Jedro

Tožnik se je pri toženi stranki zaposlil na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. S podpisom te pogodbe ni ohranil pravic, ki jih pridobi pri prejšnjem delodajalcu. Kontinuiteta delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in prejšnjem delodajalcu ni podana. Tožena stranka ni pravni naslednik družbe tožnikovega prejšnjega delodajalca. Gre za dva različna pravna subjekta, ki samostojno poslujeta na istem naslovu. Dejstvo, da je direktor obeh družb ista oseba, ne izkazuje kontinuitete delovnega razmerja.

Tožnik je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju 4 leta in 7 mesecev. Ker mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, je upravičen do odpravnine, skladno s 109. členom ZDR. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Ob upoštevanju 1/5 od te osnove in število let delovne dobe (4 leta) mu pripada odpravnina v višini, ki mu jo je tožena stranka že izplačala. Ker med toženo stranko in tožnikovim prejšnjim delodajalcem ni podana kontinuiteta delovnega razmerja, zahtevek tožnika za plačilo višje odpravnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v višini 305,90 EUR in mu po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine v višini 8.466,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 905,62 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka sodbe). S sklepom, ki ni pod pritožbo je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na odpravnino v višini 587,32 EUR (III. točka izreka sklepa).

Zoper sodbo v zavrnilnem delu vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo v zavrnjenem delu razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval plačilo odpravnine za 37 let delovne dobe pri toženi stranki in pri delodajalcih, za katere tožnik trdi, da gre za pravne prednike tožene stranke, čeprav formalno pravno nasledstvo dejansko ni izkazano. Tožnik je tekom postopka trdil, da je tožena stranka pravni naslednik tožnikovih predhodnih delodajalcev, in sicer družbe A. d.o.o. (katere soustanovitelj in direktor je B.B.), le-ta pa je (nesporni) pravni naslednik tožnikovega prvega delodajalca C. d.d.. Sodišče se je z napadeno sodbo postavilo na stališče, da pravnega nasledstva med družbo A. d.o.o. in toženo stranko ni, saj je delovno razmerje tožniku pri družbi A. d.o.o. dne 6. 10. 2005 prenehalo na podlagi izredne odpovedi, zoper katero tožnik ni sprožil sodnega varstva in je ta odpoved postala dokončna. Tožnik opozarja, da kljub izredni odpovedi, katere razlog naj bi bila hujša kršitev delovnih obveznosti, pa je direktor družbe A. d.o.o. toženca, ki naj bi v njegovem podjetju storil hudo kršitev delovnih obveznosti, po pozivu inšpektorice zaposlil nazaj, vendar v okviru drugega delodajalca, in sicer v okviru B.B. s.p. .... Res je, da tožnik ni zahteval ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi, vendar pa za to ni imel nobenega pravnega interesa, saj mu je bila pred potekom roka za vložitev tožbe na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, s strani direktorja A. d.o.o. B.B., že ponujena nova zaposlitev pri toženi stranki, pod enakimi pogoji, kot jih je imel tožnik pri A. d.o.o.. Na podlagi prijave pri inšpektorju za delo je tožena stranka (torej B.B., ki je bil hkrati direktor in družbenik družbe A. d.o.o.) tožnika poklical in ga pozval nazaj na delo ter mu ponudil v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Dogovor ob sklepanju nove pogodbe o zaposlitvi je bil, da tožnik umakne prijavo pri inšpektoratu za delo ter na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi, z dne 7. 11. 2005, nadaljuje z delom. Tožnik meni, da strogo formalistično tolmačenje pravnega nasledstva ne more biti utemeljeno. Napadena sodba predstavlja zgolj „matematični izračun“, katere bistvo je, da nezakonitost izredne odpovedi ni bila ugotovljena (niti glede tega ni bil sprožen sodni postopek), zato nasledstva ni. Tožena stranka je očitno izigrala tožnika kot delavca, ki je ves čas svoje delovne obveznosti, tako pri A. d.o.o., kot pri toženi stranki, korektno in vestno izpolnjeval, kljub temu pa mu s formalnim manevrom onemogočil pravico do odpravnine, ki bi mu morala pripadati. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljen in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik se je pri toženi stranki zaposlil na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 7. 11. 2005, s podpisom te pogodbe pa tožnik ni ohranil pravic, ki jih pridobi pri prejšnjem delodajalcu, to je pri družbi A. d.o.o., D.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da kontinuiteta delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki B.B. s.p., ... in družbi A. d.o.o. ni podana. Tožena stranka ni pravni naslednik družbe E. d.o.o. oziroma še pred tem družbe C. d.d.. Iz izpisa sodnega - poslovnega registra obeh pravnih subjektov izhaja, da gre za dva različna pravna subjekta, ki samostojno poslujeta na istem naslovu. Dejstvo, da je direktor obeh družb ista oseba oziroma, da je tožena stranka pooblaščena oseba v družbi A. d.o.o., ne izkazuje kontinuitete delovnega razmerja oziroma zatrjevanega pravnega nasledstva, kot zmotno zatrjuje pritožba.

Bistvo v predmetnem sporu je, da je tožniku delovno razmerje pri družbi A. d.o.o. prenehalo dne 8. 10. 2005, na podlagi izredne odpovedi delodajalca, zoper katero tožnik ni sprožil sodnega varstva. Pritožbene trditve o nezakonitosti te odpovedi oziroma sprožitvi postopka na inšpektoratu za delo, za predmetni spor niso relevantne. Dejstvo je, da je tožnik dne 7. 11. 2005 s toženo stranko sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, torej po preteku enega meseca odkar mu je prenehalo delovno razmerje pri družbi A. d.o.o.. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tudi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 11. 2005 jasno izhaja, da gre za drugega delodajalca (in sicer za s.p.), da je podlaga za sklenitev delovnega razmerja potreba po delovnem mestu strojnika v gradbeništvu in na novo zaposlitev kaže tudi določena 6-mesečna preizkusna doba (2. člen pogodbe). Delo po novi pogodbi o zaposlitvi se je opravljalo na drugi lokaciji, kar je v izpovedbi potrdil tudi tožnik (list. št. 61).

Tožnik se je pri toženi stranki zaposlil na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 7. 11. 2005 in bil v delovnem razmerju vse do prenehanja delovnega razmerja z dne 20. 6. 2010, torej 4 leta in 7 mesecev. Ker mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, je upravičen do odpravnine, skladno s 109. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja in je znašala 734,15 EUR. Ob upoštevanju 1/5 od te osnove in število let delovne dobe (4 leta) mu tako pripada odpravnina v višini 587,32 EUR. Ta znesek je tožena stranka tožniku tudi dne 12. 8. 2010 izplačala. Ker med toženo stranko B.B. s.p., ... in družbo A. d.o.o. oziroma prejšnjimi delodajalci tožnika ni podana kontinuiteta delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika za plačilo višje odpravnine, utemeljeno zavrnilo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP).