju. Iz satelitskega posnetka izhaja, da je na mestu, ki ga je tožnik označil, da naj bi se nahajal kraj B., puščava. Tožena stranka je ugotovila, da je v Tuniziji sicer tihotapstvo zelo razširjeno. Glede na informacije, ki jih je pridobila tožena stranka, naj bi se mejna kontrola v Tuniziji izboljševala, ravno tako pa naj bi potekale številne operacije za izkorinjenje tihotapstva. Četudi del informacij potrjuje tožnikove navedbe, pa ne gre spregledati, da se del njegove zgodbe, ki je vezana na samo lokacijo prebivanja tožnika in trgovine, ki naj bi jo imel v Tuniziji, s splošno znanimi informacijami ne ujema. Tožena stranka ocenjuje, da splošna verodostojnost tožnika ni podana.

3.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

5.Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s težavami, ki naj bi jih v izvorni državi imel s tihotapci po tem, ko jih je prijavil na policijo, ker mu niso plačevali dobrin, ki so jih kupovali v njegovi trgovini. Tihotapci so mislili tudi, da tožnik s policijo sodeluje. Tožena stranka ocenjuje, da že same okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje statusa begunca. V postopkih priznanja mednarodne zaščite v okviru statusa begunca se ugotavlja in presoja ogroženost osebe zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnikovih težav, ki naj bi jih imel s tihotapci, pa ni mogoče povezati z omenjenimi zakonsko določenimi razlogi preganjanja. Tožnik ni izkazal, saj niti ni zatrjeval, da bi težave, zaradi katerih je zapustil svojo izvorno državo, imel zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

4.Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je tožnik kontradiktorno navajal, v katerem tunizijskem kraju je imel trgovino. Sprva je navajal, da je bila v kraju A., kasneje pa v kraju B. Nobenega od teh krajev tožena stranka ni našla na zemljevidu Tunizije, niti ob meji z Libijo, niti na ostalem tunizijskem ozemlju. Iz satelitskega posnetka izhaja, da je na mestu, ki ga je tožnik označil, da naj bi se nahajal kraj B., puščava. Tožena stranka je ugotovila, da je v Tuniziji sicer tihotapstvo zelo razširjeno. Glede na informacije, ki jih je pridobila tožena stranka, naj bi se mejna kontrola v Tuniziji izboljševala, ravno tako pa naj bi potekale številne operacije za izkorinjenje tihotapstva. Četudi del informacij potrjuje tožnikove navedbe, pa ne gre spregledati, da se del njegove zgodbe, ki je vezana na samo lokacijo prebivanja tožnika in trgovine, ki naj bi jo imel v Tuniziji, s splošno znanimi informacijami ne ujema. Tožena stranka ocenjuje, da splošna verodostojnost tožnika ni podana.

4.Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je tožnik kontradiktorno navajal, v katerem tunizijskem kraju je imel trgovino. Sprva je navajal, da je bila v kraju A., kasneje pa v kraju B. Nobenega od teh krajev tožena stranka ni našla na zemljevidu Tunizije, niti ob meji z Libijo, niti na ostalem tunizijskem ozemlju. Iz satelitskega posnetka izhaja, da je na mestu, ki ga je tožnik označil, da naj bi se nahajal kraj B., puščava. Tožena stranka je ugotovila, da je v Tuniziji sicer tihotapstvo zelo razširjeno. Glede na informacije, ki jih je pridobila tožena stranka, naj bi se mejna kontrola v Tuniziji izboljševala, ravno tako pa naj bi potekale številne operacije za izkorinjenje tihotapstva. Četudi del informacij potrjuje tožnikove navedbe, pa ne gre spregledati, da se del njegove zgodbe, ki je vezana na samo lokacijo prebivanja tožnika in trgovine, ki naj bi jo imel v Tuniziji, s splošno znanimi informacijami ne ujema. Tožena stranka ocenjuje, da splošna verodostojnost tožnika ni podana.

6.Nadalje tožena stranka ocenjuje, da bi bilo mogoče tožnikove navedbe obravnavati v okviru resne škode, saj uveljavlja, da mu v primeru vrnitve v Tunizijo grozi resna škoda v okviru 28. člena ZMZ-1. Pri tem tožena stranka ugotavlja, da je treba tožnikove izjave presojati v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1, saj je v postopku zatrjeval, da so mu s smrtjo grozili tihotapci. Enkrat so ga tudi udarili. Tožena stranka je že obrazložila, da njegovim navedbam glede težav s tihotapci težko sledi. Enkrat je dejal, da je prebival v kraju, ki se nahaja v severnem delu Tunizije, drugič pa je izjavil, da je delal in prebival na jugu države, ob meji z Libijo. Razlika med obema predeloma države je več 100 km. Ravno tako na zemljevidu ni mogoče najti zatrjevanih lokacij. Četudi pa bi tožena stranka njegovim navedbam o težavah s tihotapci sledila, pa te težave ne dosegajo praga resne škode. Dejanja preganjanja morajo biti dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic oziroma predstavljajo zbir različnih ukrepov, ki so dovolj resne narave in so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Tožnik je sicer navedel, da je domnevno prejel več groženj s strani tihotapcev, vendar pa slednje z izjemo enega domnevnega udarca niso eskalirale. Poleg tega bi se lahko v primeru dejanske nevarnosti poskusil preseliti v kakšen drug kraj v Tuniziji. Četudi je trdil, da bi ga povsod našli, pa zato ni podal nobene kredibilne razlage. Poleg tega bi bil v konkretnem primeru subjekt resne škode nedržavni akter, ti pa so v skladu s 24. členom ZMZ-1 subjekti, ki povzročajo resno škodo le, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred resno škodo. Tožnik je navedel, da se je na policijo obrnil dvakrat in četudi je zatrjeval, da ni naredila ničesar, je kasneje v postopku navedel, da so mu rekli, da mora počakati, da bodo zadevo raziskali. Vprašali so ga, zakaj so mu tihotapci grozili. Slednje nakazuje, da mu je bilo omogočeno poiskati pomoč pri organih pregona, ravno tako pa tudi, da je policija dejansko odreagirala in prijavo sprejela. Tožnik ni navedel, da bi se na policiji kadarkoli pozanimal o stanju postopka oziroma o fazi preiskave, temveč je zgolj arbitrarno zaključil, da policija ni naredila ničesar, ker v dveh mesecih od prijave ni prejel nobene novice. Njegove obtožbe o nedelovanju policije niso konkretno podkrepljene. Povsem normalno je pričakovati, da bodo policijski postopki trajali nekaj časa, še posebej če gre za obravnavo zadev, ki se dotikajo kompleksnejših težav. Tožnik ni konkretno izkazal, da tunizijska policija ne bi delovala oziroma nudila varnosti svojim državljanom. Preko pooblaščencev je v odgovoru celo potrdil, da je tihotapce je v njegovem primeru preganjala tunizijska mejna policija, torej je potrdil, da policija pregona zoper tihotapce ne opušča. V nobeni državi na svetu ni mogoče povsem izkoreniniti vseh incidentov ali kakršnegakoli nasilja, pač pa je pri oceni resne škode pomembno, kako država na take incidente in nasilje odreagira. Prosilec je do mednarodne zaščite upravičen šele, če uspešno izkaže, da mu subjekti zaščite v izvorni državi ne nudijo zaščite v primeru preganjanja. Iz informacij o izvorni državi izhaja, da so tunizijske varnostne sile, tako policija kot tudi vojska v zadnjih letih izboljšale svojo efektivnost. Tunizijska policija je sposobna in profesionalna. Iz pregledanih informacij izhaja, da se tunizijski varnostni organi vključujejo tudi v obsežne akcije ter sodelujejo pri pregonu tudi večjih kriminalnih združb, med katerimi so tudi tihotapci. Z delovanjem policije pa so očitno zadovoljni tudi tunizijski državljani, saj je njihovo zaupanje v same organe pregona glede na izsledke raziskav razmeroma visoko. Proaktivnost policije potrjujejo pregledane informacije o izvorni državi. Tožena stranka nima razloga, da bi dvomila v tunizijsko policijo in njeno sposobnost zaščite. Iz tožnikovih izjav pa tudi ne gre razumeti, da bi uveljavljal razloge resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja 28. člena ZMZ-1).

5.Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s težavami, ki naj bi jih v izvorni državi imel s tihotapci po tem, ko jih je prijavil na policijo, ker mu niso plačevali dobrin, ki so jih kupovali v njegovi trgovini. Tihotapci so mislili tudi, da tožnik s policijo sodeluje. Tožena stranka ocenjuje, da že same okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje statusa begunca. V postopkih priznanja mednarodne zaščite v okviru statusa begunca se ugotavlja in presoja ogroženost osebe zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnikovih težav, ki naj bi jih imel s tihotapci, pa ni mogoče povezati z omenjenimi zakonsko določenimi razlogi preganjanja. Tožnik ni izkazal, saj niti ni zatrjeval, da bi težave, zaradi katerih je zapustil svojo izvorno državo, imel zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

5.Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s težavami, ki naj bi jih v izvorni državi imel s tihotapci po tem, ko jih je prijavil na policijo, ker mu niso plačevali dobrin, ki so jih kupovali v njegovi trgovini. Tihotapci so mislili tudi, da tožnik s policijo sodeluje. Tožena stranka ocenjuje, da že same okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje statusa begunca. V postopkih priznanja mednarodne zaščite v okviru statusa begunca se ugotavlja in presoja ogroženost osebe zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnikovih težav, ki naj bi jih imel s tihotapci, pa ni mogoče povezati z omenjenimi zakonsko določenimi razlogi preganjanja. Tožnik ni izkazal, saj niti ni zatrjeval, da bi težave, zaradi katerih je zapustil svojo izvorno državo, imel zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

7.Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka izpostavila, da je v lastnoročno zapisani izjavi kot razlog za zapustitev izvorne države rekel, da bi rad delal in mirno živel, kar naj bi se razlikovalo od kasneje zatrjevanih razlogih za zapustitev države. Ob tem tožnik izpostavlja, da iz lastnoročne izjave ni razvidno, da je bil sploh pozvan k temu, da v lastnoročni izjavi pojasni razloge za odhod iz izvorne države. V tej izjavi se sploh ni opredeljeval glede razlogov za odhod iz države, saj k temu ni bil pozvan. Vsebine, zapisane v lastnoročni izjavi, ni mogoče in ni dopustno primerjati s kasnejšimi izjavami glede razlogov za odhod iz države. Poleg tega je tožena stranka zaključila, da tožnik prošnje za mednarodno zaščito ni podal, kakor hitro je bilo to mogoče. Ob tem pa bi morala upoštevati, da je prošnjo podal takoj po prihodu v Ljubljano, saj se je sam napotil v azilni dom, več pa od njega ni mogoče pričakovati. Tožena stranka je poleg tega povsem spregledala tisti del pojasnila, ki ga je tožnik podal po pooblaščencu, da je C. kraj njegovega rojstva in prav tako je spregledala, da je tožnik že ob podaji prošnje povedal, da je imel trgovino blizu libijske meje, kar je skladno z njegovimi navedbami tekom osebnega razgovora. Tako je potrebno zaključiti, da ni mogoče zaslediti neskladnosti v njegovih izjavah tekom postopka. Spregledala je, da je tožnik lokacijo prebivanja in trgovine vezal na dejstvo meje med Tunizijo in Libijo in ne na dejstvo uradnega mejnega prehoda. Življenjsko in logično je, da se tihotapci ne zadržujejo v neposredni bližini uradnih mejnih prehodov, ampak se poslužujejo nezakonitih prehodov čez mejo. Tožena stranka je tudi napačno iskala kraj A., saj je tožnik povedal, da je to podeželje, ki se tako imenuje. Kraj, kjer je bil označen kot kraj njegovega bivanja, se po laični oceni dejansko nahaja s strani tožnika ocenjeni razdalji od meje med Libijo in Tunizijo, ne pa od uradnega mejnega prehoda. Tožnik je v celoti verodostojen. Tožena stranka pa je tudi napačno zaključila, da težave s tihotapci niso dovolj resne narave, da bi predstavljale hudo kršitev človekovih pravic. Prezrla je, da se je tožnik v izogib eskalaciji težav skril na način, da ga tihotapci niso mogli najti. Tožnik je grožnje prijavil policiji, ta pa ni bila učinkovita in trajna. V takšnih okoliščinah ni bil dolžan čakati na ponovne grožnje. Ni mogoče spregledati dela informacij o izvorni državi, da se pogosto zgodi, da policisti zaradi provizij v blagu ali denarju zaprejo oči pred tem, kar počnejo tihotapci. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

6.Nadalje tožena stranka ocenjuje, da bi bilo mogoče tožnikove navedbe obravnavati v okviru resne škode, saj uveljavlja, da mu v primeru vrnitve v Tunizijo grozi resna škoda v okviru 28. člena ZMZ-1. Pri tem tožena stranka ugotavlja, da je treba tožnikove izjave presojati v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1, saj je v postopku zatrjeval, da so mu s smrtjo grozili tihotapci. Enkrat so ga tudi udarili. Tožena stranka je že obrazložila, da njegovim navedbam glede težav s tihotapci težko sledi. Enkrat je dejal, da je prebival v kraju, ki se nahaja v severnem delu Tunizije, drugič pa je izjavil, da je delal in prebival na jugu države, ob meji z Libijo. Razlika med obema predeloma države je več 100 km. Ravno tako na zemljevidu ni mogoče najti zatrjevanih lokacij. Četudi pa bi tožena stranka njegovim navedbam o težavah s tihotapci sledila, pa te težave ne dosegajo praga resne škode. Dejanja preganjanja morajo biti dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic oziroma predstavljajo zbir različnih ukrepov, ki so dovolj resne narave in so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Tožnik je sicer navedel, da je domnevno prejel več groženj s strani tihotapcev, vendar pa slednje z izjemo enega domnevnega udarca niso eskalirale. Poleg tega bi se lahko v primeru dejanske nevarnosti poskusil preseliti v kakšen drug kraj v Tuniziji. Četudi je trdil, da bi ga povsod našli, pa zato ni podal nobene kredibilne razlage. Poleg tega bi bil v konkretnem primeru subjekt resne škode nedržavni akter, ti pa so v skladu s 24. členom ZMZ-1 subjekti, ki povzročajo resno škodo le, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred resno škodo. Tožnik je navedel, da se je na policijo obrnil dvakrat in četudi je zatrjeval, da ni naredila ničesar, je kasneje v postopku navedel, da so mu rekli, da mora počakati, da bodo zadevo raziskali. Vprašali so ga, zakaj so mu tihotapci grozili. Slednje nakazuje, da mu je bilo omogočeno poiskati pomoč pri organih pregona, ravno tako pa tudi, da je policija dejansko odreagirala in prijavo sprejela. Tožnik ni navedel, da bi se na policiji kadarkoli pozanimal o stanju postopka oziroma o fazi preiskave, temveč je zgolj arbitrarno zaključil, da policija ni naredila ničesar, ker v dveh mesecih od prijave ni prejel nobene novice. Njegove obtožbe o nedelovanju policije niso konkretno podkrepljene. Povsem normalno je pričakovati, da bodo policijski postopki trajali nekaj časa, še posebej če gre za obravnavo zadev, ki se dotikajo kompleksnejših težav. Tožnik ni konkretno izkazal, da tunizijska policija ne bi delovala oziroma nudila varnosti svojim državljanom. Preko pooblaščencev je v odgovoru celo potrdil, da je tihotapce je v njegovem primeru preganjala tunizijska mejna policija, torej je potrdil, da policija pregona zoper tihotapce ne opušča. V nobeni državi na svetu ni mogoče povsem izkoreniniti vseh incidentov ali kakršnegakoli nasilja, pač pa je pri oceni resne škode pomembno, kako država na take incidente in nasilje odreagira. Prosilec je do mednarodne zaščite upravičen šele, če uspešno izkaže, da mu subjekti zaščite v izvorni državi ne nudijo zaščite v primeru preganjanja. Iz informacij o izvorni državi izhaja, da so tunizijske varnostne sile, tako policija kot tudi vojska v zadnjih letih izboljšale svojo efektivnost. Tunizijska policija je sposobna in profesionalna. Iz pregledanih informacij izhaja, da se tunizijski varnostni organi vključujejo tudi v obsežne akcije ter sodelujejo pri pregonu tudi večjih kriminalnih združb, med katerimi so tudi tihotapci. Z delovanjem policije pa so očitno zadovoljni tudi tunizijski državljani, saj je njihovo zaupanje v same organe pregona glede na izsledke raziskav razmeroma visoko. Proaktivnost policije potrjujejo pregledane informacije o izvorni državi. Tožena stranka nima razloga, da bi dvomila v tunizijsko policijo in njeno sposobnost zaščite. Iz tožnikovih izjav pa tudi ne gre razumeti, da bi uveljavljal razloge resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja 28. člena ZMZ-1).

6.Nadalje tožena stranka ocenjuje, da bi bilo mogoče tožnikove navedbe obravnavati v okviru resne škode, saj uveljavlja, da mu v primeru vrnitve v Tunizijo grozi resna škoda v okviru 28. člena ZMZ-1. Pri tem tožena stranka ugotavlja, da je treba tožnikove izjave presojati v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1, saj je v postopku zatrjeval, da so mu s smrtjo grozili tihotapci. Enkrat so ga tudi udarili. Tožena stranka je že obrazložila, da njegovim navedbam glede težav s tihotapci težko sledi. Enkrat je dejal, da je prebival v kraju, ki se nahaja v severnem delu Tunizije, drugič pa je izjavil, da je delal in prebival na jugu države, ob meji z Libijo. Razlika med obema predeloma države je več 100 km. Ravno tako na zemljevidu ni mogoče najti zatrjevanih lokacij. Četudi pa bi tožena stranka njegovim navedbam o težavah s tihotapci sledila, pa te težave ne dosegajo praga resne škode. Dejanja preganjanja morajo biti dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic oziroma predstavljajo zbir različnih ukrepov, ki so dovolj resne narave in so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Tožnik je sicer navedel, da je domnevno prejel več groženj s strani tihotapcev, vendar pa slednje z izjemo enega domnevnega udarca niso eskalirale. Poleg tega bi se lahko v primeru dejanske nevarnosti poskusil preseliti v kakšen drug kraj v Tuniziji. Četudi je trdil, da bi ga povsod našli, pa zato ni podal nobene kredibilne razlage. Poleg tega bi bil v konkretnem primeru subjekt resne škode nedržavni akter, ti pa so v skladu s 24. členom ZMZ-1 subjekti, ki povzročajo resno škodo le, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred resno škodo. Tožnik je navedel, da se je na policijo obrnil dvakrat in četudi je zatrjeval, da ni naredila ničesar, je kasneje v postopku navedel, da so mu rekli, da mora počakati, da bodo zadevo raziskali. Vprašali so ga, zakaj so mu tihotapci grozili. Slednje nakazuje, da mu je bilo omogočeno poiskati pomoč pri organih pregona, ravno tako pa tudi, da je policija dejansko odreagirala in prijavo sprejela. Tožnik ni navedel, da bi se na policiji kadarkoli pozanimal o stanju postopka oziroma o fazi preiskave, temveč je zgolj arbitrarno zaključil, da policija ni naredila ničesar, ker v dveh mesecih od prijave ni prejel nobene novice. Njegove obtožbe o nedelovanju policije niso konkretno podkrepljene. Povsem normalno je pričakovati, da bodo policijski postopki trajali nekaj časa, še posebej če gre za obravnavo zadev, ki se dotikajo kompleksnejših težav. Tožnik ni konkretno izkazal, da tunizijska policija ne bi delovala oziroma nudila varnosti svojim državljanom. Preko pooblaščencev je v odgovoru celo potrdil, da je tihotapce je v njegovem primeru preganjala tunizijska mejna policija, torej je potrdil, da policija pregona zoper tihotapce ne opušča. V nobeni državi na svetu ni mogoče povsem izkoreniniti vseh incidentov ali kakršnegakoli nasilja, pač pa je pri oceni resne škode pomembno, kako država na take incidente in nasilje odreagira. Prosilec je do mednarodne zaščite upravičen šele, če uspešno izkaže, da mu subjekti zaščite v izvorni državi ne nudijo zaščite v primeru preganjanja. Iz informacij o izvorni državi izhaja, da so tunizijske varnostne sile, tako policija kot tudi vojska v zadnjih letih izboljšale svojo efektivnost. Tunizijska policija je sposobna in profesionalna. Iz pregledanih informacij izhaja, da se tunizijski varnostni organi vključujejo tudi v obsežne akcije ter sodelujejo pri pregonu tudi večjih kriminalnih združb, med katerimi so tudi tihotapci. Z delovanjem policije pa so očitno zadovoljni tudi tunizijski državljani, saj je njihovo zaupanje v same organe pregona glede na izsledke raziskav razmeroma visoko. Proaktivnost policije potrjujejo pregledane informacije o izvorni državi. Tožena stranka nima razloga, da bi dvomila v tunizijsko policijo in njeno sposobnost zaščite. Iz tožnikovih izjav pa tudi ne gre razumeti, da bi uveljavljal razloge resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja 28. člena ZMZ-1).

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je lastnoročna izjava tujca, v kateri ta izrazi namero za mednarodno zaščito, del policijske dokumentacije, pripravljene v predhodnem postopku. Sicer pa neskladje med navajanjem na policijski postaji in pred toženo stranko ni imelo vpliva na odločitev, temveč so k podaji le te pripomogle druge okoliščine, med drugim notranja neskladja v tožnikovi zgodbi. Četudi je pomoč v Sloveniji poiskal hitro, pa ne gre spregledati, da bi lahko to storil že občutno prej. Tožnik je glede kraja prebivanja navedel različne podatke. Torej je tožena stranka upravičeno zaključila, da ni skladno navajal kraja prebivanja. Neskladno je navajal tudi, v katerem tunizijskem kraju je imel trgovino. Tožena stranka ni zasledila niti pokrajine niti kraja po imenu A., kakor tudi ne kraja B., ki ga je tožnik označil na zemljevidu. Tožena stranka tudi vztraja pri tem, da omenjena dejstva, četudi se tožniku sledi, ne dosegajo praga resne škode. Četudi v tožbi zatrjuje, da se je moral domnevno skrivati pred tihotapci, pa ne gre spregledati, da ni naredil vsega, da bi se zavaroval. Lahko bi se poskusil preseliti v kakšen drug kraj v Tuniziji, če je že mislil, da je v svojem kraju s strani tihotapcev ogrožen. Policija tožniku ni obrnila hrbta ter je dejansko odreagirala, ko se je nanjo obrnil. Brez da bi pri policiji preveril stanje postopka ter poteka preiskave nima realne osnovne za zatrjevanje, da je ostalo zgolj pri izjavi policije. Iz odločbe je razvidno, da je tožena stranka uporabila številne informacije o delovanju tunizijske policije, ki potrjujejo, da tunizijska policija sodeluje pri pregonu tudi večjih kriminalnih združb, med katerimi so tudi tihotapci. Ker tožnik ni izkazal, da policija v Tuniziji ne bi delovala ter ob hkratnem upoštevanju pregledanih informacij tožena stranka ni imela razloga, da bi dvomila v učinkovitost tunizijske policije pri zaščiti. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

7.Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka izpostavila, da je v lastnoročno zapisani izjavi kot razlog za zapustitev izvorne države rekel, da bi rad delal in mirno živel, kar naj bi se razlikovalo od kasneje zatrjevanih razlogih za zapustitev države. Ob tem tožnik izpostavlja, da iz lastnoročne izjave ni razvidno, da je bil sploh pozvan k temu, da v lastnoročni izjavi pojasni razloge za odhod iz izvorne države. V tej izjavi se sploh ni opredeljeval glede razlogov za odhod iz države, saj k temu ni bil pozvan. Vsebine, zapisane v lastnoročni izjavi, ni mogoče in ni dopustno primerjati s kasnejšimi izjavami glede razlogov za odhod iz države. Poleg tega je tožena stranka zaključila, da tožnik prošnje za mednarodno zaščito ni podal, kakor hitro je bilo to mogoče. Ob tem pa bi morala upoštevati, da je prošnjo podal takoj po prihodu v Ljubljano, saj se je sam napotil v azilni dom, več pa od njega ni mogoče pričakovati. Tožena stranka je poleg tega povsem spregledala tisti del pojasnila, ki ga je tožnik podal po pooblaščencu, da je C. kraj njegovega rojstva in prav tako je spregledala, da je tožnik že ob podaji prošnje povedal, da je imel trgovino blizu libijske meje, kar je skladno z njegovimi navedbami tekom osebnega razgovora. Tako je potrebno zaključiti, da ni mogoče zaslediti neskladnosti v njegovih izjavah tekom postopka. Spregledala je, da je tožnik lokacijo prebivanja in trgovine vezal na dejstvo meje med Tunizijo in Libijo in ne na dejstvo uradnega mejnega prehoda. Življenjsko in logično je, da se tihotapci ne zadržujejo v neposredni bližini uradnih mejnih prehodov, ampak se poslužujejo nezakonitih prehodov čez mejo. Tožena stranka je tudi napačno iskala kraj A., saj je tožnik povedal, da je to podeželje, ki se tako imenuje. Kraj, kjer je bil označen kot kraj njegovega bivanja, se po laični oceni dejansko nahaja s strani tožnika ocenjeni razdalji od meje med Libijo in Tunizijo, ne pa od uradnega mejnega prehoda. Tožnik je v celoti verodostojen. Tožena stranka pa je tudi napačno zaključila, da težave s tihotapci niso dovolj resne narave, da bi predstavljale hudo kršitev človekovih pravic. Prezrla je, da se je tožnik v izogib eskalaciji težav skril na način, da ga tihotapci niso mogli najti. Tožnik je grožnje prijavil policiji, ta pa ni bila učinkovita in trajna. V takšnih okoliščinah ni bil dolžan čakati na ponovne grožnje. Ni mogoče spregledati dela informacij o izvorni državi, da se pogosto zgodi, da policisti zaradi provizij v blagu ali denarju zaprejo oči pred tem, kar počnejo tihotapci. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

7.Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka izpostavila, da je v lastnoročno zapisani izjavi kot razlog za zapustitev izvorne države rekel, da bi rad delal in mirno živel, kar naj bi se razlikovalo od kasneje zatrjevanih razlogih za zapustitev države. Ob tem tožnik izpostavlja, da iz lastnoročne izjave ni razvidno, da je bil sploh pozvan k temu, da v lastnoročni izjavi pojasni razloge za odhod iz izvorne države. V tej izjavi se sploh ni opredeljeval glede razlogov za odhod iz države, saj k temu ni bil pozvan. Vsebine, zapisane v lastnoročni izjavi, ni mogoče in ni dopustno primerjati s kasnejšimi izjavami glede razlogov za odhod iz države. Poleg tega je tožena stranka zaključila, da tožnik prošnje za mednarodno zaščito ni podal, kakor hitro je bilo to mogoče. Ob tem pa bi morala upoštevati, da je prošnjo podal takoj po prihodu v Ljubljano, saj se je sam napotil v azilni dom, več pa od njega ni mogoče pričakovati. Tožena stranka je poleg tega povsem spregledala tisti del pojasnila, ki ga je tožnik podal po pooblaščencu, da je C. kraj njegovega rojstva in prav tako je spregledala, da je tožnik že ob podaji prošnje povedal, da je imel trgovino blizu libijske meje, kar je skladno z njegovimi navedbami tekom osebnega razgovora. Tako je potrebno zaključiti, da ni mogoče zaslediti neskladnosti v njegovih izjavah tekom postopka. Spregledala je, da je tožnik lokacijo prebivanja in trgovine vezal na dejstvo meje med Tunizijo in Libijo in ne na dejstvo uradnega mejnega prehoda. Življenjsko in logično je, da se tihotapci ne zadržujejo v neposredni bližini uradnih mejnih prehodov, ampak se poslužujejo nezakonitih prehodov čez mejo. Tožena stranka je tudi napačno iskala kraj A., saj je tožnik povedal, da je to podeželje, ki se tako imenuje. Kraj, kjer je bil označen kot kraj njegovega bivanja, se po laični oceni dejansko nahaja s strani tožnika ocenjeni razdalji od meje med Libijo in Tunizijo, ne pa od uradnega mejnega prehoda. Tožnik je v celoti verodostojen. Tožena stranka pa je tudi napačno zaključila, da težave s tihotapci niso dovolj resne narave, da bi predstavljale hudo kršitev človekovih pravic. Prezrla je, da se je tožnik v izogib eskalaciji težav skril na način, da ga tihotapci niso mogli najti. Tožnik je grožnje prijavil policiji, ta pa ni bila učinkovita in trajna. V takšnih okoliščinah ni bil dolžan čakati na ponovne grožnje. Ni mogoče spregledati dela informacij o izvorni državi, da se pogosto zgodi, da policisti zaradi provizij v blagu ali denarju zaprejo oči pred tem, kar počnejo tihotapci. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

9.Sodišče je v navedeni zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je lastnoročna izjava tujca, v kateri ta izrazi namero za mednarodno zaščito, del policijske dokumentacije, pripravljene v predhodnem postopku. Sicer pa neskladje med navajanjem na policijski postaji in pred toženo stranko ni imelo vpliva na odločitev, temveč so k podaji le te pripomogle druge okoliščine, med drugim notranja neskladja v tožnikovi zgodbi. Četudi je pomoč v Sloveniji poiskal hitro, pa ne gre spregledati, da bi lahko to storil že občutno prej. Tožnik je glede kraja prebivanja navedel različne podatke. Torej je tožena stranka upravičeno zaključila, da ni skladno navajal kraja prebivanja. Neskladno je navajal tudi, v katerem tunizijskem kraju je imel trgovino. Tožena stranka ni zasledila niti pokrajine niti kraja po imenu A., kakor tudi ne kraja B., ki ga je tožnik označil na zemljevidu. Tožena stranka tudi vztraja pri tem, da omenjena dejstva, četudi se tožniku sledi, ne dosegajo praga resne škode. Četudi v tožbi zatrjuje, da se je moral domnevno skrivati pred tihotapci, pa ne gre spregledati, da ni naredil vsega, da bi se zavaroval. Lahko bi se poskusil preseliti v kakšen drug kraj v Tuniziji, če je že mislil, da je v svojem kraju s strani tihotapcev ogrožen. Policija tožniku ni obrnila hrbta ter je dejansko odreagirala, ko se je nanjo obrnil. Brez da bi pri policiji preveril stanje postopka ter poteka preiskave nima realne osnovne za zatrjevanje, da je ostalo zgolj pri izjavi policije. Iz odločbe je razvidno, da je tožena stranka uporabila številne informacije o delovanju tunizijske policije, ki potrjujejo, da tunizijska policija sodeluje pri pregonu tudi večjih kriminalnih združb, med katerimi so tudi tihotapci. Ker tožnik ni izkazal, da policija v Tuniziji ne bi delovala ter ob hkratnem upoštevanju pregledanih informacij tožena stranka ni imela razloga, da bi dvomila v učinkovitost tunizijske policije pri zaščiti. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je lastnoročna izjava tujca, v kateri ta izrazi namero za mednarodno zaščito, del policijske dokumentacije, pripravljene v predhodnem postopku. Sicer pa neskladje med navajanjem na policijski postaji in pred toženo stranko ni imelo vpliva na odločitev, temveč so k podaji le te pripomogle druge okoliščine, med drugim notranja neskladja v tožnikovi zgodbi. Četudi je pomoč v Sloveniji poiskal hitro, pa ne gre spregledati, da bi lahko to storil že občutno prej. Tožnik je glede kraja prebivanja navedel različne podatke. Torej je tožena stranka upravičeno zaključila, da ni skladno navajal kraja prebivanja. Neskladno je navajal tudi, v katerem tunizijskem kraju je imel trgovino. Tožena stranka ni zasledila niti pokrajine niti kraja po imenu A., kakor tudi ne kraja B., ki ga je tožnik označil na zemljevidu. Tožena stranka tudi vztraja pri tem, da omenjena dejstva, četudi se tožniku sledi, ne dosegajo praga resne škode. Četudi v tožbi zatrjuje, da se je moral domnevno skrivati pred tihotapci, pa ne gre spregledati, da ni naredil vsega, da bi se zavaroval. Lahko bi se poskusil preseliti v kakšen drug kraj v Tuniziji, če je že mislil, da je v svojem kraju s strani tihotapcev ogrožen. Policija tožniku ni obrnila hrbta ter je dejansko odreagirala, ko se je nanjo obrnil. Brez da bi pri policiji preveril stanje postopka ter poteka preiskave nima realne osnovne za zatrjevanje, da je ostalo zgolj pri izjavi policije. Iz odločbe je razvidno, da je tožena stranka uporabila številne informacije o delovanju tunizijske policije, ki potrjujejo, da tunizijska policija sodeluje pri pregonu tudi večjih kriminalnih združb, med katerimi so tudi tihotapci. Ker tožnik ni izkazal, da policija v Tuniziji ne bi delovala ter ob hkratnem upoštevanju pregledanih informacij tožena stranka ni imela razloga, da bi dvomila v učinkovitost tunizijske policije pri zaščiti. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

10.Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri razlogih za mednarodno zaščito, kot jih je navedel na zaslišanju pri toženi stranki. Meni, da ga tunizijska policija ne more zaščititi pred tihotapci, ker jih je že večkrat prijavil policiji in niso naredili ničesar. Z lastnoročno izjavo, ki jo je podal na policiji, je želel zaprositi za azil. Sam se je oglasil, da zaprosi za azil in povedal vse razloge, zakaj zanj prosi. Na policiji je tudi povedal, da ima v Sloveniji brata. Na vprašanje, kako komentira, da iz depeše policijske postaje z dne 31. 8. 2024 izhaja, da v Sloveniji ne pozna nikogar, je odgovoril, da je rekel, da ima brata, ki živi v Sloveniji. V Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker je bil na vlaku in ni vedel, kje je. V Italijo je vstopil na Siciliji. Ne pozna Italije, vsedel se je na vlak in se znašel v Novi Gorici. Na vprašanje, zakaj je iz Italije pot nadaljeval do Ljubljane in nato v azilni dom, če ni vedel, kaj je azil, je odgovoril, da je vprašal več ljudi in so mu povedali, naj zaprosi za azil. Ko je prišel v Novo Gorico, je nadaljeval pot, ker je želel priti do brata. V Tuniziji je živel v C., delal pa je v kraju D.

9.Sodišče je v navedeni zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

9.Sodišče je v navedeni zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

Ta kraj se nahaja blizu kraja E., to je blizu libijske meje. Ne ve točno, kako blizu je. C. je oddaljen od libijske meje od 200 do 300 kilometrov. Ni se vsak dan vozil, ampak enkrat na teden med vikendom. On in njegova družina izhajajo iz kraja C., delal pa je v kraju D.

10.Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri razlogih za mednarodno zaščito, kot jih je navedel na zaslišanju pri toženi stranki. Meni, da ga tunizijska policija ne more zaščititi pred tihotapci, ker jih je že večkrat prijavil policiji in niso naredili ničesar. Z lastnoročno izjavo, ki jo je podal na policiji, je želel zaprositi za azil. Sam se je oglasil, da zaprosi za azil in povedal vse razloge, zakaj zanj prosi. Na policiji je tudi povedal, da ima v Sloveniji brata. Na vprašanje, kako komentira, da iz depeše policijske postaje z dne 31. 8. 2024 izhaja, da v Sloveniji ne pozna nikogar, je odgovoril, da je rekel, da ima brata, ki živi v Sloveniji. V Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker je bil na vlaku in ni vedel, kje je. V Italijo je vstopil na Siciliji. Ne pozna Italije, vsedel se je na vlak in se znašel v Novi Gorici. Na vprašanje, zakaj je iz Italije pot nadaljeval do Ljubljane in nato v azilni dom, če ni vedel, kaj je azil, je odgovoril, da je vprašal več ljudi in so mu povedali, naj zaprosi za azil. Ko je prišel v Novo Gorico, je nadaljeval pot, ker je želel priti do brata. V Tuniziji je živel v C., delal pa je v kraju D. Ta kraj se nahaja blizu kraja E., to je blizu libijske meje. Ne ve točno, kako blizu je. C. je oddaljen od libijske meje od 200 do 300 kilometrov. Ni se vsak dan vozil, ampak enkrat na teden med vikendom. On in njegova družina izhajajo iz kraja C., delal pa je v kraju D. Svoje dokumente ima v Tuniziji. Potni list je izgubil na poti, osebno izkaznico pa ima doma. Ko so ga na zaslišanju vprašali, ali želi predložiti kakšne dokumente, je rekel, da jih nima pri sebi. Niso mu rekli, da jih mora prinesti. Večkrat je prijavil tihotapce, ki so mu grozili. Zadnjikrat je bilo to dva meseca pred odhodom iz države. Ne spomni se natančno, kdaj je prvič dal prijavo, spomni se pa, da je bilo to zadnjič dva meseca pred odhodom. Ni počakal, da policija razišče primer, ker je večkrat prijavil in ni bilo rešitve. Tihotapci so mu uničili prodajalno, trgovino s hrano (trafika). Jemali so robo, a je niso plačali, zato jih je večkrat prijavil. Drži to, da ga je enkrat nekdo udaril in grozil, ker je prijavil policiji. Teh oseb osebno ne pozna, vedel je, da so tihotapci, ki tihotapijo stvari med Libijo in Tunizijo. Pozna jih po obrazih. Če bi se preselil v kakšen drug kraj, bi ga našli. Oni ga poznajo, saj so jemali njegove stvari iz prodajalne. Tudi v glavnem mestu Tunis bi ga lahko našli. Ne ve točno, koliko prebivalcev ima Tunis, meni da od 2.5 do 3 milijone. Našli bi ga, ker so ga poznali po videzu, k njemu so hodili vsak dan po stvari. Med tednom, ko je v Tuniziji delal, je spal v svoji prodajalni. Meni, da so tihotapci organizirani, ker tisti, ki mu je zagrozil, je rekel, da "če te ne bom jaz našel, te bodo našli drugi". Zaradi tega je domneval, da bi ga lahko našli kjerkoli v Tuniziji. Kraj A. je blizu C. in spada pod C. V D. je prodajalna, A. pa je kraj, kjer živi njegova družina v C.

10.Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri razlogih za mednarodno zaščito, kot jih je navedel na zaslišanju pri toženi stranki. Meni, da ga tunizijska policija ne more zaščititi pred tihotapci, ker jih je že večkrat prijavil policiji in niso naredili ničesar. Z lastnoročno izjavo, ki jo je podal na policiji, je želel zaprositi za azil. Sam se je oglasil, da zaprosi za azil in povedal vse razloge, zakaj zanj prosi. Na policiji je tudi povedal, da ima v Sloveniji brata. Na vprašanje, kako komentira, da iz depeše policijske postaje z dne 31. 8. 2024 izhaja, da v Sloveniji ne pozna nikogar, je odgovoril, da je rekel, da ima brata, ki živi v Sloveniji. V Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker je bil na vlaku in ni vedel, kje je. V Italijo je vstopil na Siciliji. Ne pozna Italije, vsedel se je na vlak in se znašel v Novi Gorici. Na vprašanje, zakaj je iz Italije pot nadaljeval do Ljubljane in nato v azilni dom, če ni vedel, kaj je azil, je odgovoril, da je vprašal več ljudi in so mu povedali naj zaprosi za azil. Ko je prišel v Novo Gorico, je nadaljeval pot, ker je želel priti do brata. V Tuniziji je živel v C., delal pa je v kraju D.

Svoje dokumente ima v Tuniziji. Potni list je izgubil na poti, osebno izkaznico pa ima doma. Ko so ga na zaslišanju vprašali, ali želi predložiti kakšne dokumente, je rekel, da jih nima pri sebi. Niso mu rekli, da jih mora prinesti. Večkrat je prijavil tihotapce, ki so mu grozili. Zadnjikrat je bilo to dva meseca pred odhodom iz države. Ne spomni se natančno, kdaj je prvič dal prijavo, spomni se pa, da je bilo to zadnjič dva meseca pred odhodom. Ni počakal, da policija razišče primer, ker je večkrat prijavil in ni bilo rešitve. Tihotapci so mu uničili prodajalno, trgovino s hrano (trafika). Jemali so robo, a je niso plačali, zato jih je večkrat prijavil. Drži to, da ga je enkrat nekdo udaril in grozil, ker je prijavil policiji. Teh oseb osebno ne pozna, vedel je, da so tihotapci, ki tihotapijo stvari med Libijo in Tunizijo. Pozna jih po obrazih. Če bi se preselil v kakšen drug kraj, bi ga našli. Oni ga poznajo, saj so jemali njegove stvari iz prodajalne. Tudi v glavnem mestu Tunis bi ga lahko našli. Ne ve točno, koliko prebivalcev ima Tunis, meni da od 2.5 do 3 milijone. Našli bi ga, ker so ga poznali po videzu, k njemu so hodili vsak dan po stvari. Med tednom, ko je v Tuniziji delal, je spal v svoji prodajalni. Meni, da so tihotapci organizirani, ker tisti, ki mu je zagrozil, je rekel, da "če te ne bom jaz našel, te bodo našli drugi". Zaradi tega je domneval, da bi ga lahko našli kjerkoli v Tuniziji. Kraj A. je blizu C. in spada pod C. V D. je prodajalna, A. pa je kraj, kjer živi njegova družina v C.

11.Tožba ni utemeljena.

11.Tožba ni utemeljena.

11.Tožba ni utemeljena.

12.ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more in zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Za priznanje statusa begunca morajo torej biti podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1, to pa je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Skladno s 24. členom ZMZ-1 so lahko subjekti preganjanja država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, in nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona. Status subsidiarne zaščite pa se v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu z 28. členom ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali pa resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

13.Po navedbah tožnika so ga preganjali tihotapci, torej nedržavni subjekti. Tožena stranka je zavzela stališče, da pri tožniku ne obstajajo razlogi preganjanja, kot jih določa ZMZ-1 in Ženevska konvencija in že zaradi tega ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. V tem delu sodišče v celoti sledi obrazložitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, zato v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev v tem delu. Ne glede na to, da je tožena stranka tožnikove izjave ocenila kot neverodostojne, tudi če bi se jim sledilo, po mnenju sodišča niso podani vsi elementi, ki so potrebni za priznanje statusa begunca, ker niso podani razlogi preganjanja.

14.Podobno kot pri presoji utemeljenosti za priznanje statusa begunca, pa sodišče meni, da tudi niso podani vsi elementi za priznanje subsidiarne zaščite, četudi se v celoti sledi tožnikovim navedbam, da so mu grozili tihotapci. Tožniku je po njegovih navedbah grozil nedržavni subjekt, to so tihotapci, vendar pa po presoji sodišča pri tem ni izkazano, da mu država ni bila sposobna nuditi zaščite. Tudi glede navedenega sodišče v tem delu sledi razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da četudi je tožnik zatrjeval, da policija ni naredila ničesar, je kasneje v postopku navedel, da so mu rekli, da mora počakati, da bodo zadevo raziskali, slednje pa nakazuje, da mu je bilo omogočeno poiskati pomoč pri organih pregona, ravno tako pa tudi, da je policija dejansko odreagirala in prijavo sprejela. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da njegove obtožbe o nedelovanju policije niso konkretno podkrepljene in da je povsem normalno pričakovati, da bodo policijski postopki trajali nekaj časa, še posebej če gre za obravnavo zadeve, ki se dotika kompleksnejših težav, v nobeni državi na svetu pa ni mogoče povsem izkoreniniti vseh incidentov ali kakršnegakoli nasilja, pač pa je pri oceni resne škode pomembno, kako država na take incidente in nasilje odreagira.

15.V zvezi s tožbenimi navedbami, da je pristop tožene stranke, ki je na podlagi primerjave tožnikove lastnoročne izjave z njegovimi izjavami v kasnejših fazah iskala neskladnost, metodološko napačen, sodišče ugotavlja, da to ni bil ključni razlog, zaradi katerega je bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, ampak je bil razlog ugotovljeno neskladje v tožnikovih kasnejših izjavah in ugotovitev, da tudi če bi se v celoti sledilo tožnikovim navedbam, še vedno ne bi bili podani vsi elementi mednarodne zaščite. Enako velja tudi glede tožbenih navedb, češ da je tožena stranka neupravičeno očitala tožniku, da prošnje ni podal, kakor hitro je bilo to mogoče.

16.Tožeča stranka v tožbi tudi pojasnjuje, kaj naj bi tožena stranka v izpodbijani odločbi spregledala v zvezi z lokacijo tožnikove trgovine. S tem v zvezi je sodišče že pojasnilo, da četudi se izhaja iz stališča, da neskladnosti v tožnikovih izjavah ni in da so njegove izjave resnične, še vedno niso podani vsi elementi niti za priznanje statusa begunca, niti za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

17.Tožnik očita toženi stranki v tožbi tudi to, da je napačno ocenila, da zatrjevane težave s tihotapci niso dovolj resne narave, da bi predstavljale hudo kršitev človekovih pravic. Pri tem navaja, da je bilo to iz razloga, ker se je pred tihotapci skrival. Vendar s tem še ni izkazana nevarnost resne škode. Sodišče se namreč strinja s stališčem tožene stranke, da bi tožnik lahko rešil svoje probleme s tihotapci tudi tako, da bi se preselil v kakšen drug kraj v Tuniziji. Že samo glavno mesto Tunis je dovolj veliko, da bi bila verjetnost, da bi ga v Tunisu našli, zelo majhna. S tem v zvezi sodišče tudi meni, da ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da naj ne bi bila zaščita s strani države (policije) dovolj učinkovita. Tožnik bi namreč lahko preveril stanje svoje zadeve pri policiji, zgolj trditev, da je zadevo prijavil in da se potem ni nič zgodilo, pa še ne zadostuje kot dokaz za trditev, da policija v Tuniziji ni dovolj učinkovita, kajti tudi policijski postopki lahko trajajo kar nekaj časa in bi v primerljivih situacijah tudi v katerikoli drugi državi lahko prišlo do situacije, ko bi nekdo grožnje prijavil policiji in ne bi takoj prišlo do zaželenega učinka. Ne gre namreč spregledati, da pridobljene informacije o izvorni državi ne izkazujejo tega, da naj bi bila tunizijska policija neučinkovita. Iz informacije "Afrobarometer: Tunizijci obsojajo tihotapstvo, vendar manj odločno" z dne 25. 10. 2022, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da so se v okviru načrta za boj proti tihotapljenju okrepile operacije za boj proti tihotapljenju, kar je carini omogočilo povečanje prihodkov in razkritje nezakonitih trgovinskih mrež. Iz informacije "Svetovalni svet za čezmorsko varnost (OSAC): Tunizija - varnostno poročilo" z dne 24. 1. 2022 pa izhaja, da so tunizijske varnostne sile, tako policija kot vojska, v zadnjih letih izboljšale svojo efektivnost. Tunizijska policija je sposobna in profesionalna, med njenimi vrstami so tudi dobro sposobne specializirane enote, ki se odzovejo na krizo in kritične incidente. Številni visoki policijski uradniki so se izobraževali v zahodni Evropi ali Združenih državah Amerike. Pridobljene informacije tako nasprotujejo tožnikovi trditvi, da naj bi mu bili državni organi nesposobni nuditi zaščito, kar potrjuje pravilnost odločitve tožene stranke, da vsi elementi za priznanje subsidiarne zaščite niso podani.

18.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

-------------------------------

1V zapisniku o glavni obravnavi je ta kraj tožnik poimenoval kot "F.", vendar je po mnenju sodišča verjetno mišljen kraj D., saj se kraj s tem imenom omenja tudi v tožbi; nahaja se v Tuniziji blizu libijske meje.

2Glej opombo 1.

3Glej opombo 1.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 24, 27, 28

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.