Jedro

Preiskovalno načelo, ki je v zakonskih sporih močneje izraženo, stranke ne razbremenjuje odgovornosti za zbiranje procesnega gradiva, zaradi česar morajo ne glede na prvi in tretji odstavek 408. člena ZPP navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Ker torej delovanje sodišča ne more v celoti nadomestiti aktivnosti pravdne stranke v postopku za dodelitev otroka, je na tej podlagi sprejeta odločitev, da se tožnikova prošnja za BPP zavrne glede preostalega zastopanja pred sodiščem prve stopnje, nepravilna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 390/2012 z dne 9. 10. 2012 odpravi v zavrnilnem delu glede dodelitve brezplačne pravne pomoči za zastopanje pred sodiščem prve stopnje in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovi postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku dodelila izredno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe, odgovora na tožbo, nasprotno tožbo za dodelitev otroka in za predlog za izdajo začasne odredbe. V presežku je tožnikovo prošnjo zavrnilo.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnik najprej zaprosil za BPP v pravdni zadevi IV P 247/2012, ki se vodi na podlagi tožbe za razvezo zakonske zveze, za dodelitev mladoletnega otroka, določitev preživnine in stikov, ki jo je vložila njegova žena A.A. Nato je tožnik vložil še prošnjo za BPP v zvezi z vložitvijo (svoje) nasprotne tožbe za dodelitev otroka v omenjeni pravdni zadevi. Toženka je obe prošnji, ki temeljita na isti dejanski in pravni podlagi, združila v skupno obravnavanje in izdala izpodbijano odločbo. Toženka ugotavlja, da sta pravdni stranki soglasni glede razveze njune zakonske zveze, sporno pa je vprašanje skrbništva za mld. otroka B.B., saj tožnik ocenjuje, da je dodelitev otroka njemu primernejša. Ker je v zadevi sporno predvsem vprašanje dodelitve otroka enemu od staršev, se toženka v nadaljevanju sklicuje na določbe 65. in 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter na 408. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da bo tožnik zasledovani interes, to je dodelitev otroka v vzgojo in varstvo njemu, dosegel že s sestavo in vložitvijo naštetih vlog, medtem ko zastopanje po odvetniku na naroku pred sodiščem ni potrebno. Sodišče se bo namreč na podlagi vlog, za katere se odobri BPP, seznanilo z njegovimi interesi in zahtevki, medtem ko je k nadaljnjemu ugotavljanju pravno relevantnih dejstev in okoliščin glede dodelitve otrok, določitve preživnine in stikov zavezano po uradni dolžnosti, saj mora o pravicah otrok odločiti v skladu z njihovimi koristmi in tudi mimo postavljenega zahtevka, če ta ni v njihovo korist. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja v delu, v katerem je bila zavrnjena njegova prošnja za BPP. V tožbi navaja, da je bil s tem postavljen v neenakopraven položaj s svojo ženo, tožnico v zadevi IV P 247/2012. Imenovana ima odobreno BPP, v okviru katere ji je po njegovem prepričanju odobreno tudi zastopanje po odvetniku. Ne more se znebiti občutka, da je sporni odločitvi botrovalo splošno varčevanje in krčenje sredstev za pravosodje, kar pa ni sprejemljivo. Poudarja, da obe stranki vztrajata pri dodelitvi otroka, kar pomeni, da se zadeva ne bo zaključila z eno obravnavo in da bo treba angažirati tudi sodnega izvedenca, sam pa nima zadostnega znanja, kakšne dokazne predloge je treba podati in katere so za odločitev pomembne okoliščine. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Ker je v pravdni zadevi razpisana glavna obravnava za 14. 11. 2012, prosi za čimprejšnjo odločitev v zadevi.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke in se sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe. Kot podlago za svojo odločitev navaja 28. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). O prošnji tožnikove žene je odločala po istih merilih kot v tožnikovem primeru. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je delno utemeljena.

V zadevi je sporen obseg dodeljene BPP. Kot je razvidno iz tožnikovih prošenj, ki se nahajata v upravnih spisih, je 13. 9. 2012 zaprosil za BPP za pravno zastopanje pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v pravdni zadevi IV P 247/2012, 1. 10. 2012 pa je vložil dodatno še prošnjo za BPP za vložitev nasprotne tožbe za dodelitev otroka in za zastopanje na prvi in drugi stopnji.

Po prvem odstavku 28. člena ZBPP se BPP odobri praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec, vendar pa lahko po drugem odstavku istega člena pristojni organ določi tudi drugačen obseg posameznih oblik BPP, med drugim če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat. Kot je opozoril že upravni organ v izpodbijani odločbi, to pa potrjujejo tudi tožbene navedbe, je v obravnavani pravdni zadevi sporno predvsem vprašanje dodelitve otroka. Gre torej za spor, o katerem bo sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 78. člena ZZZDR, ki določa, da sodišče v primeru, ko razveže zakonsko zvezo na podlagi 65. člena tega zakona, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v skladu s tem zakonom. Pred to odločitvijo mora sodišče po drugem odstavku istega člena ugotoviti, kako bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene in o tem med drugim pridobiti mnenje centra za socialno delo. V takem sporu 408. člen ZPP sodišču nalaga, da mora po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok (prvi odstavek); sodišče v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter v sporih o stikih otrok s starši ni vezano na postavljene zahtevke, če zakon določa, pa lahko o tem odloči celo brez postavljenega zahtevka (drugi odstavek); sodišče lahko zaradi varstva otrok ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, ter zbere podatke, potrebne za odločitev (tretji odstavek).

Iz navedenih določb, na katere se je oprla tudi toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, izhaja, da je v sporih, kakršen je tudi obravnavani v pravdni zadevi IV P 247/2012, poudarjeno preiskovalno načelo. Vendar pa to ne pomeni, da sodišče s svojim ravnanjem (po uradni dolžnosti) prevzame vlogo in obveznosti strank v zvezi z ugotavljanjem pravno relevantnih dejstev in predlaganjem dokazov. Tako stališče v izpodbijani odločbi, ki ne upošteva ostalih določb ZPP, iz katerih izhajajo obveznosti pravdnih strank glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov za ugotovitev teh dejstev, je zato napačno.

Tako je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 195/2007 z dne 12. 4. 2007 (enako Višje sodišče v Celju v sodbi in sklepu Cp 371/2008 z dne 17. 4. 2008) zavzelo stališče, da preiskovalno načelo, ki je v zakonskih sporih močneje izraženo, stranke ne razbremenjuje odgovornosti za zbiranje procesnega gradiva, zaradi česar morajo ne glede na prvi in tretji odstavek 408. člena ZPP navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Po navedenem stališču je zbiranje procesnega gradiva po uradni dolžnosti omejeno na tiste primere, ko okoliščine s stopnjo verjetnosti kažejo na to, da bi bile ob upoštevanju trditvene podlage, ki sta jo priskrbeli stranki, ogrožene otrokove koristi.

Ker torej delovanje sodišča ne more v celoti nadomestiti aktivnosti pravdne stranke v postopku za dodelitev otroka, je na tej podlagi sprejeta odločitev, da se tožnikova prošnja za BPP zavrne glede preostalega zastopanja pred sodiščem prve stopnje, nepravilna. Sodišče je zato tožbi v tem delu ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Neutemeljena pa je tožba v delu, kolikor se nanaša na zavrnitev prošnje za BPP za zastopanje pred sodiščem druge stopnje. Tožnik namreč te odločitve v tožbi konkretizirano ne izpodbija, pa tudi sodišče meni, da je glede na fazo pravdne zadeve, v kateri je bil po navedbah v tožbi 14. 11. 2012 razpisan narok za glavno obravnavo – kot izhaja iz tožbi priloženega vabila z dne 5. 10. 2012 zaradi razveze zakonske zveze –, taka zahteva najmanj preuranjena. Izid postopka na prvi stopnji je namreč še negotov, zato na tej podlagi ni mogoče opraviti preizkusa, ali je za dodelitev BPP za zastopanje na drugi stopnji izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP. Po tej določbi se namreč pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati. Sodišče je zato tožbo v preostalem delu zavrnilo.